Kabinet čudes: Taboriščnik s tropsko kapo na poti domov

Zgodba se navezuje na šolo in težka doživetja dijaka, ki je moral klopi in bolj ali manj brezskrbno življenje zamenjati za izkušnjo taborišča.

Objavljeno
22. februar 2016 17.49
Monika Kokalj Kočevar
Monika Kokalj Kočevar
Aretacija in prihod v taborišče

Dušan Stefančič in njegovi sošolci nekdanje IV. državne realne gimnazije (Bežigrajska gimnazija) so bili vključeni v protiokupatorske aktivnosti v Ljubljani. Trosili so lističe in pisali parole po zidovih.

Januarja 1944 je šestnajstletnega Dušana in njegove sošolce aretirala domobranska policija. Tri izmed njih, tudi Dušana, so poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je dobil številko 63839, od tam v St. Marie aux Mine, Natzweiler, in nato v Mauthausen ter po karanteni v njegovi zunanji taborišči Gusen I in nato Gusen II. Kot taboriščnik št. 91272 je delal v podzemnih rovih, kjer so sestavljali nemška letala.

Osvoboditev

V začetku maja 1945 taboriščniki niso več delali. Vseh šest vhodov v rove so esesovci zazidali in taboriščniki so se bali, da jih bodo razstrelili, kar pa se ni zgodilo.

5. maja 1945 dopoldne sta prišla v taborišče dva ameriška oklepna avtomobila. Predvidevali so, da je v taborišču okoli 3000 ujetnikov, a so ugotovili, da jih je čez 70.000.

Vojaki so razorožili stražo, potem pa je nastala vsesplošna zmešnjava. Taboriščniki so bežali na vse strani in pol jih je izginilo. Začelo se je tudi obračunavanje s pazniki in ujetniki so ropali skladišča s hrano. Veliko jih je umrlo.

Dušan je odšel v preprosto vojaško bolnišnico v barakah SS, kjer so ga operirali. Američani so ga najprej vprašali: »Tito? Mihajlović?« in na podlagi njegove izjave »Tito« je dobil skromnejšo oskrbo. Prišel je v obleki, odpustili pa so ga v samih spodnjicah. Nato si je sam priskrbel oblačila - kapo, srajco in hlače nemškega letalstva Rommlovega afriškega korpusa ter italijanske čevlje.

Pismo iz Ljubljanskih zaporov, tik pred odhodom v KT Dachau. Foto: Hrani Dušan Stefančič


Pot domov

Ko so se ujetniki pripravljali na odhod, so dobili ameriške vojaške pakete, v katerih je bil celo toaletni papir. Američani so okoli sto Srbov in Slovencev odpeljali v bližnji Perg in jih zvečer vkrcali na vagone za hlodovino.

Ljudje so se podali na pot oslabljeni in že pri Kremsu sta dva umrla. Taboriščniki so se peljali čez deželo, ki je bila razdejana, ob Donavi so ležali uničeni tovornjaki, avtomobili in ladje. Tik pred Dunajem so se pijani ruski oficirji z vozilom zaleteli v zadnji del vlakovne kompozicije in vlak je tam obstal vso noč.

Drugi dan so prišli do Floritzdorfa. Železničar, ki je bil Slovenec, je povedal, da je prelaz Semmering odprt, zato so se peš odpravili proti južni dunajski postaji. Zelo počasi so se premikali, saj so imeli s seboj pet bolnikov, eden pa je imel tudi nogo v mavcu.

Pri bolnišnici usmiljenih bosonogih bratov so hoteli oddati bolnike, a jih prior ni hotel sprejeti. Zagrozili so mu, da jih bodo pustili pred vrati. Na poti so šli mimo požgane katedrale sv. Štefana, tudi od južnega kolodvora so ostali le litoželezni stebri. Ker so bili oblečeni v različne dele uniform nemške vojske, so mimoidoči mislili, da so vračajoči se nemški vojaki. Neko dekle je Dušanu dalo celo denar za tramvaj.

Tropska kapa nemškega letalstva Hermann Meyer, s katero je prišel domov Dušan Stefančič. Foto: Hrani MNZS

Prenočili so na Rennwegu, v tako imenovani bolnišnici Maršala Tita, kjer je bilo precej partizanov, nato pa so se čez Semmering v vagonih brez šip na oknih odpeljali do Gradca. Tam so slišali, da je v Ljubljani odjeknila močna eksplozija in da je pol mesta porušenega, kar pa ni bilo res.

V Lipnici so jih ustavili vojaki JA in jim pobrali vojaško opremo. Dušanu je ostal samo krušnjak. Po prerekanju so le prišli do Šentilja. Slovenska posadka jih je lepo sprejela in povabila na večerjo. Nato so se peljali do Maribora, do repatriacijske baze, kjer so jih pregledali in poslali v Marijanišče v Ljubljano.

V Ljubljani

Dušan se je 14. junija odpravil peš domov. Želel si je, da bi na poti koga srečal. Zadnje sporočilo, da je živ, so njegovi domači dobili februarja 1945. Teta je na repatriacijskem uradu videla, da pri njegovem imenu ni križca, kar jim je vlilo upanje, da se bo vrnil. Ko je prišel, so se zbrali tudi vsi sosedje.

Prihod skupine taboriščnikov iz KT Mauthausen v Ljubljano, maj, junij 1945. Foto: Hrani MNZS

Nazaj v šolske klopi

Prvih štirinajst dni je Dušan obiskoval prijatelje, nato pa je že sedel v šolske klopi. Učiteljev ni posebej zanimalo, da je bil še pred kratkim v taborišču in ni vedel, ali bo preživel dan ali ne.

Razstava Pot domov

Zgodbo Dušana Stefančiča si lahko preberete na razstavi Pot domov v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki bo odprta do 15. septembra 2016.

***
Monika Kokalj Kočevar je muzejska svetnica.

Muzej novejše zgodovine Slovenije, Celovška cesta 23, 1000 Ljubljana, odprto vsak dan od 10.00 do 18.00 ure razen ponedeljkov in državnih praznikov − dela prostih dni (z izjemo 8. februarja), muzej lahko spremljate tudi na twitterju: @MuzejNZS in facebook.