Tiskane izdaje
30. decembra leta 1968 so trije člani skupine OHO (David Nez, Milenko Matanović in Drago Dellabernardina) v Parku Zvezda, v središču Ljubljane, uprizorili živo skulpturo Triglav. Skulpturo so »uprizorili« s svojimi telesi, in sicer tako, da so se zagrnili v črno blago, iz katerega so ven štrlele samo njihove glave. Podobno kot pri resnični gori je bila srednja glava višje, drugi dve, na levi in desni strani, pa nižji in skorajda v isti liniji. Ta akcija, ki je bila namenjena kot novoletno darilo prebivalcem Ljubljane, je na mimoidoče delovala predvsem z absurdnostjo sredi običajnega socialističnega vsakdana. Ostala je zabeležena v filmu Naška Križnarja, v zgodovini umetnosti 20. stoletja v Sloveniji pa kot ikonično delo skupine OHO in eno najbolj poznanih del v zbirki Moderne galerije.
Akcija v ohojevski tradiciji poigravanja z jezikom alegorično oživlja besedno igro, ki se nanaša na pomen besede Triglav (tri glave), obenem pa se navezuje tudi na simbolni pomen najvišje slovenske gore za nacionalno identiteto. Delo je od časa svoje realizacije v lokalnem umetnostnem prostoru doživelo še dve ponovni uprizoritvi oziroma re-enactmenta.
OHO, Triglav, 1968, Posnetek z 8 mm filma na video, kamera: Naško Križnar © Moderna galerija, Ljubljana
Leta 2004 je drugi pomembni umetnostni kolektiv pri nas, skupina IRWIN, ponovno uprizoril šest projektov skupine OHO in jih poimenoval Svoji k svojim. Med njimi je bila tudi akcija Triglav, ki so jo uprizorili na istem mestu v parku Zvezda, njihov namen pa je bil, da za dokumentiranje akcije uporabijo spektakularne možnosti sodobne fotografije in barvno fotografijo velikega formata kasneje tudi razstavijo.
Kompozicija treh stoječih figur, pokritih s črno tkanino, je povzeta po orginalni, ni pa identična. Ko je skupina Irwin ponovno uprizorila prvotno akcijo Triglav, se ni zgledovala po vizualni »predlogi«, temveč je uporabila izvirne koncepte skupine OHO, ki jih je mogoče kjerkoli in kadarkoli materialno izpeljati in ponoviti. Obenem ponovna uprizoritev Triglava pomeni tudi referenco na Irwinova dela, ki vsebujejo podobe gora, še zlasti pa je povezana z zanimanjem skupine Irwin za ideološko vsebino podobe Triglava, slovenskega nacionalnega simbola. Bolj kot le ponovitev performansa OHO-ja je skupino Irwin zanimala ideja, da bi o njem nastala kvalitetna dokumentacija, kar že samo po sebi pomeni svojevrsten komentar o ubornosti dokumentacije o vzhodnoevropski umetnosti in njeni nevključenosti v kroženje del v mednarodnem umetnostnem sistemu.
Irwin, Svoji k svojim / Triglav, 2004. Foto: Tomaž Gregorič z dovoljenjem: Galerija Gregor Podnar © Moderna galerija, Ljubljana
Tretji re-enactment akcije Triglav je potekal tri leta kasneje, izvedli pa so ga trije umetniki, ki so se istega leta, leta 2007, včlanili v Slovensko demokratsko stranko (SDS) in se uradno preimenovali v Janeza Janšo, ime vodje te stranke in takratnega slovenskega premiera. Trije umetniki, ki so od preimenovanja naprej svoje življenje spremenili v permanentno predstavo, svojo umetnost pa v sredstvo prevpraševanja ritualov in konvencij, se niso zadovoljili s simbolno postavitvijo žive skulpture, temveč so sklenili, da jubilejno leto kronajo z umetniškim performansom, ki naj bi ga izvedli na vrhu Triglava. Kajti »kdo pa naj se zlije s Triglavom, simbolom slovenstva, če ne prav Janez Janša?« (Marcel Štefančič jr., Mladina 41, 13. 10. 2017)
Po prej navedenem viru so se šestega avgusta 2007 zgodaj zjutraj odpravili na Triglav in vrh tudi dosegli, akcijo treh figur, ovitih v črno tkanino, pa so uprizorili pod vrhom. Fotografije so naslovili Triglav na Triglavu in jih natisnili na papir, ki je imel na hrbtni strani časopisne strani treh vodilnih slovenskih dnevnikov (Delo, Dnevnik, Večer). Janeze so namreč zanimali časopisi, ki beležijo razne državne obletnice in dogodke, ki so pomembni na državni ravni.
Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša, Triglav na Triglavu, 2007, digitalni tisk. © Moderna galerija, Ljubljana
Tako kot ponovna uprizoritev (re-enactment) je tudi ready-made pojem, ki spada v polje sodobne umetnosti, najpogosteje pa ga povezujemo s Fontano Marcela Duchampa (1964) ali pločevinkami juhe Campbell Andyja Warhola. Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša svoje ime uporabljajo kot najdeno kategorijo, torej kot ready-made, na pregledni razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa kot hommage (slovenski in mednarodni) sodobni umetnosti postavijo na ogled dvoje večjih instalacij, 350 steklenic Janez Janša in Spomenik nacionalni sodobni umetnosti (Zlati Triglav), 2008. S prvo v duhu warholovskega ready-mada komentirajo možnosti personaliziranega potrošništva, z drugo, kjer trojna zlata skulptura stoji na kupu alpskega kamenja, pa se znova vračajo na polje političnega.
Spomenik nacionalni sodobni umetnosti (Zlati Triglav), 2008, instalacija z dovoljenjem umetnikov.
Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, Ljubljana
Če primerjamo prve tri akcije Triglav, vizualno dokumentirane bodisi v črno-beli fotografiji oziroma črno-belem filmskem traku, svetleči fotografiji, ki spominja na reklamne panoje ali zrnate posnetke na časopisnem papirju z zlato skulpturo, ne moremo mimo opažanja, da Zlati Triglav deluje kot monumentalizirana oblika žive skulpture, ki emblematično podobo pretvarja v spomenik. Po drugi strani pa skulptura, ki je v resnici 3-D print, s svojo baročno pozlato priča o subverzivni naravi umetniške prakse Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše, ki ikono slovenske avantgardne umetnosti pretvarjajo v kič.
Pogled na postavitev na razstavi del iz zbirke Nizkoproračunske utopije. Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, Ljubljana
***
Adela Železnik je kustosinja v Moderni galeriji (MG+MSUM).
