Tiskane izdaje
Prav v teh julijskih dneh leta 1969 sta Walter Cronkite in Walter Schirra začela svoje javljanje v živo s prizorišča izstrelitve Apolla 11. Dva slovesna, obenem osredotočena in presenečena glasova sta gledalcem tolmačila nekajdnevni dogodek, ki se je pozneje izkazal za konec prve ere praktične kozmonavtike ali astronavtike.
Njun nastop pa je zaznamoval še neko drugo prelomnico, in sicer prihod dobe televizijskega sprejemnika. Prvi pristanek na Luni je spremljalo približno 600 milijonov gledalcev po vsem svetu, pogosto natrpanih v sobicah z enim samim zaslonom, nepremično ali vzhičeno strmeč v šumeče slike iz katodne cevi. Televizor je iz osrčja gospodinjstev kmalu izpodrinil radijske valove. V osemdesetih in devetdesetih so s še večjo naglico tja prodrli osebni računalniki, ki danes predajajo žezlo pametnim telefonom, v katerih si podajajo roke vsi poprejšnji veliki mediji: zemljevid, kompas, telefon, televizija, računalnik, snemalniki in predvajalniki ter neslutene interaktivne funkcije.
Herman Potočnik Noordung je sicer dočakal izum prvega televizijskega sprejemnika, še zdaleč pa ne njegove širše dostopnosti. Leta 1927 je Philo Farnsworth v ZDA vložil patentno prijavo za prvi delujoč elektronski televizijski sistem na svetu in dobil tesno bitko za primat z Rusom Vladimirjem Zvorkinom.
Tehnološki izumi so se vrstili drug za drugim. Potočnik je dve leti pred smrtjo hitel končevati svojo edino knjigo in še pravi čas izvesti svojo revolucijo. Zato ni naključje, da je skozi zaslone televizijskih sprejemnikov, oživljen v komentarjih poznavalcev, premagal smrt na svoji prvi stalni razstavi, v spominski sobi, ki jo je nekdanji škofijski dvorec v Vitanju gostil med letoma 2006 in 2015.
Cronkite in Schirra sta posodila glas astronavtom, ko še niso mogli govoriti, književniki, kozmonavti, zgodovinarji, kustosi, filmarji in drugi so posodili glas Potočniku, ko ni mogel več govoriti. Danes vam torej predstavljamo pet temeljnih videodokumentov strokovnjakov, ki so nadomestili pomanjkanje fizične zapuščine in o Noordungu spregovorili skozi ljudi, ki razumejo njegov znanstveni in tehnološki domet. Objavljamo povezave do celotnih posnetkov, ki so s slovenskimi podnapisi dostopni na Ksevtovih spletnih kanalih.
**
Leta 2001 Arthurja Charlesa Clarka na njegovem domu na Šrilanki obiščejo avtorji prve iniciative za ustanovitev Slovenske vesoljske agencije, ki je bila javnosti predstavljena istega leta.
Arthur C. Clarke, Šrilanka, 2001. Foto: Michael Benson/arhiv KSEVT
Za ogled videa kliknite na fotografijo.
Clarke je bil tisti pisatelj, popularizator znanosti in filantrop, ki je leta 1945 odločilno prispeval k uveljavitvi zamisli o geostacionarnih satelitih. Takšno zamisel so mnogo pred njim najavili že drugi, idejno Konstantin E. Ciolkovski, v celoti Potočnik. Na posnetku Clarke drži Potočnikovo knjigo, ki jo je velikokrat navajal v svojem delu in odlično poznal, a slovenskega prevoda izvirnika, narejenega leta 1986 v posebni izdaji, ni videl še nikoli. Tako je Potočnik enega svojih zvestih bralcev in nadaljevalcev končno dosegel tudi v maternem jeziku.
**
Tatjana (Tanja) Nikolajevna Želnina je leta 2005 podala svojo izjavo med maketami zgodnjih raket v muzeju Hermanna Obertha v Feuchtu v Nemčiji, kjer deluje kot kustosinja.
Njene besede ponudijo nekaj novih, presenetljivih izhodišč za vrednotenje Potočnikovega opusa. Izpostavi ga kot prvega vesoljskega arhitekta in pionirja, ki je več desetletij pred časom spoznal pomembnost in naloge geostacionarne orbite, vse to pa postavi v jasen zgodovinski kontekst.
Iz njenega prispevka je mogoče razbrati posebno skrb, s kakršno je bilo treba pretresati njegovo delo zaradi izrazitega pomanjkanja materialnega gradiva, nenaklonjenosti sodobnikov, odmaknjenega življenja in prezgodnje smrti. Vse to je dolgo oviralo njegovo širšo prepoznavnost in veljavo. Leta 2010 nato Želnina prispeva z viri bogato in doslej najbolj izčrpno spremno besedilo za novo, kritično izdajo Potočnikove knjige pri založbi KSEVT.
**
Roger D. Launius je leta 2006 kratek intervju posnel kot vodja oddelka za vesoljsko zgodovino oziroma višji kustos v Nacionalnem muzeju Smithsonian, v Washingtonu v ZDA. Dolgo je deloval kot glavni zgodovinar Nase in takrat poskrbel za prvi celoviti angleški prevod Potočnikove knjige, s katerim je oživil zbirko Nasa History Series.
Prevod knjige je predlagal Frederick I. Ordway III, neutrudni in priznani zagovornik človekovih poletov v vesolje, o njem več čez nekaj vrstic. Launius pove, da je bil Potočnik, sodeč po Ordwayu, nezasluženo zapostavljen, med drugim njegovo delo tedaj ni bilo podvrženo niti avtorskim pravicam, v nasprotju z drugimi deli iz istega časa. Pozneje je prvi angleški prevod Problema vožnje po vesolju postal eno prvih tovrstnih temeljnih besedil, ki je v celoti objavljeno in dostopno na spletu.
Launius je potrdil domneve Želnine, da je Potočnik prvi resno pristopil k sicer popularni temi vesoljskih postaj in nesporno prvi izdelal natančne načrte za gradnjo vesoljske postaje. Ne le to, zasnova postaje je nadalje korenito zaznamovala Wernherja von Brauna. Herman Potočnik, če ga ne bi onemogočila usodna bolezen, bi prav lahko postal enako prepoznaven kakor »triumvirat« njegovih slavnih sodobnikov: Ciolkovskega, Obertha in Roberta H. Goddarda, zato je bil pod Launiusovim vodstvom tudi uvrščen v stalno zbirko Smithsoniana, med začetnike sodobne astronavtike.
**
Jurij Mihajlovič Baturin je leta 2008 obiskal Potočnikovo spominsko sobo v Vitanju. Sedeč pred izvirnikom knjige iz leta 1928 je krajšo izjavo o svojem videnju Potočnikovega dela posnel kot veteranski kozmonavt in odposlanec Gagarinovega središča za usposabljanje kozmonavtov iz Zvezdnega mesta v Rusiji.
Že kot študent fizike se je namreč seznanil s Potočnikovo knjigo in njenim vplivom na vrsto ruskih znanstvenikov in tehnologov. Spregovoril je o Potočniku kot o vizionarju, sposobnem nenavadno doživetega razčlenjevanja razmer v breztežnosti, ki jo je lahko raziskoval samo skozi hipoteze in domišljijo; kot o pionirju praktične kozmonavtike, ki je razdelal najmanjše podrobnosti človekovega vsakdanjika v vesolju.
Leto 1929 je Baturin postavil za referenčni okvir, ko so izšla številna dela z istega področja, vendar po svojih ključnih novostih niso presegla knjige Problem vožnje po vesolju – raketni motor. Potočnika in nesrečno sovpadanje njegove smrti ter uradnega izida knjige je celo vzporedil z zgodbo o Ikarju, mitskem letalcu, ki je poletel do skrajne meje, umrl in prerasel v legendo.
**
Frederick Ira Ordway III je leta 2008 sodeloval na Washingtonskem simpoziju, ki so ga na tamkajšnjem slovenskem veleposlaništvu priredili v čast Hermanu Potočniku Noordungu.
Po slovesnem dogodku je pojasnil, da je Potočnikove zamisli spoznal že pri enajstih letih, ko je navdušeno zbiral zgodnje znanstvenofantastične revije. Teh je takrat v obtoku kar mrgolelo, a odlomki iz knjige Problem vožnje po vesolju, objavljeni leta 1929 v zaporedju treh mesečnih izdaj revije Science Wonder Stories, pospremljeni z ilustracijami Franka R. Paula, prvimi barvnimi upodobitvami vesoljske postaje onkraj Atlantika, mu odtlej niso več šli iz glave.
Zato se je že od petdesetih let 20. stoletja zavzemal za popoln angleški prevod in ga dočakal leta 1995, pod okriljem že omenjenih Nasa History Series. Ordway je povezoval zgodbe Potočnika, von Brauna, s katerim sta sodelovala od sredine petdesetih let, in Clarka.
z zadnjim sta se spoznala leta 1950 na prvem Mednarodnem astronavtskem kongresu v Parizu in odtlej ostala dobra prijatelja, naključje pa je hotelo, da sta se leta 1965 srečala pred začetkom priprav za snemanje kultnega filma 2001: Vesoljska odiseja, kjer je Clarke z režiserjem Stanleyjem Kubrickom sodeloval kot scenarist.
Ordwaya sta povabila k filmu kot tehničnega svetovalca. Ta razplet je Potočnikovo kolo skozi von Braunovo izpeljavo ponesel v svet in med drugim povzročil – o tem v svojem prispevku govori Roger Launius –, da je bilo treba celo ameriškim kongresnikom razlagati, zakaj v vesolje namesto Skylaba niso poslali vrteče se postaje, takšne, kakršno so videli pri Kubricku.
Ordway, Launius in J. D. (Dill) Hunley so v kritični izdaji Potočnikove knjige leta 2010 poleg Želnine prispevali še drugi pomembni predgovor. Ordwayev videodokument je nastal kmalu po smrti njegovega velikega prijatelja Clarka in tako naš zapis na simbolni ravni sklene polni krog. Ali preprosto − začne novo orbito.
***
Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt).
