Kabinet čudes: Vitalni štiridesetletnik

Bojno vozilo je brez težav spremljalo tankovske enote na bojišče in nudilo neposredno podporo pehote in lastne oborožitve.

tor, 09.01.2018, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic, Muzej novejše zgodovine Celje in Notranjski muzej Postojna.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Jugoslovanska oborožitvena industrija je po drugi svetovni vojni ob velikem finančnem vložku države postopoma usvajala tehnologijo in proizvodne procese, ki so omogočali lastno proizvodnjo tudi najzahtevnejših oborožitvenih sistemov. Jugoslovanska vojaška industrija je tako v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja kljub slabemu gospodarskemu stanju izdelovala letala, podmornice in razna oklepna vozila. Če so se želje generalov JLA po domači proizvodnji tankov uresničile z nakupom licence sovjetskega T-72 in zagonom proizvodnje M-84, pa so številni bolj ali manj uspešni primerki oklepnikov doma nastajali že prej, velikokrat ob tipično jugoslovanskem prepletanju vplivov in rešitev tako z vzhoda kot zahoda. Lep primer tega je bojno vozilo pehote (BVP) M-80.

Jugoslavija je sredi šestdesetih let v serijski proizvodnji sicer že imela oklepni transporter M-60, za katerega pa se je kmalu izkazalo, da ne bo izpolnil pričakovanj in potreb JLA. Sam projekt je tudi razgalil neizkušenost in druge očitne pomanjkljivosti domače industrije. V letih 1963−1964 so se tako že začele pojavljati ideje o novem oklepnem vozilu, a jih je temeljito pretresel pojav revolucionarnega sovjetskega bojnega vozila pehote BMP-1. To je prineslo popolnoma nov koncept delovanja tovrstnih oklepnikov − BMP-1 namreč ni bil le oklepni transporter, temveč izjemno gibljivo, zaščiteno in oboroženo bojno vozilo, ki oddelka vojakov ni le pripeljalo do prvih bojnih črt, temveč ga je tam tudi neposredno podpiralo in ščitilo. Vozilo je obenem brez težav spremljalo tankovske enote na bojišče in jim nudilo neposredno podporo pehote in lastne oborožitve.

Kupola bojnega vozila pehote M-80A v Parku vojaške zgodovine. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Nov koncept je, tudi v luči hladne vojne, vzbudil ogromno zanimanje oboroženih sil po svetu, zlasti zahodnih, njegov potencial pa ni ostal skrit niti JLA. Maja 1968 je tako skupina jugoslovanskih strokovnjakov obiskala češkoslovaško podjetje Zvolen na Slovaškem, ki se je ravno pripravljalo na začetek licenčne proizvodnje vozila BMP-1. Jugoslavija je Češkoslovaški nemudoma ponudila možnost sodelovanja pri proizvodnji vozila, vendar so bili ti pripravljeni Jugoslovanom odstopiti le proizvodnjo posamičnih komponent, končna sestava vozila in seveda bistveno večji del finančne pogače pa bi ostala njim. Za Jugoslavijo je bila ta oblika sodelovanja nezanimiva, vsako možnost dogovora pa je dokončno pokopala sovjetska intervencija na Češkoslovaškem istega leta.

Jugoslavija se je tako leta 1969 dokončno odločila za samostojni razvoj novega oklepnika. Projekt pod oznako »OT M-980« je predvidel amfibijsko gosenično vozilo z maso okoli 11 ton, ki bi lahko prevažalo oddelek sedmih vojakov in ga neposredno podpiralo z 20-milimetrskim topom in protioklepnimi raketami. Prvotna ideja je bila, da bi bilo vozilo opremljeno z domačim Famosovim motorjem (FAMOS - Fabrika motora Sarajevo), ki pa je bil zaradi neustreznosti zamenjan s francoskim motorjem Hispano Suiza HS-115 (260 KM).

Oborožitev vozila sestavlja 20-milimetrski top, 7,62-milimetrski sovprežni mitraljez ter protioklepne rakete »maljutke«. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Ob veliki zagnanosti in pretiranem optimizmu si leta 1969 verjetno nihče ni predstavljal, da bo do prave serijske proizvodnje minilo še več kot deset let. Šele leta 1974 so bila zaključena testiranja vozila in sprejeta odločitev o izdelavi nulte serije vozil, za kar bi potrebovali dodatnih 18 mesecev. Ker pa je bila leta 1975 predvidena velika parada ob 30-letnici zmage nad fašizmom, sta politični in vojaški vrh zahtevala, da se na paradi pojavi tudi novo oklepno vozilo. Z velikim trudom je bilo tako za parado pripravljenih prvih sedem vozil iz začetne serije, katerim so pridružili še tri prototipna vozila. Cena posameznega vozila te serije je bila zaradi zahtevnosti in številnih težav pri proizvodnji nekajkrat večja od tiste v serijski proizvodnji, toda za manifestacijo vojaške moči denar nikoli ni predstavljal pretirane ovire.

Delovni prostor voznika. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Proizvodnja začetne serije je bila zaključena šele leta 1979, vozilo pa pod oznako BVP M-80 uvedeno v oborožitev JLA. Do leta 1982 so izdelali okoli 200 vozil v verziji M-80 s francoskimi motorji, kar pa je bila le prehodna rešitev, saj je bila vseskozi prisotna težnja po uporabi motorja domače proizvodnje. Tako so se že leta 1979 začela testiranja novega prototipa, ki je bil tokrat opremljen z dizelskim motorjem OM403, ki ga je Famos proizvajal po Mercedesovi licenci. Motor je bil sodobnejši in močnejši (320 KM), a obenem okoli sto kilogramov težji in je zato zahteval spremembe ter delno preoblikovanje vozila. Skupno je bilo treba spremeniti okoli 30 odstotkov tehnične dokumentacije. Vozilo je bilo v vojsko sprejeto pod oznako BVP M-80A, serijska proizvodnja pa je dokončno stekla leta 1982 in trajala tako rekoč do razpada Jugoslavije. Skupaj je bilo proizvedenih okoli 600 vozil M-80A, na omenjeni standard pa so postopoma nadgradili večino prvotnih verzij M-80.

Bojno vozilo pehote M-80A tehta slabih 14 ton in ima tričlansko posadko (poveljnika, voznika, namerilca), končno hitrost 65 kilometrov na uro in doseg okoli 500 kilometrov. Oboroženo je z 20-milimetrskim topom M55 (400 nabojev) in sovprežnim 7,62-milimetrskim mitraljezom M86 (2000 nabojev). Oborožitev dopolnjujejo rakete »maljutka« (dve na kupoli in štiri v vozilu) z maksimalnim dosegom do 3500 m, vendar z ročnim vodenjem izstrelka do cilja. Bojno zmogljivost vozila do neke mere povečuje tudi izkrcni oddelek s sedmimi vojaki, ki imajo možnost delovanja z lastnim orožjem iz samega vozila. Vozilo ima tako na vsakem boku po tri strelne line ter še dve na zadku. Vsaka strelna lina ima sistem odvoda smodniških plinov ter lovilec tulcev. Vsak oddelek je imel v svoji oborožitvi štiri avtomatske puške M-70AB2, dva puškomitraljeza M72B1, ostrostrelno puško M76 ter štiri raketne protioklepne metalce M80 »zolja« za enkratno uporabo. Oklep vozila tvorijo oklepne plošče debeline 14 mm spredaj ter 9 mm na bokih in zadku, kar pomeni, da je v praksi vozilo spredaj zaščiteno pred izstrelki do 20 mm, na bokih pa le pred lažjim pehotnim orožjem. Podvozje vozila je obenem izjemno ranljivo proti minam in drugim eksplozivnim sredstvom. Je pa vozilo popolnoma amfibijsko ter s polno zaščito RKBO.

Pogled iz izkrcnega dela proti posadki vozila. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Kljub nespornemu vplivu sovjetskega BMP-1 na razvoj jugoslovanskega bojnega vozila pehote, ki se kaže tudi v zunanjem izgledu vozila, je treba poudariti, da je bil BVP M-80A večinoma produkt lastnega znanja in razvoja. To se kaže tako v pozitivnih kot tudi negativnih vidikih. Nedvomno je bila proizvodnja takšnega vozila izjemen zalogaj za nekdanjo državo, tako v razvojnem kot tudi v proizvodnem in finančnem smislu. BVP-80 je bil tako kompleksnejši, vendar zaradi tega tudi manj robusten, manj zanesljiv in z nižjo stopnjo bojnih zmogljivosti od svojega vzornika. Ob pozitivnih odzivih enot, ki so ga uporabljale, zlasti v luči tehnološkega skoka v primerjavi z oklepnikom M-60, so prihajale tudi kritike, ki so letele tako na motor kot na nezadosten nivo oborožitve in »trhlo« podvozje vozila, saj so se zlasti na kraškem terenu gosenice rade snemale, nosilci in osovine pa lomili. Omenjenih slabosti se je zavedala tudi vojska in tako že konec sedemdesetih let sprejela načrt razvoja nove različice pod oznako M-80A1 »vidra«.

Razvoj slednje naj bi bil zaključen do konca osemdesetih let, ko bi bilo okoli 200 vozil sprejetih v enote JLA. Ta različica naj bi odpravila ključno slabost vozila − njegovo oborožitev. Tako je bila načrtovana popolnoma nova kupola s 30-milimetrskim avtomatskim topom M-86 s horizontalno in vertikalno stabilizacijo, kar bi omogočalo zadovoljivo bojno delovanje vozila tudi v gibanju. Dodani naj bi bili nova dnevno-nočna namerilna naprava NS-30/1, polavtomatsko vodenje protioklepnih raket »maljutka« in metalci dimnih bomb. Od prvotno načrtovanih 200 vozil sta bila do leta 1991 izdelana le dva prototipa. Do te ravni so prišle tudi načrtovane specializirane verzije vozila, kot so: samovozni raketni sistem protizračne obrambe (M-90 »sava«), vozilo za protioklepni boj M-80LT z raketami »maljutka«, vozilo za miniranje M-80A MOS, M-80A 30/2 mm SPAT, poveljniška vozila itd.

Puškarnica z odvodom smodniških plinov in lovilcem tulcev. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Jugoslovanska ljudska armada je z BVP oborožila zlasti elitne mehanizirane brigade tako imenovanega »A-ešalona«, kot je bila na primer 1. oklepna brigada JLA na Vrhniki (66 vozil). Vojaški vrh je bil z vozili očitno več kot zadovoljen, kar se je kazalo tudi v ocenah bojnih zmogljivosti. Tako je bil mehaniziranemu bataljonu, opremljenemu z vozili BVP, dan večji koeficient moči kot na primer bataljonu sodobnih jugoslovanskih tankov M-84. Realnost je bila seveda nekoliko drugačna. Kljub vsemu je imelo vozilo potencial za nadaljnji dolgoročni razvoj, ki pa ga je dokončno prekinil razpad Jugoslavije.

Oklepni transporterji M-80A so ognjeni krst doživeli leta 1991 v Sloveniji, saj so jih na jugoslovanski strani uporabljale tako 1. oklepna brigada kot enote 32. varaždinskega korpusa. Enote TO so nekaj vozil zajele pri spopadu z JLA v Trzinu pri Ljubljani ter v Prlekiji in Prekmurju. Po umiku JLA je v Sloveniji ostalo okoli 50 vozil, ki so bila najprej razporejena v mehanizirane čete in nazadnje v 45. oklepni bataljon v Pivki. Vsa vozila so danes konzervirana in umaknjena iz uporabe, kakšna bo njihova nadaljnja usoda, pa bo pokazal čas. Trenutno je največji uporabnik BVP-jev Vojska Srbije, večje število vozil pa imata v uporabi še armadi BiH in Hrvaške.

V tankovsko-artilerijski zbirki Parka vojaške zgodovine trenutno hranimo dve vozili BVP. Vozilo nekateri kujejo v zvezde, drugi ga štejejo med enega od zgrešenih projektov nekdanje države. Resnica je verjetno nekje vmes. Kljub različnim pogledom pa ostaja dejstvo, da je BVP M-80A del stalnega inventarja armad na območju nekdanje Jugoslavije že več kot 40 let. In nič ne kaže, da bi prav kmalu odšel v zaslužen pokoj.

***

Boštjan Kurent je strokovni vodja Parka vojaške zgodovine.

Prijavi sovražni govor