Volče − vas med frontama

Ko so volčanski fantje leta 1914 odhajali na bojišča prve svetovne vojne, si niti v najgrozljivejših sanjah niso predstavljali, da se podajajo v eno največjih tragedij 20. stoletja.

Upanje, da se bodo hitro vrnili domov, je usahnilo ob vesti, da je maja 1915 na nasprotni strani v vojno vstopila tudi Italija. Domove so morali zapustiti še tisti, ki so se vojni vihri dotlej izognili, in odšli so v begunstvo.

Vas pod Kolovratom, Ježo, Očno in Mengorami je bila izpraznjena, hiše in cerkve so postale prve tarče topovskega obstreljevanja. Dve leti in pol je bila v središču spopadov na tako imenovanem tolminskem mostišču.

Oktobra 1917, po preboju pri Kobaridu, so se prvi begunci začeli vračati v svoje domove in začeli so dolgotrajno in težko obnovo. Hiše so bile porušene, ceste in polja prekopani od topovskih izstrelkov in jarkov.

Z veliko iznajdljivosti so pri obnovi uporabljali vojaški material, ki je ležal na poljih in hribih, v kavernah in jarkih. S pločevinastimi strešniki so prekrivali strehe, z bodečo žico ogradili pašnike, z železnimi palicami utrjevali zidove, topovske zaklepe spremenili v nakovala, v menažke zasajali rože itd.

Vojaški predmeti so dobili nov namen rabe. Kakor je danes ekološki način nujen (recikliraj − ponovno uporabi), je bila takratna ponovna raba ključna za preživetje.

Danes se dediščina prve svetovne vojne  v Volčah na prvi pogled kaže v institucionaliziranih oblikah predstavitve, kot sta muzeja na prostem na Kolovratu in Mengorah, zasebnih zbirkah in spomenikih.

Razumljivo je, da so ti kraji najbolj prepoznavni in obiskani. Vendar pa lahko dediščino prve svetovne vojne najdemo tudi v vasi v vsakdanjem življenju, ki pa je na prvi pogled ne prepoznamo.

Mreža.

V vasi je še vedno veliko ostankov železnih palic, ki so danes podpora za ograje, mrež za utrjevanje jarkov, s katerimi so zamrežena okna hlevov in skednjev, granat, iz katerih je narejena ograja itd.

V marsikateri delavnici se še danes najde vojaški predmet − izviren (lopate, krampi, dereze ...) ali predelan v orodje (na primer kladivo za cinjenje, narejeno iz ostankov granate, cepin za spravljanje lesa v dolino, narejen iz krampov ...).

Cepin.

To je dediščina, ki je postala del vsakdana. Njena vrednost je neprecenljiva, tako za uporabnike, ki jo uporabljajo pri vsakodnevnih opravilih, kot tudi za raziskovalce in zbiratelje.

Ograja, narejena iz ostankov.

Velikokrat se je pri raziskavah na terenu izkazalo, da lokalni prebivalci pri vsakodnevnih opravilih še vedno uporabljajo izvirne ali predelane predmete iz prve svetovne vojne. Njihov popis in predstavitev v obliki občasne razstave je pomemben, ker se s tem ozavešča javnost, da to niso predmeti brez zgodovinske vrednosti, ampak kažejo na neko prakso, ki se je zgodila po koncu velike vojne v naših krajih.

Zavedati se moramo, da tudi v svojih domovih hranimo predmete dediščine. Pomembno je, da jih znamo prepoznati, ustrezno hraniti in predstaviti, da jih ne bi zavrgli kot ničvredne predmete.

***

Boštjan Lužnik je kustos v Kobariškem muzeju.