Kabinet čudes: Zakladi partizanskih fotoreporterjev

Fotografije partizanskega odporniškega gibanja so sprva nastajale kot posamezne ilegalne pobude fotografov.

Objavljeno
22. marec 2018 21.08
Katarina Jurjavčič
Katarina Jurjavčič
7. februarja 2018 je minilo sedemdeset let od ustanovitve Muzeja narodne osvoboditve, ki od novembra 1951 domuje v prostorih Cekinovega gradu. Leta 1952 je bila osnovana fototeka muzeja, ki je prevzela skrb za fotografsko gradivo. Ob slavnostnem jubileju Muzej novejše zgodovine Slovenije 16. junija 2018 pripravlja tudi novo občasno razstavo z naslovom (R)evolucija muzeja.

»Slika je močno in učinkovito propagandno sredstvo, vpliva močneje od kakršnegakoli letaka, saj vpliva na gledalca neposredno in čim boljša je, tem močnejši je njen vpliv.« (Franjo Veselko, Črnomelj, 13. junij 1944, prvi sestanek fotoreporterjev črnomaljskega okrožja)

Zbirka negativov, fotografij in steklenih plošč, ki jih danes v Muzeju novejše zgodovine Slovenije hranimo v zbirki Tekoče gradivo, je rezultat fotoreporterske dejavnosti med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Glavnina do danes ohranjenega gradiva se tematsko navezuje na partizansko odporniško gibanje; protipartizanskih (večina od teh domobranskih) in okupatorskih (italijanskih in nemških) fotografij je manj. Fotografije opazujemo skozi prizmo njihove propagandno-dokumentarne vloge. Prav ta je bila namreč odločilna, saj so postale spremljevalke medvojnega dogajanja že v začetku, ko sploh še ne moremo govoriti o organizirani fotoreporterski dejavnosti.

Fotografije partizanskega odporniškega gibanja so v letu 1941 nastajale le kot posamezne ilegalne pobude tako znotraj partizanskih enot kot na terenu samem. Začetki so namreč povezani z nasprotnostjo samega načela konspirativnosti. Prvi zametki organiziranja fotoreporterske službe segajo v sredino leta 1943 – pričakovanemu zlomu Italije se je priključila vedno večja potreba po učinkoviti propagandi. Zaradi prihoda več fotografov v vrste partizanskega odporniškega gibanja ter ugodnejših materialnih možnosti za delo (aparati, filmi, kemikalije) se je zlagoma povečevala količina zbranega fotografskega materiala.


Zdravko Kržišnik pri razvijanju povečav iz negativa, Črnomelj, 28. 3. 1945. Foto: France Cerar

Na seji 28. junija 1943 so tehnični odsek, ki je poleg fotografije vključeval še splošne organizacijske posle, dopisovanje in reklamo, vključili v reorganizirani Agitprop Izvršnega odbora Osvobodilne fronte. Organiziranje fotoreporterske službe je bilo posledica novih potreb, ki so jih spodbudile spremembe vojaške strukture z nastankom Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (GŠ NOV POS) in tudi spremembe v organih oblasti z razvojem oddelkov in odsekov Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS).

Nastali sta dve sekciji: Odsek za fotografijo oziroma Fotosekcija Glavnega štaba NOV in POS znotraj propagandnega oddelka ter Oddelek za fotografijo ali Fotosekcija pri Odseku za informacije in propagando SNOS. Poglavitni namen posegov v področje fotoreporterske službe sta bili centralizacija in povezava dela fotoreporterjev v brigadah in odredih. Tiste iz rajonov in okrožij so povezale novoustanovljene fotosekcije korpusov.

Delo obeh fotosekcij je na teoretsko osnovo postavil 16. februarja 1944 sprejeti Pravilnik o organizaciji fotoreporterske službe, ki jo je sicer pripravila Fotosekcija Glavnega štaba, prevzela pa tudi Fotosekcija SNOS. Med pomembnimi določili je predvsem tisto, ki je vse fotoreporterje zavezalo k oddaji vsega posnetega negativnega materiala neposredno Fotosekciji, ki ga morajo oddati v razvijanje in ga opremiti z ustrezno dokumentacijo. 27. aprila 1945 so se člani obeh fotosekcij premaknili proti Trstu, kjer so se povezali v Fotosekcijo Komande mesta Trst.

Po prihodu v Ljubljano je bila vsa dokumentacija sekcij zbrana v okviru Tiskovnega urada pri Predsedstvu slovenske vlade. Od tod je medvojni fotografski fond prevzel takratni Muzej narodne osvoboditve, nastajajoči povojni arhiv pa podjetje Foto Slovenija. Tako se je poskušalo ustvariti osrednji fotografski arhiv in takšen je historiat prve zbirke negativov, fotografij in steklenih plošč zbirke Tekoče gradivo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Leta 1952 je fototeka takratnega Muzeja narodne osvoboditve Ljudske republike Slovenije z njo pravzaprav nastala, kot prvo so jo začeli sistematično zbirati in urejati. Gradivo obsega približno 150.000 negativov in 15.000 steklenih plošč. Naštejmo nekaj pomembnejših avtorjev gradiva: Vinko Bavec, Ciril Bervar, Mirko Bračič, Miloš Brelih, Jože Bitenc, France Cerar, Anton Ingolič, Božidar Jakac, Dore Klemenčič, Dare Kopinič, Alfred Kos, Jože Kotnik, Zdravko Kržišnik, Miroslav Lilik, Ivo Lipar, Stane Lenardič, Marjan Masterl, Janez Milčinski, Marjan Mlekuž, Miro Pavlin, Jože Petek, Gojko Pipenbacher, Ivan Pirnat, Peter Romanič, Slavko Smolej, Jule Sočan, Edi Šelhaus, Čoro Škodlar, Božidar Štajer, Milan Štok, Ivan Trobec, Rudi Vavpotič, Franjo Veselko, Drago Vidmar, Nande Vidmar, Stane Viršek. Zbirka je glavni slikovni vir za proučevanje obdobja druge svetovne vojne.

***

Katarina Jurjavčič je kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.