Tiskane izdaje
Maja 1915 se je avstro-ogrska vojska umaknila s stare državne meje na lažje branljive položaje na kraškem robu in gorskem grebenu na levem bregu reke Soče.
Najhujši boji za vsak meter ozemlja so potekali na širšem območju doberdobskega Krasa, kjer se v prvih petih ofenzivah kljub velikemu številu mrtvih in ranjenih bojna črta ni spreminjala. Obrambni položaji so bili zgrajeni hitro, zato so branilcem nudili le slabo zaščito pred silovitim topniškim obstreljevanjem.
Na obeh straneh so bile v strelskih jarkih bivalne razmere izjemno slabe. Vonj razpadajočih trupel se je mešal z zadušljivim vonjem granatnih eksplozij in med izčrpanimi vojaki so se širile nalezljive bolezni. Vasi na območju bojev so bile povsem razdejane in prebivalci pregnani iz svojih domov.
Velika težava je bila tudi preskrba z vodo in posledično žeja, saj je na kamnitem, od sonca razžarjenem Krasu vedno primanjkovalo vode.
Preskrba z vodo je ob prihodu velikega števila vojakov in zalednega osebja tako postala eden resnejših problemov. Vojak Andrej Zlobec se je spominjal: »Kraški kali in vodnjaki so bili prazni. Domačini in vojaki so vodo pokradli, čeprav so bili vsi viri vode močno zastraženi. Sicer pa kali in vodnjaki tako in tako niso bili nikakršna preskrba z vodo pri tako velikanskem številu ljudi in živine. Vojaške oblasti so se sicer trudile na vse načine, da bi dovažali vodo, a to ni bilo lahko. Posebno hudo je bilo na previjališčih in v zasilnih poljskih bolnicah.«
Avstro-ogrska vojska je zato v času vojne zgradila več vodnjakov in vodovodov. Eden izmed njih je bil vodovod od Dornberka do Lipe in Komna z odcepom do Sežane.
Neznosne bivalne razmere v strelskem jarku. Foto: hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Posebej v strelskih jarkih prve bojne črte, kjer so posamezne vojaške enote težko čakale svojo zamenjavo, je bilo redno oskrbovanje vojakov s hrano in vodo izjemno oteženo.
»Hrana prihaja vedno le ponoči, pogosto pa ne prispe, ker so dostopne poti za mule stalno na udaru sovražnikovih granat. Tako se znajdemo, kot vemo in znamo, s hrano iz rezerve in ne delamo izjeme pri tem, kar so nam zapustili ranjeni in mrtvi,« je pisal v svojih dnevnikih italijanski vojak Giuseppe Cordano.
Avstro-ogrski vojaki, med njimi bošnjaki, si polnijo čutarice z vodo iz ledeniškega snega v krnskem pogorju. Foto: hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Zaradi pomanjkanja vode in pitja iz različnih onesnaženih mlak so se začele širiti nalezljive bolezni. »Glad je huda, a žeja je še mnogo hujša. Danes se nam gnusi, če pomislimo, kaj smo tedaj pili. Takrat pa smo pili to črno tekočino z isto naslado kot danes vino ali pivo. Tisoči in tisoči so svojo nepokorščino plačali tedaj z življenjem. Griža, tifus in kolera so uničili mnogo življenj,« je pod psevdonimom Amandus Pepernik pisal vojak celjskega 87. pehotnega polka.
Avstro-ogrska čutarica Ligetfalu, izdelana 1916. Foto: Sašo Kovačič, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Med vojaško opremo so bile zato za vojake življenjsko pomembne različne čutarice. Na italijanski strani so bile med različnimi modeli najbolj pogoste lesene čutarice Guglielmetti med avstro-ogrskimi vojaki pa emajlirane čutarice »feldflasche« z zamaškom iz plute, ki so postale ena od značilnosti avstro-ogrske vojske in njene vojaške opreme.
Avstro-ogrske čutarice in menažke z različnimi oznakami B.G.B. Brünn, E. W. Austria, Ligetfalu, H & C, so v času vojne proizvajali različni proizvajalci emajlirane posode širom po monarhiji: B.G.B. (Brüder Gottlieb und Brauchbar), H. Schall & Sohn, Austria Werke.
Italijanska lesena čutarica Guglielmetti. Foto: Sašo Kovačič, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije hranimo zbirko čutaric različnih proizvajalcev, ki je razstavljena na stalni razstavi v sobi, namenjeni prvi svetovni vojni. Razstavljene čutarice pozornega obiskovalca opozorijo na vsakdanje življenje v strelskih jarkih in pomen čiste pitne vode za naše preživetje − včeraj, danes in jutri.***
mag. Marko Štepec je muzejski svetovalec v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
Muzej novejše zgodovine Slovenije, Celovška cesta 23, 1000 Ljubljana, odprto vsak dan od 10.00 do 18.00 ure razen ponedeljkov in državnih praznikov − dela prostih dni (z izjemo 8. februarja), muzej lahko spremljate tudi na twitterju: @MuzejNZS in facebook.
