Tiskane izdaje
V letošnjem letu mineva petdeset let od nastanka znamenitega filma 2001: Vesoljska odiseja, ki je v zavesti Zemljanov povezal umetnost, znanost, teologijo, zgodovino in pojmovanja evolucije. Ne le stroji ali naprave, v gibljivih slikah, ki so svojo premiero doživele v palači Združenih narodov, smo ljudje končno tudi sami postali raziskovalci vesolja. O obliki in načinu delovanja Space Station V (slov. Vesoljske postaje št. 5) iz filma je prve natančne načrte izdal Herman Potočnik Noordung, Slovenec in Evropejec. Med drugim je dognal tudi to, da je za človekovo pot v vesolje brezpogojni dejavnik ogledalo etike.
Leta 2018, ko v javnih občilih skupaj pretresamo pomen in sredstva poti na Mars, to z drugimi besedami pomeni, da je v vesolju vedno treba poskrbeti za odpravo ... in vrnitev. Varnost in dostojanstvo posameznikovega življenja morata biti na prvem mestu. Številni strokovnjaki namreč zaznavajo pritisk različnih javnosti ali finančnih tokov, da naj bi se prve človeške odprave na rdeči planet odpravile čim prej, morda že v dobrih desetih letih, in naj bi člani posadke svojo zgodovinsko vlogo sprejeli kot nekakšne žrtve za napredek civilizacije, ki bodo na to doslej najdaljšo odisejado krenile samo v eno smer, nepovratno. Pa je mogoče zares raziskovati naravo človeka v breztežnosti in vakuumu, če ni več človeka, ki bi o tem pričeval? Ali je bolje, da se posvetimo pospešenemu razvoju robotike in umetne inteligence, ki bo odšla v izvidnico? Ali naj medtem uporabimo naše najbližje nebesno telo, ki ima zelo dobre možnosti za reden stik z matičnim planetom?
V Kubrickovi Odiseji iz leta 1968 kraljujejo premični vesoljski habitati – lebdeče postaje, plovila, sonde, sateliti. Vsaj že od leta 1969, ko smo ljudje pristali na Luni, pa strokovnjaki obravnavajo načrte in vodijo obsežne razprave o tem, kako naj bi bila dejansko videti baza na Luninem površju. Poleg Mednarodne vesoljske postaje ter njenih predhodnic ali naslednic, ki neutrudno štejejo svoje nizke orbite nad Zemljo, je površje Lune povsem logična odskočna deska do bivanja v bližnjem vesolju. Glavni problemi večmesečne poti do naslednjega vsaj hipotetično ustreznega kandidata, Marsa, in celo zgraditve postojanke na njem, niso toliko tehnološki, marveč zadevajo osnove človekovega ekosistema – predvsem vodo. In vse zakonitosti vzpostavljanja samostojne biosfere bi bilo gotovo najprej dobro preučiti nekje, kjer obstaja realna možnost za hiter in varen povratek.
Slovenska vesoljska akademija, februar 2018, Ksevt v prostoru Osmo/za - od leve: Matjaž Vidmar, Tomaž Berčič, Andrej Mahovič in Miha Turšič. Foto: Dunja Zupančič/Ksevt
Študentje višjih letnikov Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani (FA UL; Andreja Ambrožič, Anja Bagon, Amadeja Belej, Gregor Blaj, Karin Srakar, Nejc Škvarča in Manca Zupan) so v preteklem študijskem letu pod mentorstvom prof. dr. Lucije Ažman Momirski, asist. dr. Andreja Mahoviča in asist. Tomaža Berčiča oblikovali svoje koncepte arhitekture na Luni, ki so bili ta konec tedna na Slovenski vesoljski akademiji, v organizaciji Zavoda Ksevt, razstavljeni v prostoru Osmo/za. Pri tem so se srečali z osnovami obsežnega interdisciplinarnega dela, ki ga je pri tako zahtevnem izhodišču nemogoče zaobjeti znotraj študijskih obveznosti.
Ne le da je bilo treba preučiti referenčno gradivo znotraj arhitekturne stroke, potreben je bil še uvid v temeljne predpostavke sistemov za vzdrževanje življenjskih funkcij ter v eksaktnih vedah poiskati okoliščine človekovega pristanka v domala neživem okolju. Ob takšnem projektu se same po sebi rojevajo pobude za bolj živahno in v sam kurikulum vpisano sodelovanje raznolikih univerzitetnih sfer. Tako je npr. sodelovanje študentov uporabnih in eksperimentalnih znanosti, študentov (hibridnih, novih) umetnosti, (civilnih) radioamaterjev in uradnih, nacionalnih vesoljskih programov leta 2014 privedlo do izstrelitve prvih dveh umetniških satelitov v zgodovini – ARTSAT 1 in 2.
Slovenska vesoljska akademija, februar 2018, Ksevt v prostoru Osmo/za, razstavljeni arhitekturni koncepti. Foto: Dunja Zupančič/Ksevt
Posamične enote – rastlinjak, bolnišnica, observatorij, bivališča, sončna elektrarna in rudarski sklop – vzpostavljajo nov premislek za realno bivanje na Zemljinem naravnem satelitu. Večina projektov je idejno postavljena na Luninem južnem polu, kjer naj bi poleg razmeroma dobre obsijanosti s sončnimi žarki obstajale tudi določene zaloge ledu. Skorajda vsaka funkcionalna tvorba ima tudi svoj avtonomni bivalni del. Danes je npr. že mogoče izdelati učinkovite, samostojne in cenovno dostopne naredi-si-sam (DIY) satelite, a največja težava je še vedno njihov transport do orbite – drage in strašansko potratne rakete. Podobno velja za medsebojno komunikacijo omenjenih gradnikov naselbin na Luni, ki se nahajajo sredi obširnega neživega področja in bi z vsakodnevnimi migracijami izgubili ogromno energije v golem ponavljanju zemeljskega vzorca.
Anja Bagon, Luna: rastlinjak, FA UL, študijsko leto 2016/17 Foto: last avtorja, FA UL
Lunarni rastlinjak je polje nenehno gibajočih se enot, ki bodisi ponikajo v zemljo bodisi omogočajo kroženje specifične vegetacije glede na pot sončnih žarkov. Služi osnovnemu pridobivanju hrane, fotosintezi, posledično preskrbi s kisikom ter ključni presnovi vode. Veliko vprašanj se postavlja ob dejstvu, katere kulture je študentka v svojih načrtih izpostavila kot temeljno vegetacijo: paradižnik, kumaro, krompir, (zeleno) solato, papriko, fižol, grah, brokoli, zelje, korenje, bučke, buče, česen, čebulo, riž, pšenico, koruzo, baziliko, origano, rožmarin, lovor, timijan, peteršilj, jablano, bananovec, pomarančo, mandarino, (vinsko) trto, češnjo, limono, breskev in jagode.
Manca Zupan, Luna: bolnišnica, FA UL, študijsko leto 2016/17. Foto: last avtorja, FA UL.
Bolnišnica je pravzaprav ožje vsebinsko ime za modularno stavbo, ki omogoča vse podporne življenjske funkcije in ni »samo« bolnišnica. Zaradi modularne zgradbe ji lahko glede na zahteve enostavno dodajamo nove oddelke, pri čemer veliki, križno razporejeni okrogli prehodi na robovih stavbe postanejo ogromna okna, ki delujejo podobno kot opazovalna kupola na današnji Mednarodni vesoljski postaji.
Karin Srakar, Lunino oko, FA UL, študijsko leto 2016/17. Foto: last avtorja, FA UL
Lunino oko daje glavni poudarek velikim teleskopskim sistemom na vrhu stolpnice iz strnjenih valjev. Stavba je v svojem spodnjem delu obdana z ledenim zaščitnim plaščem.
Andreja Ambrožič, Luna: sončna elektrarna, FA UL, študijsko leto 2016/17. Foto: last avtorja, FA UL
Sončna elektrarna je sestavljena iz heliostatov in sončnih celic, razporejenih v koncentrične krožnice, ki se premikajo po svoji navpični osi glede na najboljši izkoristek sončne energije. Poševno nad njimi dominira velik zbiralnik svetlobe, podaljšana roka oboda stavbe, ki ji daje podobo velikanske sončne ure. Celota se premakne za približno tri metre na dan in vsak lunarni mesec, torej vsakih 28 dni, začne nov krog.
Nejc Skvarča, he-3 E rudarska kolonija, FA UL, študijsko leto 2016/17. Foto: last avtorja, FA UL
Samohodni prostorski hibrid rudarske naselbine za pridobivanje helija združuje stanovanjske prostore s proizvodnimi in skladiščnimi. Več samostojnih »kopačev« regolita, preperele nadplasti kamnin, se lahko združuje v različne formacije in tako skupaj prečesava površje.
Gregor Blaj, Luna: hotel amfora, FA UL, študijsko leto 2016/17. Foto: last avtorja, FA UL
In navsezadnje – Hotel Amfora in Luna park se poigravata z različnimi razporeditvami osnovnih človeških dejavnosti. Oblika amfore ali situle upošteva posebnosti lunarnega težnostnega polja. Visoka, votla zgradba se okoli navpične osi vrti s stalno hitrostjo, vsak segment ima svojo specifično ukrivljenost in težnostni privlak, bodisi višji, nižji ali enak zemeljskemu, odvisno od potreb prebivalcev. V nekaj splošnih obrisih spominja na prve projekte praočeta kozmonavtike, Ciolkovskega, pa tudi na Potočnika in mnoge poznejše oblikovalce krožnih habitatov z umetno težnostjo.
Luna park v prepletu nepravilnih cevi, ki spominja na mišična vlakna, ugnezdi bivalne kapsule, majhna stanovanja, ki po ceveh potujejo navpično, da bi vzpostavila stik z drugimi javnimi površinami oz. vodoravno razporejenimi programskimi ploščadmi.
Vsi predstavljeni koncepti na presenetljivo sodoben način govorijo o možnostih združevanja različnih znanj o človekovem bivanju v vesolju, ki jih za zdaj intenzivno raziskuje samo ena skupna naselbina – Mednarodna vesoljska postaja, nekaj sto kilometrov nad našimi glavami, v nenehni bitki s prostim padom. Kot sta povedala še druga dva udeleženca letošnje Slovenske vesoljske akademije, mag. Matjaž Vidmar (Univerza v Edinburghu) in Miha Turšič (Waag Society in Ksevt), je povezovanje novih dejavnikov, z osredotočanjem na visokotehnološko produkcijo, razvoj zapostavljenega humanističnega pristopa, civilnega deleža v realnih vesoljskih programih ter z doslednim upoštevanjem javnega dobrega v vesoljskih programih ključno zagotovilo, da človeštvo ne bo koloniziralo ali celo uničevalo globin vesolja, temveč bo ta za nas neživi prostor skozi kompozitno delovanje spoštovalo, raziskovalo in v njem morda tudi zares zaživelo.
***
Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT).
