Tiskane izdaje
Širina 2,67 metra in dolžina 13,5 metra so osnovne mere ene najbolj dragocenih ter tako fizično kot simbolno največje muzealije, shranjene v depoju Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Nastala je pred 25 leti in po spletu okoliščin postala relikvija. Govorimo seveda o zastavi, ki je slovesno zaplapolala 26. junija 1991 na večerni slovesnosti razglasitve samostojnosti na današnjem Trgu republike v Ljubljani. Zgodba, ki jo je pripeljala do današnjega statusa, pa je sledeča ...
Konec maja 1991 je bila imenovana sedemčlanska delovna skupina za pripravo prireditve in praznovanj ob osamosvojitvi Slovenije: Miloš Bukavec, Bogo Vrhunc, Tomaž Teger, Tomaž (Tomo) Levovnik, Drago Pečko, Jure Apih in Irena Avbelj. Ena od njenih številnih nalog je bila tudi priprava slovesnega protokola ob dvigu zastave na osrednji osamosvojitveni slovesnosti v Ljubljani. Scenarij prireditve, ki ga je pripravljal Drago Pečko, ji je namreč namenil posebno vlogo.
Nalogo »zastava« je dodatno oteževala neznanka glede končnega datuma razglasitve samostojnosti, do tik pred zdajci ni bil točno znan niti videz zastave. Ko je bil 26. junij 1991 končno potrjen kot datum osamosvojitvene slovesnosti, je delovna skupina čakala le še na potrditev Skupščine RS o novi zastavi in grbu. Dodatno se je zapletalo zaradi različnih pogledov oblikovalcev, grboslovcev in izvedencev za zastavo. Končna odločitev je bila sprejeta pod taktirko skupščinskega predsednika dr. Franceta Bučarja. »Bolje država s spornimi simboli kot nesporni simboli brez države!« je kasneje zapisal.
Fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Foto: Tone Stojko
Delovna skupina je vse potrebne podatke o novem grbu in zastavi dobila 24. junija, dan pred osamosvojitvijo in 60 ur pred slovesnostjo. V tekmi s časom so šivilje v številnih tekstilnih tovarnah krojile in šivale nove zastave. Več tisoč v običajnih merah jih je bilo treba prepeljati do vseh mejnih prehodov in 60 slovenskih občin. Nekaj vzorcev zastav večjih dimenzij je 25. junija prispelo tudi do naročnikov, toda scenarist Drago Pečko si jih zaradi preobilice dela ni utegnil ogledati. Tudi generalko, ki je potekala ob preletu dveh letal JVL, so izvedli brez zastave.
Tik pred začetkom večerne slovesnosti, 26. junija 1991 pa so jo na predlog Toma Levovnika, vodje protokola odbora, v Skupščini razgrnili in ugotovili, da ni pravilno sešita − grb je namesto v belo segal v rdeče polje. Ko je že kazalo, da bo razglasitev slovenske samostojnosti potekala brez ključnega državnega simbola, je zakrožila informacija, da je v bližini prireditvenega prostora avtomobil, v katerem je domnevno zastava primernih dimenzij.
Slovesen dvig zastave 26. junija 1991. Foto: Tone Stojko
In res, Miha Kutin, izdelovalec jader za jadrnice, je sprejel naročilo za hitro izdelavo velike slovenske zastave, Boris Strel, nekdanji vrhunski alpski smučar, pa jo je pripeljal v Ljubljano. Protokol je diskretno preveril položaj grba in jo nato hitro predal v prave roke, roke petih častnikov Teritorialne obrambe: Bojana Šuligoja, Andreja Kocbeka, Uroša Kreka, Gorana Vidriha in Stojana Ledineka. Nadaljevanje je potekalo po predvidenem scenariju. Ob spremljavi himne je bila dostojanstveno spuščena »stara zastava«, novo pa je prvi častnik TO dvignil na vrh droga, preostali štirje so stali v pozdravni drži ...
... Zastava je bila po osmih mesecih, obledela od časa in vremenskih razmer, zamenjana z drugo. V naš muzej je prišla pred letom 1996, v času priprave stalne razstave. Prošnji kustosinje Nataše Urbanc po pridobitvi zastave izredne zgodovinske vrednosti je prisluhnil tedanji predsednik Državnega zbora Jožef Školč. Danes je varno shranjena v nacionalni muzejski ustanovi − Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
***
Nataša Strlič je višja kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
