NSK in kovček za duhovno uporabo

Novi kolektivizem in Gledališče sester Scipion Nasice.

pet, 17.07.2015, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo skozi poučne zgodbe popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija in kobariški Muzej prve svetovne vojne.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Leta 1941 je Marcel Duchamp prvič javno predstavil objekt, ki ga je poimenoval Boîte-en-valise (Škatla v kovčku). Objekt je postal sinonim za »prenosni muzej«, ki je vseboval miniature najpomembnejših umetnikovih del v obliki fotografij, ročno pobarvanih reprodukcij in majčkenih modelov. Izbor svojih najpomembnejših del je Duchamp razvrstil v posamezne škatle kot »objects trouvés«, vse skupaj pa zaprl v usnjen kovček. Z uporabo kopij, ki so enakovredne originalom in metode apropriacije je Marcel Duchamp postavil temelje drugačnega razmišljanja o avtentičnosti umetniškega dela, s tem pa tlakoval pot generacijam kasnejših avantgardnih umetnikov, od skupine Fluxus naprej.

Duchamp je v letih od 1941 do 1968 ustvaril skoraj tristo verzij Boîte-en-valise, številne od njih hranijo najpomembnejši umetnostni muzeji po svetu.

Podoben »muzej v kovčku« si lahko ogledate na razstavi NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst - dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije, ki je še do srede avgusta na ogled v Moderni galeriji v Ljubljani.

Kovček za duhovno uporabo je nastal dobrih petdeset let po prvi verziji Duchampovega prenosnega muzeja kot t. i. informacijski objekt za legendarno gledališko predstavo Retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom. Predstava v izvedbi Gledališča sester Scipion Nasice, ki je od leta 1984 naprej delovalo v okviru kolektiva Neue Slowenische Kunst, je bila premierno uprizorjena 6. februarja 1986 v osrednji, Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Povabilo je prišlo že dve leti prej, ko je programski direktor za gledališče v Cankarjevem domu, Goran Schmidt, Scipione povabil k sodelovanju pri realizaciji proslavne predstavitve v počastitev slovenskega kulturnega praznika. Predlagana je bila uprizoritev lirične epske pesnitve Krst pri Savici Franceta Prešerna, vendar pa so se Scipioni izziva lotili z radikalno drugačnega zornega kota; namesto vrnitve v predmoderno, mitsko pogansko obdobje, ko so Slovenci izgubili svojo »nacionalno« avtonomijo v boju z germanskimi pokristjanjevalci, so poiskali soroden element »prekrstitve«, značilen za revolucionarno kulturo 20. stoletja. Namesto v slovenski kulturi dominantnega izraznega sredstva literature/jezika so izpostavili univerzalno berljivi vizualni jezik avantgardne in neoavantgardne umetnosti. Pri realizaciji spektakelskega dogodka, ki je bil prvi v takšnem obsegu pri nas in je v kompleksnem sistemu referenc na umetnost 20. stoletja aktualiziral Wagnerjev model »celostne umetnine« (Gesamtkunstwerk), so sodelovale vse skupine kolektiva NSK. Laibach je prispeval glasbo, studio Novi kolektivizem je oblikoval celostno podobo projekta in nadzoroval odnose z javnostmi, IRWIN pa je sodeloval pri realizaciji monumentalne scenografije.

Način komuniciranja tega dogodka, ki ga je izvajal Novi kolektivizem pa je ena najbolj značilnih strategij NSK, ki obsega večplastnost ustvarjanja mrež in informacijskih kanalov, ki imajo po eni strani svoje neodvisno življenje, po drugi pa se z imaginarijem predstave in njene javne percepcije zlijejo v celoto.

Novi kolektivizem - oddelek za oblikovanje je bil ustanovljen leta 1984 za potrebe Neue Slowenische Kunsta. Kovček za duhovno uporabo so zasnovali kot del kompleksne strategije obveščanja javnosti o dogodku in ustvarjanja občutka pričakovanja. V času pripravljanja predstave je namreč med prebvalci Ljubljane krožil Kovček za duhovno uporabo s simboli in dokumenti vseh skupin NSK. Izbranim meščanom je bil s posebnim slom osebno dostavljen in imeli so ga na uporabo en dan. Vsak dan je bilo v časopisu objavljeno ime trenutnega imetnika kovčka.


Obstajale so tri verzije kovčka, vse so bile izdelane iz lesa in na zunanji strani pokrite s krznom, kar je objektu dajalo izrazito nadrealistični videz (prim. Skodelica, krožnik in žlička iz krzna Meret Oppenheim). Notranjost napolnjujejo štiri steklene plošče v železnih okvirih, ki predstavljajo ustanovne skupine z njhovo ikonografijo in »večnimi (naravnimi) substancami«. Gledališče sester Scipion Nasice je predstavljeno s Krstom pod Triglavom (z dodanimi brinovimi iglicami in smolo), IRWIN je bil originalno s predstavljen tremi slikami in substancami - Inženirji človeških duš (olje), Vstajenje Gledališča sester Scipion Nasice (cement in vitriol) ter Rdeči revirji (kri) - zadnje v kovčku ni več. Laibach je predstavljen s podobo Svoboda vodi ljudstvo, ki ima dodan zlat prah.

Kovček za duhovno uporabo je del zbirk Moderne galerije. Na razstavi si lahko preberete seznam znanih oseb, ki so ga uporabljale na njegovi »obveščevalni« poti, katere namen je bil tudi spoznavanje izbranih predstavnikov takratnega političnega, verskega, ideološkega in kulturnega življenja z ideologijo NSK.

***

Mag. Adela Železnik, kustosinja v MG+MSUM

Prijavi sovražni govor