Debelušna lepotica

Podmornica P-913 Zeta velja za najatraktivnejši eksponat Parka vojaške zgodovine.

pet, 18.12.2015, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Brlog igrač iz Muzeja novejše zgodovine Celje

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Med eksponati Parka vojaške zgodovine brez dvoma izstopa podmornica P-913 Zeta. Pa ne samo po teži in velikosti. Kljub temu da za seboj nima slavnih bitk, je namreč njena zgodba sila zanimiva.

Socialistična Jugoslavija je kmalu po drugi svetovni vojni začela razvijati podmorniško floto. Nasledila je namreč bogato podmorniško tradicijo na vzhodni jadranski obali, ki se je prenašala od Avstro-Ogrske prek podmorniških enot Kraljevine Jugoslavije. Prva podmornica povojne jugoslovanske armade je bila Nebojša, podmornica Jugoslovanske kraljeve mornarice, ki je ob začetku vojne prebegnila na stran zahodnih zaveznikov in se je po koncu vojne vrnila v Jugoslavijo, kjer so jo preimenovali v P-801 Tara.

Leta 1953 so v puljskem Uljaniku popravili dve potopljeni italijanski podmornici in ju poimenovali P-802 Sava in P-901 Mališan. V začetku šestdesetih let se je Jugoslavija lotila gradnje novih podmornic. Tako sta med letoma 1960 in 1961 nastali podmornici P-811 Sutjeska in P-812 Neretva, med letoma 1968 in 1970 pa še tri sodobnejše podmornice P-821 Heroj, P-822 Junak in P-823 Uskok. Lasten razvoj podmornic se je v Jugoslaviji nadaljeval in med letoma 1978 in 1982 sta bili zgrajeni dve torpedni podmornici P-831 Sava in P-832 Drava.

Podmornica P-913 Zeta spada v generacijo najmlajših jugoslovanskih podmornic, kakršnih je bilo med letoma 1983 in 1988 zgrajenih šest. Gre za diverzantske podmornice, ki so dobile ime po eni od rek iz vsake od šestih socialističnih republik: Tisa, Una, Zeta, Soča, Kupa in Vardar. Podmornicam so bile ob splavitvi botre občine, ki ležijo ob teh rekah. »Slovenski« Soči je bila tako botra občina Tolmin, podmornici Zeta pa črnogorski Nikšić.

Splavitev podmornice P-913 Zeta leta 1985. Foto: osebni arhiv Miroslava Desnice

Diverzantske podmornice so projektirali v Brodarskem inštitutu v Zagrebu in v Brodoprojektu na Reki, v samo gradnjo podmornic pa so bila precej vključena tudi slovenska podjetja. Železarna Jesenice je tako izdelovala specialno jeklo za čvrst trup, Železarna Ravne na Koroškem pa izhodne komore s pokrovom. Ključen je bil prispevek Tovarne akumulatorskih baterij iz Mežice, saj je imela podmornica v trupu kar 25 ton akumulatorjev. Nezanemarljiv delež so imela tudi nekatera druga slovenska podjetja, kot so Color iz Medvod, Iskra Kranj in ljubljanski Autocommerce.

Jugoslovanske diverzantske podmornice so imele zgolj električni pogon. Akumulatorske baterije so polnili v bazi ali pa ob drugih plovilih, saj niso imele lastnega agregata. Posledično jih je sovražnik težko odkril, bile so izredno tihe, magnetno nevtralne in imele so razmeroma veliko podvodno avtonomijo. Konstruirane so bile za plovbo v plitvem morju z možnostjo polaganja min v bližini sovražnikovih pristanišč. Podmornice so bile posebej namenjene za prevoz in izkrcanje podvodnih diverzantov, saj se je poleg štiričlanske posadke nanjo lahko vkrcalo še šest pomorskih diverzantov s štirimi podvodnimi skuterji in vso drugo diverzantsko opremo. Izhodna komora je omogočila izkrcanje diverzantov na globini do 60 metrov.

Čeprav je podmornica relativno majhna (dolga je 19,7 metra in široka 2,7 metra), je omogočala potop vse do globine 180 metrov. Pri podvodni plovbi je dosegla hitrost 8,2 vozla. Konstruktorjem podmornice je uspelo najti nekaj odličnih rešitev, ki so veliko pripomogle k dobri operativnosti teh podmornic, a kaj ko so dodobra zanemarili nastanitvene, higienske in sanitetne pogoje, kar je silno zagrenilo življenje na podmornici.

Utesnjena notranjost podmornice. Foto: Simon Avsec/Arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Podmornica P-913 Zeta je bila splavljena lata 1985 v Splitu in bila vključena v 88. podmorniški divizion Jugoslovanske vojne mornarice. Že šest let pozneje je Jugoslavija razpadla in avgusta 1991 so bile podmornice iz Splita umaknjene v Tivat v Črni gori, kjer so, nekdaj ponos Jugoslovanske ljudske armade, počasi propadale. V operativni uporabi je najdlje ostala ravno P-913 Zeta, ki se je 23. decembra 2003 še zadnjič potopila. S tem se je končala skoraj sto let trajajoča zgodba podmorničarstva ob vzhodni jadranski obali, v kateri so nemajhno vlogo igrali slovenski podmorničarji.

Nekateri izmed njih se nikakor niso mogli sprijazniti s tem, da bi ta del nacionalne zgodovine ostal brez spomenika. Ustanovili so Društvo za ohranjanje podmorničarske tradicije − Podmorničar, ki si je vztrajno prizadevalo, da bi Slovenija dobila eno od zapuščenih podmornic razpadle države.

Vztrajna prizadevanja so rodila sad in leta 2008 je črnogorska vlada diverzantsko podmornico P-913 podarila Sloveniji za muzejske namene. Ključno vlogo pri tem je imel upokojeni kontraadmiral Marijan Pogačnik, ki je ob asistenci upokojenega kapitana bojne ladje Vojka Gorupa vložil silne napore v pridobitev podmornice, potem pa njeno kompletiranje in pripravo na transport. S samo donacijo pa so se zapleti šele začeli. Tolikšno in tako težko darilo je bilo namreč treba pripeljati v Slovenijo. Stroški prevoza so bili ocenjeni na več deset tisoč evrov in ob rastoči proračunski krizi tega denarja nikakor ni uspelo zbrati.

Slovesnost ob prihodu podmornice v Park vojaške zgodovine aprila 2011. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Zaplet je rešilo prevozniško podjetje CEM-TIR iz Gorice Silvana Cornialija, ki se je odločilo z donacijo Parku vojaške zgodovine podmornico prepeljati v Pivko. Podjetje CEM-TIR pri tem ni prevzelo samo stroškov prevoza, ampak tudi stroške trajektov in vseh taks. V aprilu 2011 je bila podmornica Zeta, ob velikem navdušenju slovenske javnosti, prepeljana v Pivko. Zaradi velikega zanimanja obiskovalcev je bila podmornica že v naslednjih mesecih toliko obnovljena, da je bil omogočen tudi ogled njene notranjosti.

Podmornica je bila v Parku postavljena na zunanjo ploščad, ki je sicer ponujala odličen razgled, ni pa nudila zaščite dragocenemu eksponatu, niti ogleda željnim obiskovalcem. Zato je že takoj steklo iskanje rešitve, ki bi omogočila trajno zaščito podmornice. Rešitev se je ponudila v okviru kohezijske operacije »Celovita ureditev kompleksa Park vojaške zgodovine« in tako je bila podmornica v avgustu 2015 prepeljana v nov paviljon Parka, ob njej pa je Pomorski muzej Sergej Mašera iz Pirana postavil razstavo o podmorničarstvu.

Obnovljena podmornica P-319 Zeta. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka

Podmornica, ki po eni strani predstavlja spomenik slovenski industriji in tehničnemu znanju, po drugi strani pa generacijam slovenskih podmorničarjev, podmornica, ki se je kot zadnja potopila v globine Jadranskega morja ob vzhodni obali, je tako dobila dostojno muzejsko postavitev.

***

Mag. Janko Boštjančič je vodja projekta Park vojaške zgodovine Pivka.

Povezane novice

Kabinet čudes: Leteči gromovnik
5. november ob 08:00
Ameriško letalo Thunderjet se je vpisalo tudi v našo zgodovino.
Prijavi sovražni govor