Kabinet čudes: Trije predmeti Titova

Ali en dan v življenju Germana Stepanoviča.

Fri, 04.03.2016, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Jurij Aleksejevič Gagarin je bil poseben človek. Pri zgolj 157 centimetrih telesne višine je obveljal za enega največjih zemljanov. Kljub temu da je med svojim prvim poletom onkraj znamenite Kármánove črte, ki pri stotih kilometrih loči Zemljo od odprtega vesolja, doživljal težko opisljive trenutke in je pri povratku na Zemljo domnevno celo izgubil zavest (po lastnih besedah pa vzdržal silovitih deset gramov težnostnega pospeška), mu je uspelo. Obkrožil je domači planet in doživel znameniti obrat perspektive: Zemlja je postala modra in nebo črno. Zaradi nesrečnih okoliščin ni nikdar več poletel v vesolje.

Da tam zgoraj ni ne boga ne angelov, pa ni izjavil on, kot so pogosto napačno navajali, marveč njegova rezerva, drugi Sovjet (in četrti zemljan) v vesolju, German Stepanovič Titov. Kako je biti izbran za nadomestni člen, ko človeštvo prestopa prag tisočletnega prizadevanja? Kljub razočaranju je naposled tudi Titov v znameniti vrsti pionirjev dobil svoje posebno mesto. Gagarinov polet je bil namreč dolg samo dobro uro in pol ter v celoti avtomatsko voden z Zemlje. Človek je preživel, rekord je bil postavljen, misija opravljena. Naslednji sovjetski polet je že meril višje, zahodni kapitalizem je moral spoznati, da komunisti povsem obvladujejo življenje v breztežnosti. Zato je Titov v 25 urah več kot 17-krat obkrožil Zemljo, za pol ure prespal budilko, od slabosti bruhal in prvič v zgodovini lastnoročno pilotiral vesoljsko ladjo. S seboj je imel celo fotoaparat in kamero.

Prve gibljive slike Zemlje iz vesolja so se shranile v kolut njegove ročne filmske kamere Konvas. Zasnoval jo je inženir Konstantin Vasiljev − ime kamere je nastalo iz združenih prvih treh črk njegovega imena in priimka. Uporabljala je standardni 35-milimetrski trak, snemala s hitrostjo med osem in 32 sličic na sekundo, v širokem ali navadnem kadru. Kozmonavti so jo zaradi obvladljive velikosti (40 x 30 x 30 cm) uporabljali na usposabljanjih in tudi na poznejših odpravah, a vendar je bil odločilnega pomena za njen sloves prav Vostok-2 (Orel) s Titovom na krovu. Tako se je 6. in 7. avgusta 1961 površje Zemlje s te spoštljive razdalje, prekrito z oblaki in meglicami, prvič zarisalo v gibljive slike. Titova so ob srečnem povratku pričakale navdušene množice, le mesec dni pred svojim 26. rojstnim dnem je postal (in vse do danes ostal) najmlajši kozmonavt v zgodovini, njegov dan v vesolju pa je za nameček spravljal v obup Združene države Amerike, ki jim dotlej ni uspelo izvesti še niti enega orbitalnega vesoljskega poleta.

Konvas, ročna kamera za 35-ilimetrski filmski trak, prvi film Zemlje iz vesolja. Foto: Andreja Mlakar/KSEVT


Na isti odpravi je zaslovel tudi fotoaparat Zenit 3M, ki je posnel prve fotografije Zemlje iz vesolja. Primerek, razstavljen v Ksevtu, je takoj za Titovom uporabljal Vladimir Komarov. Zenit 3M ga je spremljal na njegovi prvi, uspešni misiji Voshod-2, vendar je Komarov kmalu zatem, pri poskusnem poletu prvega sojuza, namenjenega pristanku na Luni, ob povratku zaradi napake padala tragično strmoglavil v svoji kapsuli. Jurij Gagarin, tedaj njegova prva zamenjava, je pred poletom glasno negodoval, češ da je bilo v naglici izvedenih premalo testiranj opreme. To se je kasneje izkazalo za usodno spregledano opozorilo, Gagarinu pa prineslo izključitev iz vseh vesoljskih programov.

Tretji predmet, ključen za polet vostoka-2, je valjasto okno kapsule, ki je nudilo razgled za nastanek zgodovinskih posnetkov: okno Vzor (38 x 34 cm). Puščice na matiranem steklu so nakazovale smer gibanja Zemlje, osem osnovnih kazalnikov je kozmonavtu pomagalo usmerjati vesoljsko ladjo − ko je sončna svetloba osvetlila vse naenkrat, je bilo plovilo poravnano s površjem Zemlje.

Konvas, zenit 3M in vzor so središčni razstavni predmeti nove razstave Objektivi, ki v Ksevtu zaokrožuje tematski sklop Vesoljski vid in napoveduje naslednje poglavje: Kinematografija in vesolje. Jelena Jesina, glavna kustosinja razstave, je ob odprtju dejala, da je fotografija priljubljen konjiček kozmonavtov, skorajda poklicna bolezen, kot recimo intenzivno ukvarjanje z vsemi vrstami športov. Obenem pa kozmonavti danes spet spoznavajo, da vesoljski poleti ne zadevajo le tehnologije ali znanstvene dokumentacije, marveč neizbežno tudi postulate humanistike in umetnosti.

Aleksej Leonov je trmasto vztrajal, da na svoj prvi vesoljski sprehod vzame voščenke in papir. Alan Bean se je po svojem pristanku na Luni kmalu upokojil in se popolnoma posvetil slikarstvu. Prvih petnajst let vesoljskih dosežkov, od sputnika do apolla, je pomenilo vrhunec skupnega napora vseh znanosti. Skupni pogled človeštva v vesolje in nazaj je bil zato veliko širši, kot so bila gola okna, line ali objektivi, ki so začeli odpirati meje kulturnih vzorcev, čeprav samo nekaj sto kilometrov stran, iznad enovite koprenaste modrine.

Zenit 3M, zrcalnorefleksni fotoaparat, prve fotografije Zemlje iz vesolja. Foto: Andreja Mlakar/KSEVT


Prijavi sovražni govor