Tiskane izdaje
Na šoli veliko dajo, tako se vsaj zdi, na svojo zunanjo podobo. Med dosežki, denimo, navajajo, da jo je nekoč obiskoval Ciril Jazbec.
Prav tisti Ciril Jazbec, ki je pred nekaj meseci v National Geographicu objavil fotografije begunske kolone, ki se vije skozi Rigonce. Prav danes je na svojem facebooku opozoril na reportažo, ki dokumentira, kje spijo begunski otroci.
To je tudi šola, kjer je 24 profesorjev protestiralo proti namestitvi šestih otrok v bližnji dijaški dom.
Njihovo ravnanje je spodbudilo več kot tisoč podpisnikov, da so na predsednika vlade Mira Cerarja in ministrico za izobraževanje Majo Makovec Brenčič naslovili apel, da njim in širši javnosti pojasnita, zakaj vlada pristaja na protiustavno in protizakonito ravnanje, s katerim se mladoletnim prosilcem za azil brez spremstva onemogoča nastanitev v kranjskem dijaškem domu v nasprotju z vsemi demokratičnimi in poklicnimi standardi v vzgoji in izobraževanju.
Cerar: Sedaj se bomo pa otrok bali?
»Ta vlada ni in nikoli ne bo podpirala nobene nestrpnosti, hujskanja in sovraštva, kot se dogaja v zadnjih dneh«, je dejal Miro Cerar po pisanju STA. Nasprotovanje 24 profesorjev na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju takšni namestitvi pa je Cerar označil za nesprejemljivo. »Sedaj se bomo pa otrok bali? To ne sme biti strah za Slovenijo, ampak poziv k pomoči,« je dejal. Tako mora po njegovem mnenju Slovenija pomagati ljudem v stiski, še posebej ranljivim skupinam, kot so otroci in ženske ter vsi, ki si sami ne morejo pomagati, je podaril. Državljane je pozval, naj hujskaštvu ne sledijo. Sicer razume, da je mnoge strah ob različnih novicah, ki se pojavljajo glede migrantov, a je opozoril, da je med njimi ogromno napačnih informacij.Zavrnil je trditve, da vlada o svojih namerah in ukrepih glede migrantov ne komunicira. Opozoril je, da so bile do sedaj samo v DZ številne seje na temo migrantske krize, kjer so obširno pojasnjevali situacijo in načrtovane ukrepe. Poleg tega vlada vsakodnevno preko ministrstev obvešča celotno javnost o migrantski problematiki. Prav tako ne drži, da vlada ni v komunikaciji z lokalnim okoljem, je dejal Cerar. Po njegovih besedah gredo predstavniki vlade pred vsakim načrtovanim ukrepom v lokalno okolje, kjer se pogovarjajo z župani in predstavniki lokalne skupnosti. »Ti pogovori potekajo ves čas. Ni prav in ni korektno, ko se trdi, da vlada tega ne počne,« je dodal.
Ministrica: V teh časih je strpnost zelo pomembna
Na ravnanje profesorjev so se v zadnjih dneh odzvali v Zvezi prijateljev mladine Slovenije in v Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije.
Tudi ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič je v izjavi zapisala: »Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja določa, da mora sistem izobraževanja temeljiti na vzgajanju medsebojne strpnosti, razvijanju zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanja drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanju otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanju enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi.
Predvsem pomembno je v teh časih biti strpen, še posebej, ko gre za otroke. Vsi bi namreč morali imeti pravico do mirnega otroštva, do izobrazbe. Prav bi bilo, da skušamo to omogočiti tudi tistim, ki so se brez staršev znašli v Sloveniji. Multikulturnost postaja del našega vsakdana, zakaj ne bi v tem skušali iskati bogastvo in učenje različnosti.«
V uradu vlade za komuniciranje pa so opozorili, da je treba tudi po konvenciji o otrokovih pravicah upoštevati načelo otrokove največje koristi. Premier pa pravi: »Stališče skupine učiteljev o nezaželenosti otrok, ki nujno potrebujejo humanitarno pomoč, je nesprejemljivo.«Na gimnaziji zanikajo podpisovanje peticije
»Starši otrok, ki prebivajo v dijaškem domu v neposredni bližini, so se ob informaciji o nastanitvi mladih migrantov v negotovosti in strahu obrnili na zaposlene na naši šoli in jih prosili za pomoč. Žal na šoli nismo imeli uradnih informacij, ki bi jih lahko dali staršem. Dobili smo le podatek, da v dijaški dom v naši neposredni bližini za začetek prihaja do 22 mladih migrantov,« je povedala ravnateljica Mirjam Bizjak.
Zanikala je govorice, da zaposleni na šoli podpisujejo peticijo. »Vse, kar so moji sodelavci izrazili, je skrb in strah za varnost dijakov in potrebo po ustreznih uradnih informacijah ter varnostnih zagotovilih in ukrepih. Šola je namreč dolžna in odgovorna poskrbeti za varno okolje vzgoje in izobraževanja najranljivejše populacije mladih, ki nam je zaupana.«
Po njenih besedah je razumljivo, da so v aktualnih razmerah migracijskih tokov brez primere vsi bolj ali manj negotovi ali celo prestrašeni, zato ne gre obtoževati ljudi zaradi strahu pred neznanim.
»Zato je toliko bolj pomembna vloga odločevalcev, da vsem omogočijo pravočasne, popolne in verodostojne informacije in ustrezne varnostne ukrepe, da se strahovi ne razraščajo in da bomo kot družba lahko ustrezno pomagali tistim, ki zdaj potrebujejo našo pomoč.«
Toda − ali njene besede držijo?
Ravnateljica dijaškega in študentskega doma Judita Nahtigal pravi, da je ravno zato, da bi starše seznanila s pobudo o namestitvi in da bi se pogovorili o morebitnih pomislekih in strahovih, v ponedeljek sklicala sestanek, na katerem so sodelovali predstavniki ministrstva in azilnega doma in na katerega so bili vabljeni zgolj starši otrok v domu ter člani sveta doma.
A na sestanek je prišla tudi mati bodočega dijaka, sicer profesorica na Gimnaziji Franceta Prešerna, ki je dejala, da ima s seboj podpise 24 profesorjev.
»Dejala je, da ima s seboj prijavnico za vpis v dom, a je ne bo oddala, dokler se zadeva ne reši. Če bodo v dom nameščali otroke brez spremstva, svojega otroka ne bo vpisala. Pri tem je še dodala: nisem tu samo v svojem imenu, tukaj imam podpise 24 kolegov profesorjev iz gimanzije, ki so me pooblastili, da povem, da se tudi oni s tem ne strinjajo, in v zrak je dvignila list papirja,« pripoveduje ravnateljica doma, ki pravi, da je že pred sestankom v pismih, ki jih je poslala staršem in članom sveta doma, tudi povedala, da razmišljajo o namestitvi šestih otrok, ki so vsi mlajši od petnajst let.
Kolegi ravnanja kranjskih pedagogov ne morejo razumeti
Kolegi z drugih šol ravnanja kranjskih profesorjev ne morejo razumeti. »Otroke bi morali vzgajati v duhu strpnosti, tako pa jim dajejo napačen zgled. Pričakovala bi, da bodo pedagoški delavci stvari razumeli in da bi drugačne in drugačnost sprejemali,« pravi šolska psihologinja iz Gimnazije Brežice Gordana Rostohar.
»Bojim se, da gremo v to smer, da lahko vsak danes jemlje stvari v svoje roke, da se ne spoštujejo osnovne norme, dogovori in dolžnosti,« pravi psihologinja.
»Težko razumem, zakaj so ravnali, kot so, treba bi bilo z njimi govoriti. Predvidevam, da sami nimajo negativnih izkušenj; da gre torej verjetno za strah pred neznanim, drugim, drugačnostjo. Težko si predstavljam, da taki ljudje delajo v šoli, ki jo sicer poznamo kot dobro v smislu prilagajanja športnikom. Z etičnimi normami je to zelo zelo skregano.«
Gordana Rostohar pri tem opozarja, da bi bilo treba razmisliti, kako ravnati v prihodnje, da bi se izognili podobnim situacijam.
Morda bi bilo smiselno uvesti model, kot ga imajo na Finskem.
Tam priseljence prehodno namestijo v posebne ustanove, kjer se z njimi intenzivno ukvarjajo, jih učijo tujega jezika in seznanjo s kulturo v novi domovini.
»Morda bi tudi pri nas oblikovali center, v katerem bi delali ljudje, ki so pripravljeni pomagati, ki imajo dovolj znanja in so dovolj široki, nato pa bi te otroke začeli vključevati v lokalno okolje. To ne pomeni, da bi jih osamili, ker bi jih želeli odmakniti od prebivalstva, ampak da bi jim lahko pomagali. Kajti njim je gotovo zelo hudo.«
Toda prav takšna je bila tudi zamisel ravnateljice kranjskega dijaškega doma. Otroci bi bili nameščeni v posebnem nadstropju v ločeni stavbi. Z dijaki bi se srečevali morda v jedilnici, v družabnem prostoru pri mizi za namizni tenis ali pred domom. Zanje bi skrbeli zunanji sodelavci, saj so vzgojitelji v domu že zdaj preobremenjeni.
Zakaj sploh so se pedagogi uprli namestitvi?
Štiriindvajset profesorjev, ki jih je omenjala mati bodočega dijaka in profesorica na šoli, ki je nepovabljena prišla na sestanek, sicer ni uradno stališče šole.
»Zakaj taka drama že od vsega začetka, ne vem. Namesto da bi profesorji rekli, da je to čudovita priložnost za širitev strpnosti, podprimo jo, ali namesto tega da bi bili vsaj tiho, so se odločili za nasprotovanje namestitvi. Namignjeno mi je bilo, da so tako ravnali zato, ker se bojijo, da bi ta odločitev, da namestimo otroke brez spremstva v dijaški dom, metala slabo luč na šolo. Češ, potem ne bo nihče hotel k njim vpisati svojih otrok. Dijaški dom, šola in in center nordijskih športov sodelujemo že vrsto let. Obstaja bojazen, da se bo stigma prilepila tudi na šolo in center, če bo dom postal v očeh javnosti neke vrste azilni dom. Sama te ovire nisem videla, mislim, da so te bojazni pretirane in neutemeljene in izhajajo iz predsodkov. Se pa zdaj soočam s slabo vestjo, da sem popustila pritiskom in da nisem sprejela teh šestih otrok. Ampak če bi šla na nož in bi starši res izpisali otroke, bi ogrozila normalno poslovanje doma in zaposlene. Morala sem odstopiti od svojih načel, če bi vztrajala, bi škodila domu.«
