Tiskane izdaje
Ko je bil leta 2012 v svetovnih kinodvoranah prvič predvajan dokumentarni film The Artist is Present, je Marina Abramovič, leta 1946 v Beogradu rojena umetnica, doživela apoteozo tudi med laično, predvsem pa mlajšo publiko. Med slednjo je danes poznana zlasti po svojih novejših umetniških projektih, kot je bil, denimo, performans, izveden leta 2010 v okviru umetničine retrospektive v newyorškem Muzeju moderne umetnosti. Umetnica je takrat deset ur na dan in šest dni na teden tri mesece negibno sedela v enem izmed razstavnih prostorov, obiskovalci, vrste katerih so se vile zunaj muzejskih zidov, pa so čakali ure dolgo, da bi prisedli k umetnici ter vsaj za nekaj trenutkov zrli v oči nekomu, ki je pomembno zaznamoval zgodovino performativne umetnosti. Njeno retrospektivno razstavo in več kot sedemsto ur dolg performans si je ogledalo več kot 750.000 obiskovalcev.
Marsikateremu občudovalcu Marine Abramović pa so manj znani njeni starejši projekti, ki jih je umetnica izvedla v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja in ki so jo za vedno zapisali v zgodovinske preglede sodobne umetnosti. Eden izmed takih, sicer gotovo tudi njenih najbolj znanih in radikalnih performansov, je delo z naslovom Ritem 0.
Usoda umetnika v rokah občinstva
Performans Ritem 0, zadnji v ciklu performansov z naslovom Ritem, je Marina Abramović izvedla v neapeljski galeriji Studio Mora v začetku leta 1974. Obiskovalce galerije je v razstavnem prostoru pričakala dolga, z belim prtom prekrita miza, na katero je bilo položenih dvainsedemdeset različnih predmetov − od vilice, glavnika, rdečila za ustnice, knjige, svežega cvetja in različnih slikarskih barv do kuharskega noža, kladiva, kovinskega bodala in nabite pištole. Poleg nepremično stoječe umetnice so bila navedena kratka navodila, ki so obiskovalcem dovolila, da dane predmete na njej šest ur uporabljajo po popolnoma svoji volji. »Na mizi je 72 predmetov. Na meni jih lahko uporabite na kakršen koli način. Jaz sem objekt. V času performansa nase prevzemam vso odgovornost.«
Ritem 0 na razstavi Muzej afektov, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, 2011. Foto: Dejan Habicht/Moderna galerija, Ljubljana.
Kritike, vključujoč mnenje njene mame, so Abramovićevi pogosto nejevoljno očitale, da so umetniki performansa zgolj patološki mazohisti, obsedeni s povzročanjem bolečine samim sebi. Tudi zato se je umetnica odločila, da bo tokrat ona tista, ki bo prevzela pasivno vlogo, diktat dogajanja pa enkrat za spremembo prepustila publiki. »V performansu Ritem 0 sem testirala meje odgovornosti in zaupanja s tem, da sem svojo usodo položila naravnost v roke občinstva.«
Odziv obiskovalcev galerije je bil sprva previden in obziren − na umetničino telo so bili položeni različni predmeti, ponujeno ji je bilo cvetje, nekdo je subtilno spremenil položaj njenih rok, eden izmed obiskovalcev se je umetnice nežno dotaknil. A kmalu je vsem prisotnim postalo jasno, da bo Abramovićeva držala svojo besedo, in tako se je postopoma vedno več ljudi opogumilo in se do nje začelo obnašati nasilno. Minile so približno tri ure, preden se je neki moški iz občinstva odločil sleči umetnico. Nekdo je na njeno glavo postavil skledo in ji v roke posadil ogledalo, nanj z rdečo šminko napisal IO SONO LIBERO. Neki drug obiskovalec je po njeni glavi počasi polil skodelico vode, spet tretji ji je obrisal solze. Ves ta čas je Marina vztrajno ohranjala stoičen, v daljavo zazrt pogled.
Brezizraznost tega pogleda in njena popolna pasivnost sta publiko izzvala do še bolj ekstremnih dejanj − očesni stik bi jih morda opomnil na umetničino človeškost ter odgovornost za njihova dejanja. Njena majica je bila kmalu raztrgana in oprsje razgaljeno, nizek sivolas moški jo je poljubil na lica. Neapeljski galerist Lucio Amelio je tekom performansa fotografiral dogajanje in fotografije postavljal na ogled v umetničine roke.
Nekaj navzočih jo je dvignilo in položilo na mizo, v les med njenimi nogami je bil zaboden oster nož. Roka obiskovalca je zarezala v njen vrat, nekdo je z njega polizal umetničino kri, na njeno čelo je bila napisana beseda END. Ko je nekdo v njeno roko potisnil nabito pištolo in jo nastavil v njen vrat, je med razdeljeno publiko zavel nemir in nastal je pretep. A umetnica, po koncu performansa porezana, prepleskana in do pasu gola, je v galeriji kljub vsemu nepremično vztrajala vseh šest ur.
Po natanko šestih urah je vstala in odločno stopila proti občinstvu − to se je, po njenih pričakovanjih, naglo umaknilo. »Zaradi ureznin imam še danes brazgotine. Bilo je nekoliko noro. Takrat sem dojela, da te občinstvo lahko pokonča. Če jim daš popolno svobodo v njihovem delovanju, so te v svojem deliriju sposobni tudi ubiti.«
Ritem 0 na razstavi Muzej afektov, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, 2011. Foto: Dejan Habicht/Moderna galerija, Ljubljana.
»Babica performansa«
Samooklicana babica performansa danes velja za eno najvplivnejših umetnic svojega časa. V Beogradu rojena umetnica, ki danes živi in deluje v Združenih državah Amerike, je po končani akademiji lepih umetnosti v Beogradu podiplomski študij nadaljevala na akademiji v Zagrebu in se − tako kot večina njenih sodobnikov v performativni umetnosti − kmalu začela ukvarjati z duševnimi in fizičnimi mejami svojega telesa. Njen umetniški opus je obsežen − od večurnega poplesavanja, ki se je končalo z izgubo zavesti zaradi telesne izčrpanosti, sedenja na kupu govejih kosti in med prepevanjem srbskih tradicionalnih pesmi ribanja le-teh (za ta performans je leta 1997 osvojila prvo nagrado beneškega bienala) do večurnega, nepremičnega ležanja na ledu.
»Biti performativni umetnik pomeni sovražiti gledališče«
Body art performans se je kot samostojna umetniška praksa uveljavil konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let 20. stoletja. Telesna soprisotnost tako akterja kot gledalcev se je umetnikom zdela nujna, performans pa je bil hkrati reakcija na naraščajočo mediatizacijo zahodne kulture in kritika brezosebnih umetniških del ter obenem zahteva po ponovni vzpostavitvi avtentičnosti ter neposrednosti v umetnosti.
Umetniške forme so body artisti izza institucionalnih zidov prenesli v prostore vsakdanjega življenja, na kraje, ki prvenstveno niso namenjeni umetnosti, njihovo telo ali telo katerega koli drugega posameznika pa je postalo nujen konstitutivni element umetniškega dogodka.
Konvencija naturalističnega dramskega gledališča je bila čim bolj vestno prenesti zunanjo resničnost na oder, jo čim bolj fotografsko in verno reproducirati. Igralec naj bi utelešal lik in mu telo posodil zato, da bi izrazil nekoga ali nekaj drugega. Performerjevo telo sámo pa je tisto, kar body art eksplicitno postavlja v središče zanimanja in je tako v nasprotju s tradicionalnim reprezentacijskim gledališčem. Performer poudarja svojo lastno, osebno fizično prisotnost, ne predstavlja več nekoga drugega. »Biti performativni umetnik pomeni sovražiti gledališče. Gledališče je zlagano. Nož v gledališču ni resničen, kri v gledališču ni resnična, čustva v gledališču niso resnična,« je nekoč dejala Abramovićeva sama. »Performans pa je nekaj ravno nasprotnega: nož je pravi, kri je prava in čustva so prava.«
Ritem 0 v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova
Delo Ritem 0 je leta 1999 Marina Abramović poklonila Moderni galeriji za njeno mednarodno zbirko Arteast 2000+. Najmlajša izmed zbirk Moderne galerije predstavlja vzhodnoevropska povojna avantgardna dela od začetka šestdesetih let pa do danes in zadnja postavlja v dialog z zahodno umetnostjo.
Delo Ritem 0 je še do oktobra na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova na razstavi Nizkoproračunske utopije − reciklirano drugič.
Foto: Dejan Habicht/Moderna galerija, Ljubljana.
