Je slovenščina v visokem šolstvu res ogrožena?

Novela želi fakultete odpreti tujim študentom in profesorjem. Pomeni to konec slovenskega jezika?

Objavljeno
29. junij 2016 21.08
Sonja Merljak
Sonja Merljak

Ljubljana – Mnenja se krešejo in, kot kaže, se še nekaj časa bodo. Je slovenščina z novelo zakona o visokem šolstvu, ki med drugim omogoča večjo odprtost v mednarodno okolje, res ogrožena? Ali pa so bojazni slovenistov in pisateljev, ki so zaradi novele ministrico za šolstvo celo pozvali k odstopu, neutemeljene?

Podpisniki peticije za razvoj slovenskega jezika se bojijo, da bodo zaradi novele slovenski profesorji domačim študentom predavali v angleščini. Slišati je celo razmišljanja, da bodo fakultetam zaradi pritiska staršev sledile srednje šole. Od tam pa da je le še korak do angleščine v osnovni šoli in do tega, da bo Slovenija postala druga Irska, kjer materinščino govorijo samo še v nekaj vasicah na zahodni obali.

Številke kažejo, da je bojazen pretirana, pa ne le zato, ker ima Irska drugačno zgodovino in povezavo z Veliko Britanijo. Leta 2015 je v Sloveniji študiralo približno 2300 mladih s stalnim prebivališčem v tujini, kar je približno štiri odstotke vseh študentov. Po resoluciji o visokem šolstvu naj bi bil do leta 2020 ta delež večji, in sicer vsaj desetodstoten. Prav toliko naj bi bilo tujcev med visokošolskimi učitelji, sodelavci in raziskovalci, ki jih je zdaj zanemarljivo malo. Obenem na zgolj 18 študijskih programih od približno 900 akreditiranih delno ali v celoti izvajajo študijsko dejavnost v tujem jeziku. Največ jih je na področju družboslovja ter po eden iz matematike (na vseh treh stopnjah), strojništva, arhitekture ter računalništva in informatike.

Največ študijskih dejavnosti v tujem jeziku je na področju družboslovja. Foto: Blaž Samec/Delo

Komercializacija ali delovna mesta

Odpiranje vrat tujim študentom po mnenju tistih, ki jih je strah za slovenščino v visokošolskem prostoru, pomeni tudi ali predvsem komercializacijo visokega šolstva – trženje študijskih programov po zgledu poslovnih ved na ekonomski fakulteti. A po drugi strani se fakultete srečujejo z upadanjem števila vpisanih študentov in rektor Univerze na Primorskem dr. Dragan Marušič je že pojasnil, da brez tujih študentov ne bi mogli ohraniti študijskih programov in zaposlitev.

»Bojazen, da bo člen v zakonu pomenil začetek konca slovenščine v visokem šolstvu in nasploh, je pretirana, saj predvideva, da bodo študenti in starši podprli predavanja v angleščini pa tudi, da bo nekdo goljufal in večino predavanj izvedel v tem jeziku. Varovalka je že prvi odstavek 8. člena, ki pravi, da je učni jezik slovenščina,« meni dr. Marko Stabej s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Dr. Marko Snoj, predstojnik Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša, pa je prepričan, da varovalke ni. Novela zakona, kot jo razume, predvideva, da bo dovoljeno izvajati celotne študijske programe v angleščini, če bo vanj vpisano večje število tujih študentov ali če bodo v programu sodelovali tuji učitelji. »To pomeni program v angleščini, čeprav bo večina študentov in predavateljev slovenskih. Primerna varovalka bi bila, da bi morala univerza vse programe, ki jih izvaja v angleščini, izvajati tudi v maternem jeziku večinskega prebivalstva. Študentje bi se lahko sami odločali, ali želijo študirati v angleščini ali materinščini. Tako je to urejeno na Danskem.«

Razvoj jezika

Slovenski jezik se je ohranil tisoč let, in to brez države. Od kod torej strah, da ga bo zdaj, ko jo imamo, izpodrinila angleščina? Marko Snoj je prepričan, da se Slovenci postavljamo za svoj jezik, dokler zaznavamo zunanje pritiske. V času osamosvajanja slovenskega jezika od nemških miselnih vzorcev smo leta 1919, pravi Snoj, ustanovili prvo slovensko univerzo, na kateri je bil učni jezik samo slovenski, čeprav so nekateri takrat dvomili, da je slovenščina temu dorasla, in so hoteli predavati v nemščini ali hrvaščini. Pred 30 leti je bila slovenščina spet na barikadah, tokrat proti srbohrvaščini. »Slovenski jezik nas je združil v prizadevanjih, ki so nam prinesla samostojno državo. Ne vemo, kako bi se obrnila zgodovina, če bi se na naših univerzah takrat predavalo srbohrvaško. Prav tako težko predvidimo, kako bi se kot narod obnesli v prihodnosti, če bi bile naše strokovne in znanstvene misli angleške. Stati inu obstati nam zagotavlja le nenehni razvoj slovenskega jezika na vseh ravneh, tudi na strokovni in najvišji znanstveni.« To je mogoče, poudarja Snoj, tudi v današnjem obdobju internacionalizacije, le da tega pojma ne smemo enačiti z anglifikacijo.

Jezik ni ogrožen, a ni kakovosten

                                                     Stojan Sorčan, Foto: Roman Šipić/Delo

 

Slovenski jezik na univerzah in drugih visokošolskih zavodih v Sloveniji ni ogrožen, meni dr. Stojan Sorčan, direktor direktorata za visoko šolstvo, saj prvi odstavek spornega 8. člena ostaja nespremenjen. Obenem za jezik poleg kulturnikov skrbijo izobraženci, diplomanti slovenskih univerz in visokošolskih zavodov.

V čem je bistvo spremembe?

V tujem jeziku se po novem lahko izvajajo tudi študijski programi oziroma njihovi deli, če se takšni študijski programi izvajajo v slovenskem jeziku. Poleg njih se lahko v tujih jezikih izvajajo tudi skupni študijski programi, ki nastajajo v sodelovanju s tujimi izobraževalnimi institucijami, ter tisti, ki jih visokošolski zavodi izvajajo v tujini.

So v noveli varovalke, ki bodo zaščitile slovenščino?

Varovalki sta dve. Prva je v drugem odstavku 8. člena, ki ni spremenjen in po katerem lahko visokošolski zavod študijske programe ali njegove dele izvaja v tujem jeziku pod pogoji, ki so določeni s statutom. Druga pa je v dopolnjenem zadnjem odstavku tega člena, ki pravi, da podrobnejši način skrbi za razvoj in učenje slovenščine določi minister, pristojen za visoko šolstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za kulturo.

Ali so vzrok za nasprotovanje bojazni, da slovenski profesorji morda ne znajo tako dobro angleško kot tujci in da se bodo obenem tujci po novem lahko potegovali za ista delovna mesta?

O tem težko sodim. Verjamem, da so vsi slovenski profesorji vešči tujega jezika, saj drugače ne bi mogli posredovati najnovejšega znanstvenega vedenja, razvijati svoje znanstvene discipline in komunicirati s strokovno javnostjo. Nasprotovanje spremembam 8. člena ne prihaja iz znanstvene in visokošolske skupnosti, saj rektorska konferenca in drugi ključni deležniki podpirajo predlagano spremembo. Ta je ne nazadnje nastala znotraj univerzitetnih krogov s sodelovanjem slovenistične stroke.

Na hitro bi lahko ocenili, da so nasprotovanja načelne narave, če ne mogoče celo namerna podtikanja. Težko bi drugače razumeli trditve, da novela nalaga univerzitetnim učiteljem, da predavajo v tujem, to je angleškem jeziku, in da zapostavlja slovenski jezik. Natančne pogoje za izvajanje delov ali celotnih študijskih programov v tujih jezikih lahko določijo samo visokošolski zavodi sami, se pravi akademska skupnost profesorjev in študentov skupaj, ker je to del njihove avtonomije in njihova odgovornost. Mednarodna odprtost visokega šolstva je ne nazadnje odvisna tudi od različnosti poslanstev in strategij visokošolskih zavodov.