Milan Rejc: Vsaka šola zdaj dela po principu »znajdi se«

Ljubljana – Milan Rejc je predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije. V Evropi je Evropsko združenje delodajalcev v izobraževanju (EFEE), torej ravnateljev, skupaj s sindikati ključni sogovornik vlad pri oblikovanju izobraževalnih politik. V Sloveniji se je združenje doslej vsako leto sestajalo z ministrstvom, a mnogih nakopičenih težav niso mogli rešiti.

V EFEE so, kot je med lanskim obiskom poudaril predsednik Michael Moriarty, pomagali okrepiti socialni dialog na evropski ravni in se tako odmakniti od »megafonske diplomacije« tiskovnih konferenc in sporočil za javnost. Slednja je v Sloveniji zaznamovala mandat prejšnjega ministra za šolstvo dr. Jerneja Pikala, in videti je, da jo posamezne interesne skupine uporabljajo tudi v mandatu ministrice dr. Stanke Setnikar Cankar. Za združenje ravnateljic in ravnateljev se zdi, da stopa po poti dialoga, kljub včerajšnjemu sporočilu za javnost, v katerem so podprli izjavo združenj pedagoških delavcev, fakultet in sindikatov ob napovedanih varčevalnih ukrepih.

Pred najinim pogovorom ste bili na ministrstvu za šolstvo. O čem ste se pogovarjali?

O financiranju našega programa. V letu 2015 so namreč postale aktualne nekatere omejitve. Denarja primanjkuje, program, ki je določen v letnem delovnem načrtu in ga moramo izpeljati, pa zahteva več sredstev, kot jih je vlada trenutno pripravljena dati. Pereč problem je financiranje dodatne učne pomoči učencem s primanjkljaji na različnih področjih, šole v naravi in interesnih dejavnosti.

V javnosti se pojavljajo številne, tudi napačne interpretacije varčevalnih ukrepov. Starši se bojijo, da otroci ne bodo več mogli obiskovati šole v naravi. A ukrep zadeva samo eno od številnih šol v naravi, ki so organizirane?

Tako je. Glede na to, koliko naj bi ministrstvo iz tega naslova privarčevalo, pričakujem, da poseg ne bo prehud. Ukinja se namreč financiranje, ki je veljalo za vse učence, ohranja pa financiranje, ki je bilo namenjeno socialno šibkim. Na naši šoli izvajamo šest šol v naravi, od tega je samo ena obvezna, pet je dodatnih. Šola v naravi je strošek za šolo in za starše. Bi lahko torej katero ukinili? Ko smo se o tem pogovarjali na šoli in s starši, se nismo mogli odločiti.

Problem je v tem, da je denarja premalo, mi pa bi še vedno radi izvajali celoten program.

Branimir Štrukelj pravi, da so tudi v šolstvu še rezerve. Se strinjate z njim?

So, a jih je treba poiskati. Je pa res, da je program, ki ga izvajamo, ves čas enak. Ravnatelji smo morali, denimo zaradi ukinitev financiranja ur nadomeščanja, že v preteklosti iskati notranje rezerve. Pri tem vsaka šola deluje po principu »znajdi se«. Že dvajset let ostaja nerešen tudi problem delovnega časa učiteljev oziroma njihova učna obveznost. Učitelj ima 22 ur učne obveznosti; kaj mora še narediti, da bo izpolnil tedensko delovno obveznost? V Sloveniji ni dveh šol, ki bi to imeli enako urejeno. To povzroča med zaposlenimi napetost, prihaja do pritiskov na vodstva šol in do slabe volje, zaradi katere ni pedagoškega miru.

Ministrstvo že vrsto let opozarjamo, da potrebujemo enotna navodila, ki jih pa morata uskladiti predvsem dva partnerja, to sta vlada in sindikat, seveda s sodelovanjem ravnateljev. Nihče ne misli, da bi morali biti učitelji v šoli osem ur, ampak treba je najti enotno rešitev, kaj morajo narediti za polni delovni čas in polno plačo. In tukaj so rezerve.

Je kriza dovolj velik razlog, da bi začeli reševati težave, ki so se kopičile v zadnjih desetletjih?

Stvari bo treba premakniti in vsekakor je potreben dovolj močan impulz, da bosta oba socialna partnerja ugotovila, da se morata začeti pogovarjati. Težko bo narediti tako, da bo za vse prav. Tudi za nas ravnatelje bo problem, kako to izpeljati, ker imamo 450 šol in 450 praks. Takšno ravnanje terja tudi osebno odgovornost.

Na obeh straneh?

Na obeh straneh. Mi smo pa vmes. Napetosti ne koristijo nikomur, ker se potem dogaja, da na nekaterih šolah z odredbami urejajo delo učiteljev, to pa povzroča slabo voljo, zaradi katere šola ne more dobro delovati. Ampak vedeti moramo, da so slovenske osnovne šole kljub vsemu dovolj kakovostne. Izvajajo številne dejavnosti, so dobro opremljene in vzdrževane. Imamo toliko izkušenj s tujino, da vemo, da je marsikje tudi slabše. Predvsem pa že vrsto let opozarjamo na to, da manjka ustrezen strokovni sogovornik v vladi oziroma sindikatu. Stroko smo spravili v komisije in odbore, formalno pa nikjer ne nastopa. O učiteljski zbornici smo govorili leta 1992 in govorimo danes. Skrajni čas je, da poskrbimo za to telo, ki bi moralo imeti dovolj moči, da bi lahko vplivalo na politiko šolstva. Zdaj imamo samo oblast in sindikat. Ta ministrica je pred ravnatelje stopila z zelo konkretnimi rešitvami. Že nekaj časa nismo imeli takšne osebe na ministrstvu in mislim, da ji je treba dati nekaj čas. Dobili smo občutek, da pozna področje in da ve, kaj hoče.