Ocena idej šolskega ministrstva: nezadostno

Kaj o izhodiščih za visokošolski zakon menijo predstavniki študentov, profesorjev, univerz in agencije za kakovost.

Objavljeno
27. februar 2015 21.58
*lvu*Visoka Üola
Tina Kristan, Ozadja
Tina Kristan, Ozadja

Ljubljana – Predstavniki ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter povabljeni deležniki bodo v torek prvič izmenjali stališča o izhodiščih zakona o visokem šolstvu. Glede na že izrečene ocene razprava ne bo mirna, pot do konsenza pa izjemno težka.

Visoko šolstvo potrebuje spremembe, se strinjajo vsi že nekaj let. Z zakonom o visokem šolstvu so se ukvarjali že predhodni ministri, bolj ali manj neuspešno. Zaradi neprimernih idej ali kdaj tudi zaradi želje deležnikov po ohranjanju statusa quo? Vsak ima na to svoj odgovor.

Zdaj bodo poskusili znova. Ekipa, ki jo je vodil državni sekretar Petek Maček, je izhodišča pripravila. Gre le, pravijo, za »predlog koncepta«, a kljub temu slišijo očitke, ker doslej niso sodelovali z deležniki. Ti so, vsaj nekateri, svoje pripombe že poslali, na štiri oči se bodo s pisci srečali v torek. Kaj bodo povedali? Vprašali smo direktorja agencije za kakovost v visokem šolstvu ter reprezentativne in bolj glasne predstavnike študentov, profesorjev in univerz, od katerih bo, glede na izkušnje, verjetno odvisna usoda zakona.

Po izhodiščih bi študenti morali vračati sredstva, če ne bi končali študija. Na prvi stopnji le, če ne bi dosegli niti desetine točk. Kaj o tem menijo študenta, raziskovalec edukacijskih politik in nekdanja ministra, bomo predstavili v ponedeljek, v torek pa mnenja o ustanavljanju politehnik.

O vsem tem bodo deležniki in predstavniki ministrstva verjetno razpravljali na sestanku; kot tudi o sredstvih za visoko šolstvo, ki je pri nas v primerjavi z ostalimi državami OECD podfinancirano. V izhodiščih namreč ni določbe, da morata biti za terciarno izobraževanje do leta 2020 namenjena dva odstotka BDP. Pa čeprav je to cilj resolucije iz leta 2011, ki naj bi bila osnova za novi zakon. Toda na ministrstvu, kot so nam sporočili, že razmišljajo, da bodo to v predlog zakona zapisali. Ta naj bi univerzam zagotavljal dve- ali verjetneje triletne pogodbe, kar omogoča stabilnejše financiranje. Je triletno določanje sredstev dovolj, se že sprašujejo nekateri rektorji. Ti bi po novem univerzo vodili skupaj s poslovnim direktorjem. Prvega bi volil senat in ne več zaposleni, drugega upravni odbor, v katerem bi bilo več gospodarstvenikov in manj zaposlenih.

Tudi zaposlenim izhodišča napovedujejo vrsto sprememb. Sistem habilitacij bi urejali samostojno zavodi, za delovno mesto pa bi se vsi, razen rednih profesorjev, morali na pet ali sedem let potegovati na mednarodnem razpisu. S tem, trdijo pisci, želijo rešiti podrto habilitacijsko piramido, preprečiti beg možganov in privabiti tuje strokovnjake. Po mnenju nekaterih deležnikov pa bi to pomenilo neregulirano zniževanje plač in prekarizacijo zaposlenih. Izhodišča napovedujejo tudi možnost, da bi zaposleni lahko izstopili iz sistema javnih uslužbencev.

***

Žiga Schmidt, predsednik ŠOS

Izhodišča ocenjujemo kot neprimerna, saj bi zakon kljub posameznim dobrim ukrepom visokošolski sistem preoblikoval na nesprejemljiv način. Prinaša komercializacijo univerz in posega v avtonomijo s korporativnim upravljanjem in prestrukturiranjem najvišjih organov tako, da same izgubijo večinski delež pri odločanju; največ izgubimo prav študenti.

Vavčerski sistem, ki predvideva financiranje določenega števila točk in vračanje šolnine, lahko glede na težke socialne okoliščine veliko študentov in težko prehajanje na trg dela številne sposobne mlade odvrne od študija. Po izkušnjah drugih držav to vodi do šolnin.

Univerzam izhodišča ne zagotavljajo stabilnosti in možnosti dolgoročnega načrtovanja rabe sredstev. Ne predvidevajo zadostnega dviga odstotka BDP oziroma predvidijo celo upad sredstev v primeru »kriz«. Breme se spet lahko prevali na študente s plačevanjem vse višjih vpisnin, »nadstandarda«. S politehnikami, ki se ne bi ključno razlikovale od obstoječih programov, bi financirali fiktivno binarnost in nove institucije, a že za obstoječe zmanjkuje denarja.


Mojca Žerak, predstavnica študentske Iskre

V Iskri menimo, da vavčerji študiju določijo ceno in ga s tem iz javne dobrine spremenijo v plačljivo storitev. Začasno jo sicer še plača država, navadno pa gre le za prvi korak v procesu uvedbe šolnin.
Študij na daljavo ne more zagotoviti enakovredne kakovosti izobrazbe. Namenjen bi moral biti izjemnim primerom in ne razprodaji diplom tujim študentom.

Posledice izstopa iz sistema javnih uslužbencev bodo manjša varnost zaposlitve in nižje plače, kar se bo poznalo tudi na kakovosti dela pedagogov in kakovosti študija nasploh.

Univerza bi s predlagano spremembo sestave upravnega odbora imela le še manjšino članov na račun povečanja števila predstavnikov gospodarstva, kar pomeni konec njene avtonomije. To in uvajanje funkcije poslovnega direktorja vodi v približevanje korporativni ureditvi in tržni logiki. To v imenu nižanja stroškov lahko vodi v nižanje kakovosti, manjšo izbiro programov in zapostavljanje neaplikativnih znanosti ter bazičnih raziskav, ki so bistveni za dolgoročni razvoj in družbeni napredek.

Marko Marinčič, predsednik visokošolskega sindikata

Ne gre le za koncept. Na Univerzi v Mariboru, katere vodstvo je imelo na dokument odločilen vpliv, je koncept že resničnost. Po izkušnjah zaposlenih to pomeni samovoljo vodstev, »fleksibilno« upravljanje delavcev (ura v predavalnici je lahko obračunana kot pol ure), institucionalizirani mobing, osladna sporočila rektorja akademski skupnosti in komercializacija študija, vključno s šolninami (pod krinko izrednega študija, odslej brez krinke).
Izključevanje zaposlenih iz odločanja, ki ga koncept predvideva, odhajajoče vodstvo te univerze napoveduje s preprečevanjem vzporednih rektorskih volitev za nepedagoške delavce. Namesto provokativnih konceptov bi lahko ministrstvo sledilo našim opozorilom, uskladilo zakon s sodbo ustavnega sodišča in uredilo financiranje.
V sprejetem socialnem sporazumu je imelo oporo, da bi proračunsko postavko za visoko šolstvo vrnilo na raven leta 2011. Zaradi svojih »ambicizonih« načrtov pa je rajši dopustilo zmanjševanje sredstev. S tem si je nakopalo veliko politično odgovornost za nadaljnje dogajanje na univerzah.

Ivan Svetlik, predsedujoči rektorski konferenci

Rektorska konferenca se zavzema, da bi čim prej dobili nov sodoben in razvojno usmerjen zakon o visokem šolstvu. Pri pripravi zakona se želi aktivno vključiti. Zakon mora temeljiti na spoštovanju ustavnega položaja univerz, ki jim zagotavlja avtonomijo in zakonsko urejeno financiranje. Predstavljeni koncept zakona o visokem šolstvu (ZViS) predvideva novo konceptualizacijo zakona. Zato bi lahko začel veljati najprej leta 2016/2017.

Rektorska konferenca predlaga takojšnjo ureditev financiranja in akreditacijskih postopkov v obstoječi zakonodaji ter nadaljevanje priprave novega zakona. Koncept novega ZViS, kljub številnim izboljšavam, po mnenju rektorjev ne rešuje na ustrezen način vprašanja programske in organizacijske avtonomije univerz ter stabilnega in preglednega financiranja.

Ivan Leban, direktor Nakvisa

Ker ima nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) podoben status kot računsko sodišče, KPK, SAZU, informacijski pooblaščenec - je neposredni nevladni uporabnik proračuna -, bi morala agencija po evropskih standardih ESG biti avtonomna (autonomos pomeni, da si sam/-a določa svoj zakon). Zanjo bi moral veljati poseben zakon.

V sedanjem predlogu koncepta je kar nekaj zadev, s katerimi se ne morem strinjati - uvedba, sestava in imenovanje upravnega odbora agencije, nova vloga sveta agencije, nedorečeno delovanje tujih agencij, popis postopka akreditacije bo nerazumno razširil zakon.

Poleg tega že ta vlada ne spoštuje obstoječega zakona, ki govori o financiranju delovanja agencije. Resolucija o nacionalnem programu o visokem šolstvu namenja delovanju agencije po letu 2015 utopičnih šest milijonov evrov, zagotovljenih pa je le pol milijona evrov. Po avgustu 2015 se lahko zgodi, da Nakvis ne bo mogel opravljati svoje osnovne dejavnosti - to so redne evalvacije in akreditacije.