Tiskane izdaje
Nekaj dni pred objavo članka je v Park vojaške zgodovine naravnost iz Velike Britanije prispel še eden v vrsti izjemno dragocenih eksponatov, ki pomembno zaokroža zbirko oklepnikov 2. svetovne vojne in obdobje ameriške vojaške pomoči Jugoslaviji v 50. letih prejšnjega stoletja. Predvsem po zaslugi dr. Martina Premka, kustosa Vojaškega muzeja Slovenske vojske, imamo tako danes v Parku vojaške zgodovine razstavljene eksponate, ki so se še pred nekaj leti zdeli nedosegljivi in bolj oddaljena želja kot realnost.
Nastanek samovozne havbice M7 sega, tako kot je tudi s številnimi drugimi ameriškimi orožji tistega časa, neposredno v obdobje pred 2. svetovno vojno. Ameriškim vojaškim strategom je hitro postalo jasno, da grozeča vojna zahteva razvoj samovozne artilerije z zadostno ognjeno močjo in mobilnostjo, ki bi omogočala podporo oklepnim operacijam. Poskusi s polgoseničarji (T19) so pokazali precejšnje omejitve teh vozil na področju oklepne zaščite ter mobilnosti na terenu.
Leta 1941 so se tako odločili uporabiti podvozje tanka M3 Lee v kombinaciji z havbico M2A1 105 mm, kar je vodilo v nastanek prototipa T32. Vozilo je imelo odprto nadgradnjo, kar naj bi omogočalo lažje delovanje posadki orožja, vendar so bili zaradi tega bolj izpostavljeni nasprotnikovemu ognju in drugim zunanjim dejavnikom. Testi so tudi pokazali potrebo po orožju za obrambo pred nasprotnikovo pehoto, kar so rešili s postavitvijo mitraljeza M2 Browning na levi »stolpič«, havbica pa je bila postavljena na desno stran. Vozilo je bilo pod oznako M7 sprejeto v uporabo leta 1942. Kmalu po začetku proizvodnje so podvozje Leeja nadomestili s podvozjem novega ameriškega tanka M4 Sherman.
M7 Priest v zaključnih operacijah v Ilirski Bistrici, maj 1945. Foto: Foto centar Odbrana, Beograd
90 primerkov M7 je bilo že spomladi 1942 poslano britanski Osmi armadi v Egipt. Značilni stolpič z mitraljezom je Britance močno spominjal na prižnico, zaradi česar je M7 hitro dobil nadimek Priest (duhovnik). Nasploh so Britanci zelo radi dodatno poimenovali ameriška vozila in tako je malo spremenjeni ameriški M3 Lee postal Grant, lovcu na tanke M36 so dodali še ime Jackson itd. Zanimivo je, da so Britanci nasploh samovozne topove poimenovali po cerkvenih službah. Poleg Priesta so tako QF-25 Mk.1 poimenovali Bishop (škof), QF-25 je postal Sexston (mežnar), QF-6 pa Deacon (diakon).
Oktobra 1942 so bili priesti uspešno uporabljeni v bitki pri El Alameinu in v vseh nadaljnjih operacijah, ki so privedle do končnega poraza Nemcev v Severni Afriki. Mobilna artilerija je vse svoje prednosti spet pokazala v težkem in hribovitem terenu Sicilije in Apeninov, dokaz zaupanja in pomena v »duhovnika« pa je tudi njegova množična uporaba pri izkrcanju zaveznikov v Normandiji in v nadaljnjih operacijah za osvoboditev Evrope. Ključne prednosti M7 so bile njegova odlična mobilnost, trpežnost in odlična oborožitev, ki je omogočala odločno in natančno podporo napredujočim zavezniškim silam.
M7 je bil uporabljen tudi na pacifiškem bojišču, s podobnimi rezultati kot v Evropi. Britanci in predvsem Avstralci so del priestov celo spremenili v oklepne transporterje za prevoz pehote. Z odstranitvijo havbice in manjšimi predelavami so tako lahko transportirali do 20 vojakov, verzija pa je dobila naziv »Kenguru«. Konec leta 1943 je bila v uporabo sprejeta nova verzija M7B1, ki je temeljila na sodobnejšem podvozju tanka M4A3 Sherman. Skupaj je bilo, v vseh različicah, izdelanih skorajda 4500 priestov. Ameriška vojska jih je, v verziji M7B2, uporabljala celo v korejski vojni, številne druge države pa še bistveno dlje.
Jugoslovanski partizani so 19. aprila 1945 od zahodnih zaveznikov v šibeniškem pristanišču prejeli veliko količino različne vojaške tehnike. Med njimi je bilo tudi 19 primerkov samovoznih havbic M7, ki so jih partizani poimenovali kar Sherman. Prišlo je še devet primerkov samovoznih havbic M8 75 mm, ki so dobile ime Cadillac, dve poveljniški vozili Lynx, 3 lahki tanki Stuart, 49 vlečnih traktorjev za artilerijsko vleko in kar 75 tovornjakov različnih tipov. In kot zanimivost− takrat so partizani dobili tudi 20 legendarnih motociklov Harely Davidson!
Samovozna havbica na osvobojeni Reki, maj 1945. Foto: Foto centar Odbrana, Beograd
Do 3. maja so Priesti delovali na območju Reke, nato pa sodelovali v bojih pri Rupi, Šapjanah in v okolici Ilirske Bistrice, kjer so bili obkoljeni preostanki nemškega 97. korpusa. V Ilirsko Bistrico je 6. maja prispel še en tankovski bataljon iz Hrvaške, ki je imel v uporabi štiri prieste in tri samohodne havbice M8. Po predaji Nemcev 7. maja so enote vstopile v osvobojeno Ilirsko Bistrico.
Po letu 1953 je Jugoslovanska vojska, v sklopu ameriške vojaške pomoči, prejela skupno še 56 primerkov M7. Kljub kasnejši uvedbi sodobnejših orožij, kot je sovjetska samovozna havbica 2S1 Govodzika je priest ostal v sestavi JLA kot strateška rezerva do njenega razpada, številni primerki pa so bili pozneje uničeni v letih 1996/97 v skladu z dogovorom o razoroževanju.
Priest ob prihodu v Park vojaške zgodovine. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine.
***
Boštjan Kurent je strokovni vodja Parka vojaške zgodovine.
