Sprotno spremljanje oziroma ocenjevanje podpira učenje

Barica Marentič Požarnik je zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani in strokovnjakinja za pedagoško psihologijo. Zagovarja takšno sprotno spremljanje oziroma ocenjevanje, ki podpira učenje, ki ga usmerja z dobrimi povratnimi informacijami, ne pa s številkami. Številčna ocena mladi drsalki ne bo povedala, kaj dela dobro in kaj mora izboljšati, poudarja. Zato so potrebne besede.

Psihologi opozarjajo, da starši pogosto vrednotijo otroke v šoli le skozi šolske ocene. Na kaj naj bodo pozorni, da se bodo temu izognili?

Ko ga sprašujejo o šoli, naj ga ne vprašajo samo, ali je bil vprašan in kakšno oceno je dobil, ampak tudi, kaj so v šoli počeli, ali so izvedeli kaj zanimivega, kaj novega.

Da slovenska družba še ni zrela za opisno ocenjevanje, kaže tudi vrnitev številčnih ocen v tretji razred. So spremembe realne?

Eno so ocene v spričevalih, drugo pa proces sprotnega spremljanja učenčevega učenja in usmerjanja, da si zna zastavljati cilje, da pozna kriterije dobrega znanja, zna sodelovati v vrednotenju, kje je in kje se mora izboljšati, ter postopno sprejema vse več odgovornosti za svoje učenje. Pri tem same številke niso pomembne, so celo moteče. Uveljavitev tega je dolgotrajen proces, ki terja skupno vizijo in podporo učiteljem in šolam. V družbi se moramo strinjati, da je to pomembno, da je to cilj, ki si ga želimo. Na Škotskem so vsi podprli njihov kurikul za odličnost – ministrstvo, parlament, sindikati, tudi inšpekcija, ki je tam vsebinska, saj preverja, kako dobro učitelji poučujejo otroke.

Zakaj je sprotno opisno ocenjevanje potrebno in pomembno?

Ker vodi do tega, da se učenci raje učijo, da v tem vidijo smisel, da prevzemajo odgovornost, da poskušajo razumeti, da sodelujejo, da poglabljajo učenje. Dogaja se vse to, kar imamo v papirnatih ciljih napisano, da naj bi se dogajalo.

Bistvo je, da učitelji z besedami zapišejo, kaj učenci znajo in kaj še morajo narediti, da bodo dosegli cilj?

Tako, skozi besedni opis dobijo povratno informacijo. Vendar obstaja problem: to je odnos med sprotnim spremljanjem in končnim ocenjevanjem. Povsod, kjer imajo to izkušnjo, poudarjajo, da morata biti v sožitju, a pozornost mora biti usmerjena v proces učenja – kako delam, kako lahko delam bolje, kako lahko pomagam. Tudi pri nas so v nekaterih šolah prišli že zelo daleč, vendar kljub temu v družbi nasploh še vedno prevladuje lov za ocenami, ki je prerasel že v inflacijo dobrih ocen. Imamo ogromno najboljših ali skoraj najboljših ocen, in to je, kot kaže, za mnoge bistveni cilj.