Otroci čutijo, kadar si vzameš čas zanje

Razigrani, nasmejani fant mladostniško razmršenih las se ukvarja z mladinsko ulično vzgojo po metodi don Boska iz reda salezijancev. V nevladni dobrodelni organizaciji Skala vodi glasbeno in cirkuško skupino ter skrbi za animacijo otrok, ki so tako ali drugače označeni za težavne.

Marsikdo ga pozna kot tistega fanta, ki se ob torkih, četrtkih in petkih z minibusom veselja pripelje na Fužine. Po poklicu je bil najprej pek, nato se je vsako leto znova odločil, da se bo šolal naprej. Potem ko je končal štiriletno srednjo šolo, si je poiskal nov izziv in izbral študij na fakulteti za socialno delo. Tudi zato ker ima rad življenje, mlade in ker rad pomaga.

Računalnik je huda skušnjava. Kaj zanimivega mladim ponujate v zameno?

Minibus veselja Fužine obiskuje že dve desetletji. Sam sem se mu pridružil pred tremi leti. Otroci vedo, kdaj pridemo, in takrat se prikažejo zunaj. Z njimi se potem igramo različne igre. Sami se namreč niso več sposobni dogovoriti niti za eno uro nogometa. Če jim slučajno uspe, pa se takoj vname spor: je bila žoga zunaj igrišča ali ne. Opažam, da ob navzočnosti odraslega bolj upoštevajo pravila igre.

Tu gre za zabavo. Kaj pa vzgojna dejavnost, ki je temelj vašega dela?

Skozi igre jih prepričamo, da se vključijo v katero od naših skupin. Ena izmed teh, pri kateri sem sam zelo dejaven, je cirkuška. Mladostnike učimo žonglirati, hoditi po vrvi in bruhati ogenj, predvsem pa jim tako ponudimo skupnost, v kateri lahko najdejo potrditev in oblikujejo svoj značaj. Poudarek je tudi na nastopih. Za otroke, ki jih okolica prepoznava kot težavne, je zelo pomembno, da se nekje izkažejo. Opremljene z novimi veščinami jih pripeljemo nazaj v njihovo okolje, to je običajno šola, in jih z nastopom predstavimo v drugi luči, češ, poglejte ga, kaj zna.

Skupina je pomembna tudi zato, ker prek nje vzpostavimo odnos, da nam potem zaupajo svoje težave. Šele z iskrenim pogovorom lahko pomagamo tem otrokom s posebnimi potrebami, kot jih imenuje družba.

Prav tako jih učimo reda in odgovornosti. Z vsakim določimo individualne dvomesečne cilje in jih potem ovrednotimo. Po koncu dvomesečnega obdobja imajo nastop za starše, kjer jim tudi povemo, kaj delajo prav in kaj narobe, kolikokrat so zamudili in koliko so napredovali ali nazadovali. Damo jim realen odziv.

Zakaj je red tako pomemben?

Da se naučijo odgovornosti, da niso vedno polovičarji. Osnov se hitro naučiš, tudi pri nogometu, glasbenih inštrumentih, a dober ne boš nikjer, če nisi resen. Pomembno je, da starši vztrajajo, da otrok obiskuje dejavnost redno, če se je zanjo odločil.

Kaj pa, če jih ne zanima nič?

Otrokom manjka zgled. Če starši prosti čas preživljajo zunaj, v stiku z naravo in s športnimi aktivnostmi, potem bodo taki tudi otroci. In obratno seveda, če so starši vseskozi doma pred televizijo ali računalnikom, otrok ne bo vleklo ven. Mladostnikom je treba pokazati, kaj naj počnejo zunaj.

Naša generacija s tem ni imela težav. Idej, kaj početi na prostem, je bilo veliko, interakcije med vrstniki ni manjkalo.

V tistem času računalnikov ni bilo oziroma so bili manj pogosti. Računalnik danes otrokom ponuja ogromno animacije, ki jo v fizičnem svetu težko najdejo. Tudi sam se sprašujem, koliko vključevati družabna omrežja v naše delo, ali recimo na facebooku objavljati fotografije nastopov. To seveda počnemo, čas je pač tak. Hočem povedati, da moramo odrasli najprej pri sebi razčistiti, kaj želimo s tem svetom. Otrok bo starše zasovražil, če mu v tretjem razredu ne kupijo mobilnega telefona, ker ga imajo vsi njegovi vrstniki. Zato moramo veliko razmišljati o mejah.

Otroku damo telefon, toda dostop do interneta mu časovno omejimo?

Tako je. Ko nekje gostujemo, je pomembno vprašanje, kakšna je koda za internet.

Kaj je največja težava mladih, s katerimi delate?

To, da nimajo prijateljev, s katerimi bi se lahko iskreno pogovarjali. Potrditev iščejo na facebooku, toda človek potrebuje realen stik s sočlovekom. Potrebuje nekoga, da mu lahko zaupa tudi stvari, ki se mu dogajajo v globini, ne le, da se z njim zabava.

Veliko dobrega ste na področju mladine dosegli na Fužinah, kaj pa Šiška? Slišati je, da je tam precej težav z vedenjem otrok na ulici.

S tem smo seznanjeni. Z veseljem bi pomagali tudi tam, če bi imeli prostor, ki bi ga lahko prilagodili svojim potrebam. Smo pa letos z minibusom ob ponedeljkih in sredah na Vodmatu.

So Ljubljančani pripravljeni podpreti vaša prizadevanja?

Z donacijami ljudi dobimo zelo malo finančnih sredstev. Več je materialnih, trenutno bi nam prav prišli vrvi in les. Imamo pa podporo občine, za kar smo zelo hvaležni.

Kakšen je vaš pogled na šolski sistem?

Včasih, ko smo se otroci igrali zunaj, ne bi potrebovali športne vzgoje. Danes, ko so cele dneve doma, pa bi je morali imeti mnogo več, kot je šole ponujajo. Otroci veliko znanja dobijo že na internetu, zaradi česar jim je v šoli dolgčas. Šole bi morali dati otrokom več tega, kar potrebujejo. Predvsem več socialnih stikov, spodbude za izražanje mnenj, spodbujati bi morale ustvarjalnost in izkoristiti njihovo radovednost za tehnologijo. Menim tudi, da so razredi preveliki. Ne predstavljam si, da bi sam vodil skupino s tridesetimi otroki.

Kaj mladi cenijo pri odraslih?

To, da jim namenijo čas tudi takrat, ko jim ni treba. Da se z njimi družijo na primer med odmorom. Otroci čutijo, kdaj si vzameš čas zanje, čeprav bi ga lahko imel samo zase.