Tiskane izdaje
Začetek novega šolskega leta ni stresen le za otroke, ampak tudi za starše predšolskih otrok. Postavljeni so pred dilemo, katero varstvo je najprimernejše in najbolj optimalno za otrokov (socialni) razvoj. Ali zaupati otroka vrtcu ali varstvo prepustiti kar babici in dedku, osebni varuški, ga morda vključiti v manjše varstvo? Je bolje, če eden od partnerjev ostane doma in se v celoti posveti vzgoji otrok? Pri svoji odločitvi starši ne morejo spregledati niti finančnih zmožnosti.
Če je bilo še ne tako davno čuvanje otrok predvsem skrb mame, pa danes zaradi drugačnega tempa in načina življenja takšne prakse skoraj ne zasledimo več. Danes večina otrok hodi v vrtec. Ali je za otrokovo socializacijo (nujno) potrebno, da je pred začetkom izobraževanja vključen v katero od vzgojno-izobraževalnih ustanov? In če da, kdaj?
»Idealnega časa oziroma obdobja ni, saj je tudi vsak otrok drugačen. Prilagajanja so različna − iz svojih poklicnih izkušenj vem, da se nekateri malčki vključijo brez težav, spet drugi pa imajo, na primer, pri štirih letih veliko težav pri vključevanju,« pravi upokojena vzgojiteljica in urednica strokovne revije mag. Betka Vrbovšek, ki je mnenja, da bi morala biti večina otrok pri približno treh letih že vključena v vrtec. Za številne starše je sicer dilema o tem, kdaj vključiti otroka v vrtec, razmeroma navidezna, saj jih v to prisilijo razmere. »Če bi imela izbiro, bi otroka vpisala pri treh letih, ker pa ni bilo te možnosti, sva ga vpisala že pri enem,« pojasnjuje vzgojiteljica Lucija Ojsteršek.
Mateja de Laat, soustvarjalka spletne strani Sončeve punčke, svojih otrok ni vpisala v vrtec: »Menim, da je za otroka optimalno, če je mati doma in se popolnoma posveti skrbi zanj − pogosto to res ni mogoče. V teh primerih je treba otroku omogočiti okoliščine, v katerih se bo varno navezal na eno osebo, ki mu bo zagotavljala varno čustveno okolje.«
»Dobro je, da se otroka vsaj leto pred vstopom v šolo vpiše v vrtec,« meni Božena Stritih.
V vrtec vsaj leto pred vstopom v šolo
»Ker sem morala po porodniški nazaj v službo, z možem nisva imeli druge možnosti, kot da sina pri njegovih enajstih mesecih vpiševa v vrtec. Zasebno varstvo bi namreč bilo tudi do dvakrat dražje,« pripoveduje Rebeka Bračič. Glede vpisa v vrtec je bila negotova zaradi splošno razširjenega prepričanja, da so otroci, ki so v vrtcu, ves čas bolni. To je tudi sicer po mnenju številnih staršev eden večjih minusov, ki pa po mnenju sogovornic odtehta okolje, ugodno za otrokovo socializacijo.
»Predvsem po otrokovem dopolnjenem tretjem letu je vrtec pomemben člen z vidika socializacije, pri navezovanju stikov in spletanju prijateljstev z vrstniki,« iz izkušenj s predšolsko vzgojo pove vzgojiteljica Lucija Ojsteršek. Z njo se strinja tudi Ana Rajh, mati dveh otrok, ki pravi, da bi otroka, če bi bil edinec oziroma če ne bi imel družbe, s tremi leti vpisala v vrtec. »Ali bova starejšo hčer eno leto prej, preden bo prvošolka, vpisala v vrtec, se še nisva odločila,« doda.
Da je otroka dobro vsaj leto pred vstopom v šolo vključiti v vrtec, svetuje tudi psihologinja in strokovna svetovalka v vrtcu Najdihojca v Ljubljani Božena Stritih: »V vrtcu je otrok deležen bolj formalnih oblik učenja, ki so precej podobne šolskim. Zato je otroku pozneje, pri vstopu v šolo, lažje.« Opaža, da so sicer otroci, ki se vključujejo v vrtec starejši, praviloma bolj plašni ali anksiozni, lahko pa tudi nasprotno, pretirano nastopaški ali agresivni. Oboji so socialno manj kompetentni. To, da je prilagajanje na šolo preprostejše, če je bil otrok pred tem vsaj nekaj časa vključen v organizirano skupino z vrstniki, meni tudi Polona Divjak, vzgojiteljica v varstvu Pika Poka. »Do takrat je otrok namreč že nekoliko bolj čustveno stabilen in bo lažje obvladal stike z drugimi.«
Nekateri starši otroke vpišejo v vrtec že zelo zgodaj, drugi v vrtec niso hodili nikoli, pa se kljub temu zdi, da so ustrezno socializirani. Pri tem namreč veliko vlogo odigrajo tudi značajske poteze in temperament otroka, kot pojasnjuje Stritihova. Razvojna psihologija je zelo kompleksna, zato je tudi težko odgovoriti na to, ali je za otroka nujno potrebno, da je vključen v vzgojno-izobraževalno ustanovo že pred začetkom obveznega izobraževanja. Čeprav je fraza še kako oguljena, se vse začne na domačem pragu − v družini, kjer se začne otrokova primarna socializacija.
»Vrtec je sicer otrokom v podporo pri njihovem razvoju − gibalnem, spoznavnem, čustvenem in socialnem −, ne more pa nadoknaditi ali zamenjati družinske vzgoje,« sklene Stritihova.
Proti prezgodnjemu vključevanju otrok je Mateja de Laat, ki pravi, da mora biti otrok notranje pripravljen, da v svoje življenje sprejme novo osebo. »Od tod tudi vse drame pri uvajanju v vrtec. Otroci tako zgodaj niso pripravljeni na takšno okolje in takšno vrsto odnosov, kot jih nudi vrtec.«
Igra in ustvarjanje sta otrokov način učenja. Foto: Tadej Regent
Vrtci vse bolj polni
Vrtec je postal nepogrešljiva vzgojno-izobraževalna ustanova, v katero je v zadnjih nekaj letih vpisanih vse večje število otrok. Po podatkih statističnega urada je bilo v šolskem letu 2015/16 v vrtec vključenih 78 odstotkov vseh otrok, mlajših od šest let. V zadnjih desetih letih se je delež otrok, ki obiskujejo vrtec, povečal za skoraj polovico.
»V dobro otrok smo lahko veseli tega trenda,« meni upokojena vzgojiteljica Betka Vrbovšek. Po več kot štiridesetih letih izkušenj na področju predšolske vzgoje je prepričana, da je v družbi splošno sprejeto mnenje, da je vrtec oziroma kakšna druga vzgojno-izobraževalna ustanova (nujno) potrebna za socializacijo malčkov.
»Otrok je v vrtcu v neštetih socialnih interakcijah z drugimi, tako z vrstniki kot z odraslimi − zadnji so sicer lahko otroku dobri soigralci,« pojasnjuje Božena Stritih. A še boljši soigralci so otrokovi vrstniki, ki se skupaj skozi resnične in namišljene situacije učijo razumevati svet, druge ljudi in sebe. Kakovostna igra, otrokov način učenja, je tisto, za kar je lahko prikrajšan otrok, ki ne hodi v vrtec, meni tudi Vrbovškova. Vzgojiteljice namreč za otroke pripravijo posebne funkcijske igre, igre s pravili in simbolne igre, ki se jih otrok v družini ne more igrati na enak način kot s sovrstniki. »Otrok naj bi imel možnost, da se srečuje in igra z drugimi otroki, tudi brez vmešavanja odraslih,« zaključuje Stritihova.
Na pomen okolja, v katerem otrok živi, in socialnih stikov, iz katerih se otrok uči o odnosih, opozarja Polona Divjak. »Če pa so družinski odnosi neprimerni ali neurejeni, otrok težje vstopa v svet socializacije, saj nima pravega vzora za reševanje konfliktnih situacij.« Psihologinja in svetovalka Božena Stritih pa ugotavlja, da je vključitev v vrtec še bolj pomembna za otroke iz socialno in družinsko neugodnih razmer, saj ima vrtec praviloma močan ugoden kompenzacijski vpliv.« Poleg vidika nadomestitve in priložnosti, da so otroci deležnih bolj formalnih oblik učenja, je lahko vrtec za otroke iz slabše situiranih družin tudi varovalni dejavnik tveganja. »Pri teh otrocih je tudi večji vpliv vrtca na njihove spoznavne sposobnosti kot pri otrocih iz bolj spodbudnih okolij,« še dodaja.
Prednost zasebnega vrtca je manjša skupina
Poleg javnih vrtcev imajo starši na voljo otroka vpisati tudi v katerega od zasebnih vrtcev, med bolj znanimi sta waldorfski in montessori. Ti s svojim programom nudijo drugačen pristop. Veliko je tudi manjših varstev, ki so nekakšna pomanjšana različica vrtca. »Prednost pri takšni obliki varstva je zagotovo manjša skupina, posledično pa se lažje prilagajamo otrokom in staršem. Tako enostavneje upoštevamo in spoštujemo individualnost otroka in navade, ki jih je razvil. Manj je tudi bolezni,« pove Polona Divjak, vzgojiteljica v varstvu Pika Poka. Opaža, da je vedno več staršev, ki izberejo njihovo varstvo prav zaradi lažjega prilagajanja in upoštevanja individualnih potreb otroka. Nekateri starši jih vključijo tudi zato, ker niso dobili prostora v javnem vrtcu. Je pa slabost teh oblik varstva, kot meni Divjakova, nekoliko višja cena.
Višje stroške prinese tudi osebno varstvo, saj se varuške popolnoma posvetijo enemu oziroma nekaj otrokom. Na spletnih straneh, kot sta varstvo.net in varstvootrok.com, lahko starši z le nekaj kliki najdejo varuško. Med oglasi je veliko dijakinj in študentk smeri predšolske vzgoje in drugih, ki so izobraženi na tem področju. A te oblike varstva močno temeljijo na zaupanju med varuško in starši, zato je verjetno odločitev zanje še toliko težja, kot če bi dali otroka v varstvo sorodnikom ali nekomu, ki ga poznamo in mu zaupamo.
Prakse tovrstnih neformalnih organizacijskih oblik varstva in vzgoje predšolskih otrok so v tujini bolj razširjene in urejene. Že podatki o tem, da pri nas pomočniki vzgojiteljev prejemajo minimalno plačo, kljub veliki odgovornosti njihovega poklica, kličejo k ureditvi tega področja. Navsezadnje so vzgojiteljice in varuške, seveda tudi moški predstavniki teh poklicev, neke vrste »nadomestne« matere in očetje otrok.
