Poklici se spreminjajo, izumirajo in nastajajo novi

Srednjo šolo naj izbere mladostnik, starši pa naj ga podpirajo. Razmislek o možnostih za študij in zaposlitev.

čet, 11.02.2016, 08:00
Danes je poklic morda zanimiv, vendar nihče ne ve, kaj bo čez deset let, ko se bodo osnovnošolci vključevali na trg dela.

Ljubljana – Izbira srednje šole in s tem morda tudi že poklica je za bodoče dijake lahko zahtevna odločitev, a ne nujno dokončna. Pri odločitvi jim lahko pomaga obisk šole med informativnimi dnevi. Takrat lahko pridobijo informacije in vtise, le veliko morajo spraševati.

Že pri izbiri med poklicnim oziroma strokovnim in splošnim izobraževanjem je smiselno razmišljati tudi o tem, kakšne so možnosti za nadaljnji študij oziroma zaposlitev.

»Danes je poklic morda zanimiv, vendar nihče ne ve, kaj bo čez deset let, ko se bodo osnovnošolci vključevali na trg dela. Le znanje je res trajni kapital, ki ga ves čas, vse življenje nadgrajujemo,« pravi Vera Prevc, svetovalna delavka na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju.

Seznam prednosti in slabosti

Čeprav je izbira prave šole odločitev otroka, se s tem vse pogosteje ukvarjajo tudi starši, ki menijo, da je vpis v srednjo šolo za mladostnika velika prelomnica. »V igri so bile tri gimnazije, končna odločitev pa je bila vse prej kot lahka. Še toliko bolj, ker otrok nima jasne vizije, kaj bi v življenju sploh rad delal. Veselijo ga posamezni naravoslovni predmeti, predvsem kemija in fizika, zelo pa je nadarjen tudi za jezike,« pripoveduje mati devetošolca, ki se je spopadal s podobnimi izzivi kot številni drugi otroci, ki jih zanima vse ali skoraj nič ali pa so jim enako blizu zelo raznovrstna področja.

Fant se je z izbiro prave srednje šole dolgo ukvarjal, na informativnih dnevih in dnevih odprtih vrat je bil že lani. Primerjal je, tehtal in razmišljal. Brskal je tudi po spletu, predvsem pa se je pogovarjal z dijaki, ki so mu pripovedovali, kaj je na določeni šoli dobro in kaj manj dobro, na kaj mora biti pozoren in kateri učitelji so »kul«.

»Sicer ga najbolj vidim kot kemika, ker ga zanimajo kemijske sestave in je vsako njegovo pojasnilo obarvano s periodnim sistemom. Vendar pa vem, da starši bodočega dijaka s svojimi pogledi ne smemo 'preglasovati', ampak ga moramo podpirati in mu dajati občutek, da pri odločanju ni prepuščen sam sebi. Odločitev je težka, predvsem pa je bila zanj vsak teden ključna in odločilna druga stvar.«

Kaj vse je bilo zanj pomembno? Da gimnazija omogoča dovolj možnosti za vpis na različne fakultete; njen sloves; pozitivno razpoloženje med dijaki; da ni preveč oddaljena od doma, kar zjutraj omogoča kakšno dodatno minuto spanja; obšolske dejavnosti, ki jih zagotavlja šola; organizirane ekskurzije v tujino; da je urnik samo dopoldanski in ni turnusov; kateri sošolci bodo še šli na to gimnazijo; urejeni prostori šole.

Razmisleka o najustreznejši šoli se je po materinem nasvetu lotil bolj sistematično: na list papirja je zapisoval prednosti in slabosti posameznih šol. List se je napolnil in odločitev je bila sprejeta. Celota mu je omogočila odločitev in končno izbiro.

»Zdaj ga čaka še zbiranje točk, ki jih bo za vpis zahtevala ta gimnazija. Držimo pesti, da mu bo uspelo.«




Začarani krog šolanja in dela

Svetovalna delavka na OŠ Gorje Barbara Zalokar opozarja, da veliko mladih izobražencev ne dobi prve zaposlitve. Podjetja jim ne omogočijo pridobivanja delovnih izkušenj, brez delovnih izkušenj pa ne dobijo službe. »Vrtijo se v začaranem krogu in šolanje nadaljujejo, da lahko delajo prek študentskega servisa.«

Med razmišljanjem o izbiri šole se tako postavljajo še številna širša in kompleksnejša vprašanja. Kako izstopiti iz začaranega kroga? Kdaj so otroci dovolj zreli, da prevzamejo odgovornost za svojo odločitev; če se, recimo, vpišejo v program, za katerega z veliko stopnjo zanesljivosti vedo, da bodo na koncu težko dobili službo? Bi bilo drugače, če bi namesto točk upoštevali rezultate sprejemnih izpitov, število vpisnih mest pa določali na podlagi trga dela oziroma v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje? In kdo je dolžan poskrbeti, da šolarji, v katere je bilo vloženega veliko denarja, nazadnje sploh dobijo službo? Država? Ali posameznik?

Starši, strokovnjaki in tudi širša družba odgovore iščejo že več let, toda enopomenskih rešitev ni. V sodobnih družbah se poklici spreminjajo, izumirajo in nastajajo novi. Države že dolgo ne ustvarjajo več delovnih mest; vsaj ne tako, kot so jih nekoč. Vse bolj se pričakuje, da bo za svoje delovno mesto poskrbel kar vsakdo sam.

Po svetu celo najbolj ustvarjalne poklice že nadomeščajo računalniki. Včasih je imel scenarist v Hollywoodu za pisanje scenarija dve leti časa, zdaj mu delodajalci dajo na voljo le nekaj mesecev. Osnutki zgodb so shranjeni v računalniku, naročnik eno izbere, scenaristu pa ostane le, da jo izpili. Pri nas spremembe v poklicih še niso tako radikalne, številne umetnike še varujejo pogodbe za nedoločen čas, a že v petih ali desetih letih bo marsikaj drugače.

Usposabljanje za poklic in prihodnost

Strokovnjaki v izobraževalne sistemu bodo zato prej ali slej morali premisliti, kaj delo, ki pomembno določa našo identiteto, sploh je. Pa tudi, kakšna je njegova vloga pri usposabljanju za veščine, spretnosti in poklice prihodnosti.

Včasih so se spraševali, 'kaj delaš, kaj si po poklicu'. Danes se vse pogosteje pogovarjamo o veščinah in spretnostih. V šolah bodo morali učence tudi v prihodnje usposabljati za delo, vendar ne tako neposredno kot do zdaj, ko so čevljarje učili, kako naj zabijajo žeblje, peke pa, kako naj pečejo žemljice. Še vedno jih bodo morali učiti tudi brati, pisati in računati, pri tem bodo morali upoštevati, da samo znanje pisanja ni dovolj; da je celo bralna pismenost, ki, denimo, vključuje funkcionalno pismenost, kompleksnejši izziv, kot se morda zdi na prvi pogled.

Pred šolarji so te dni pomembne odločitve; a prav tako pomembne odločitve čakajo celoten šolski sistem.

Do takrat pa svetovalni delavci šolarjem svetujejo, naj odločitev o poklicu odložijo, če imajo dovolj dobre ocene in če zmorejo slediti zahtevnejšemu gimnazijskemu programu. In če ne, naj si pomagajo z različnimi testi ali metodo izločanja.

Če pa vedo, kaj bi radi počeli, naj ta program tudi izberejo, čeprav se morda zdi, da ne bodo dobili službe. Kajti najboljše učence in delavce bodo delodajalci znali prepoznati, poudarja Vera Prevc; znali bodo ceniti njihovo znanje in tudi različne veščine in spretnosti, ki so jih, na primer, pridobili kot prostovoljci, taborniki ali skavti, denimo pripravljenost za sodelovanje.


***

O testih interesov v prispevku Kaj zmorem in kaj rad počnem

Kaj učencem svetujejo svetovalni delavci v prispevku Dobri strokovnjaki bodo delo zelo verjetno dobili

Intervju z Barbaro Zalokar, svetovalno delavko v prispevku Prva življenjska odločitev

O razlikah med šolami v prispevku Šole prepričujejo z dekliškim nogometnim oddelkom in kritičnim mišljenjem

 

 

Prijavi sovražni govor