Tiskane izdaje
Uporaba elektronskih naprav v vsakodnevnem življenju eksponentno raste, predvsem med mladimi. Dandanes si težko predstavljamo dan brez računalnika ali tablice, mobilni telefon pa je tako rekoč postal podaljšek naših rok.
Poleg vsega, kar nam tehnologija omogoča, je postala tudi nekakšen vmesnik med nami in našimi bližnjimi − samo pomislite, koliko z ljudmi komunicirate na štiri oči in koliko elektronsko (prek klicev, sporočil, e-pošte in predvsem družbenih omrežij). Vse lepo in prav, toda z vsemi prednostmi digitalne dobe pride tudi marsikatera nevšečnost, s katero se morajo tako mladi kot tudi njihovi starši in učitelji ukvarjati.
Na točki ozaveščanja o varni rabi interneta Safe.si so zato pripravili pregled najpogostejših izzivov in nevarnosti, ki prežijo na mlade v digitalnem svetu, ter nasvete, kako svojega otroka zaščititi pred njimi ali mu pomagati, ko se z njimi sooči.
Pomislite, preden objavite sliko svoje letalske karte
Najprej se moramo začeti zavedati, da je internet okolje, ki predstavlja javni prostor, pravijo na safe.si. To pomeni, da je vsaka objava na internetu dejansko javno objava in jo lahko vidi vsak uporabnik interneta. Tega se pogosto ne zavedajo ne le mladi, ampak tudi starejši.
Toda tu ne gre le za komentiranje, objavljanje fotografij ali zapisov (blogov). O zasebnosti objav zelo težko govorimo tudi takrat, ko gre za objave v tako imenovanih zaprtih skupinah na družbenih omrežjih ali prek aplikacij, kjer naj bi komunikacija potekala le med nami in osebo, ki ji sporočilo namenjamo − recimo na snapchatu. Vsak tak zapis, fotografijo ali videoposnetek je namreč mogoče shraniti na svoj računalnik ali mobilni telefon in deliti naprej. S tem pa tisti, ki je ustvaril objavo, izgubi nadzor nad tem, kako se objava širi naprej in kdo vse jo lahko vidi.
Pomembno je, svarijo na točki ozaveščanja, da se pred vsako objavo vprašamo, ali ta razkriva kakšne podatke o nas, ki bi nam lahko na kakršen koli način škodili bodisi danes bodisi v prihodnosti. Če je odgovor pritrdilen ali pa nismo prepričani, potem se objave raje vzdržimo. Pri tem pa je treba razmišljati zelo široko, saj so nepridipravi zelo izvirni in ustvarjalni.
Izjemno pomembno je, da čuvamo svoje osebne podatke, saj jih je mogoče zlorabiti na različne načine. Če, recimo, objavite fotografijo z letališča, na kateri je vidna vaša letalska karta, ste sporočili mnogo: vašo trenutno lokacijo, kam odhajate, da vas nekaj časa ne bo doma in vse podatke, ki so razvidni s karte. Vi morda ne veste, kako lahko te informacije nekdo zlorabi, a verjemite, da drugi vedo.
Ničelna toleranca do spletnega nasilja!
Spletno nasilje je med mladimi zelo razširjeno, pogosto pa je povezano tudi z nasiljem v fizičnem svetu. Najpogostejša oblika spletnega nasilja je žaljenje.
Do spletnega nasilja je treba gojiti ničelno toleranco, pravijo na safe.si. Nasilneže je seveda mogoče blokirati, tako na družbenih omrežjih kot tudi na mobilnih telefonih − s tem jim onemogočite, da vas kontaktirajo, kličejo, vam pišejo. Toda pri težjih oblikah spletnega nasilja je treba ukrepati bolj odločno in nasilje prijaviti na policijo.
So pa tudi druge možnosti: če se žrtev in nasilnež poznata, lahko marsikaj naredijo starši obeh otrok z medsebojnim pogovorm. Če sta celo sošolca, lahko pri reševanju problema priskoči na pomoč šola. Za preprečevanje tovrstnega nasilja pa svetujejo, da se starši pogovorijo s svojimi otroki in jih podučijo, naj pazijo na svojo zasebnost, naj na družbenih omrežjih ne sprejemajo vsako prošnjo za prijateljstvo, naj pazijo na svoj spletni ugled in naj se ne zapletajo v komunikacijo z nasilneži.
Snemanje in fotografiranje brez dovoljenja
V zadnjem času se je med mladimi izjemno razširil pojav medsebojnega fotografiranja in snemanja ter objavljanja teh vsebin na družbenih omežjih brez privolitve oseb, ki so na fotografijah ali posnetkih. V tem primeru gre za obliko spletnega nasilja, ki predstavlja grob poseg v zasebnost posameznika.
Šole imajo večinoma sprejete pravilnike glede snemanja in fotografiranja v šolskih prostorih. Na točki ozaveščanja o varni rabi interneta opažajo, da je to na večini šol v Sloveniji prepovedano, razen v izjemnih primerih. Učence in dijake je treba na to opozoriti, pravijo na safe.si.
Izmenjevanje golih fotografij kot način iskanja pozornosti
»Seksting« ali izmenjevanje golih oziroma razgaljenih fotografij in videoposnetkov po internetu je zelo razširjeno med najstniki, opažajo na safe.si. Razlogi, ki pripeljejo do pošiljanja lastnih golih fotografij, so lahko različni.
Nekaterim mladim se to zdi zabavno in morebitnih negativnih posledic niti ne vidijo. Za nekatere je to način iskanja potrditve, pozornosti in stika z nasprotnim spolom. Do sekstinga pogosto pripelje tudi izsiljevanje in pritisk vrstnikov.
Včasih se takšne slike razširijo širše, kot je bilo sprva mišljeno, bodisi iz čiste objestnosti bodisi kot maščevanje osebi, ki je na fotografijah, zaradi različnih razlogov (v angleščini se temu reče revenge porn ali maščevalna pornografija). Prejemnik slik torej te razpošlje dalje, to pa lahko vodi v težave, nadlegovanje s strani vrstnikov, prejemanje nespodobnih ponudb ipd. Lahko se tudi znajdejo na spletu, od koder jih je pa tako rekoč nemogoče izbrisati, saj ne moremo nadzorovati njihovega širjenja. Zato tudi pregovor: Ko je enkrat na spletu, je za vedno na spletu. Tako lahko takšne objave tudi kasneje v življenju priplavajo na površje in nam grenijo življenje (recimo ob iskanju zaposlitve).
Prav tako se je treba zavedati, pravijo na safe.si, da je širjenje fotografij gole mladoletne osebe kaznivo dejanje širjenja posnetkov spolnih zlorab otrok!
Manj tehnologije, več drugih aktivnosti!
Paziti moramo, da otroci ne čezmerno uporabljajo elektronskih naprav, kar lahko vodi tudi v zasvojenost. Starši naj bodo pozorni na nekaj pomembnih znakov, pravijo na točki safe.si: spremembe navad, padec šolskega uspeha, opuščanje druženja z vrstniki, zadirčnost, pomanjkanje spanja, nihanje razpoloženja.
V primeru zasvojenosti je treba primerno ukrepati. Najslabša odločitev je, da otroku odvzamemo računalnik ali mobilni telefon ali celo odklopimo elektriko v primeru igranja videoiger. S tem zgolj povzročimo konflikt. Pravilen pristop je, da se postopoma zmanjšuje čas, ki ga otrok preživi z napravo, otroka pa se spodbuja k drugim dejavnostim. Če to ne uspe, se je smiselno obrniti na strokovno pomoč.
