Tiskane izdaje
Elementi delovnega razmerja
Zakon o delovnih razmerjih določa elemente delovnega razmerja. Tako za delovno razmerje štejemo razmerje, kjer se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Ključna razlika s študentskim delom je, da se študentsko delo ne opravlja nepretrgoma, ampak zgolj občasno in začasno. Vendar v praksi ni vedno tako in čedalje več je primerov, ko študentje opravljajo enako delo in na enak način kot delavci, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi.
Vendar so študentje v tem primeru v slabšem položaju, saj jim ne pripada nadomestilo za morebitno bolniško odsotnost, prav tako niso upravičeni do regresa, ključno pa je zagotovo tudi dejstvo, da niso vključeni v sistem zdravstvenega in socialnega zavarovanja ter da se jim tako opravljeno delo ne všteva v delovno dobo.
Pravice študenta
Če delo, ki ga opravlja študent, vsebuje vse zgoraj navedene elemente delovnega razmerja, lahko študent od delodajalca zahteva, da mu izroči pogodbo o zaposlitvi. Pogodbo o zaposlitvi lahko študent zahteva od dneva, ko je začel opravljati takšno delo, torej lahko zahteva pogodbo za nazaj. V skladu z 12. čl. ZDR-1 je v takšnem primeru študent upravičen do pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
Delodajalec mora študentu priznati vse pravice na podlagi opravljanja dela za nazaj ter mu tako povrniti vse morebitne neizplačane plače oziroma druge bonitete, hkrati ga mora za ves čas opravljanja dela prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti. Študent je za ves čas tako opravljenega dela upravičen do vnaprej dogovorjenega plačila, ki pa ne sme biti nižje od zajamčene minimalne osnovne plače. Pomembno je opozoriti še na določilo, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.
Študent naj v takšnem primeru najprej pisno zahteva od delodajalca, da mu izroči pogodbo o zaposlitvi od dne, ko je začel opravljati delo, ki vsebuje vse elemente delovnega razmerja in naj hkrati poravna vse morebitne neizplačane obveznosti.
Če delodajalec v roku osmih dni od prejema pisne delavčeve zahteve ne izpolni svoje obveznosti, lahko delavec predlaga posredovanje inšpektorja za delo. Če tudi to ne privede do izpolnitve delodajalčevih obveznosti, je delavec primoran na pristojnem delovnem in socialnem sodišču sprožiti delovni spor, v katerem zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter izplačilo vseh zapadlih terjatev iz delovnega razmerja. Dokazovanje obstoja delovnega razmerja pred sodiščem je treba uveljavljati najkasneje 30 dni po prenehanju opravljanja dela.
Sodna praksa
Iz obravnavanega področja je vse več sodne prakse. Zadnji primer se navezuje na delo stevardes. Tožnica je bila podvržena enakemu delovnemu režimu kot redno zaposleni, imela enako, če ne celo večjo delovno obremenitev, enake dolžnosti glede javljanja odsotnosti, glede pridobitve licence, delo je opravljala kontinuirano, ni mogla izbirati letov in prostih dni itd. Skratka, bila je prostovoljno vključena v organiziran delovni proces delodajalca in je v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravljala delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
Sodišče je v navedenem primeru ugotovilo obstoj delovnega razmerja vse od dne, ko je tožnica začela delo na opisanem delovnem mestu, in tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Toženi stranki je sodišče naložilo, da tožnici obračuna in izplača razliko v plači, razliko v stroških prevoza, dnevnice za službena potovanja in regrese za letni dopust.
***
Po dosjeju pravnih nasvetov lahko brskate TUKAJ.
