S pravljicami za večje razumevanje ljudi

Ljubljana – Poleg nas in našega načina obstajajo tudi ljudje, ki so drugačni, govorijo drugačen jezik, imajo drugačna oblačila, jejo drugačno hrano, imajo drugačne navade, a vendarle so nam enaki. To je sporočilo, ki ga Znanstveno-raziskovalno središče Univerze na Primorskem želi predati mladim s knjižico Na krilih pravljic okoli sveta, kjer je zbranih enajst kulturno različnih pravljic.

Zbrane zgodbe so posredovale predstavnice avstralske, azerbajdžanske, bošnjaške, indijske, indonezijske, makedonske, ruske in srbske kulture, ki živijo in delujejo v slovenski Istri, predstavljene pa so bile tudi na različnih koprskih vrtcih, šolah in fakultetah.

»Pravljice so bile vedno pomemben prenašalec zgodovinskega spomina in univerzalnih resnic, poleg tega zabavajo, tolažijo in poučujejo,« razlaga vodja projekta in predstojnica Inštituta za družboslovne študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem dr. Mateja Sedmak.

Izmenjavanje izkušenj o kulturi

Mojca Rebec Marinkovič, multiplikatorka v projektu Medkulturnost kot nova oblika sobivanja ter učiteljica in razredničarka na OŠ Antona Ukmarja v Kopru, kjer so pravljice predstavili trem oddelkom četrtošolcev, je z rezultatom projekta zelo zadovoljna. »Čudovito je bilo opazovati učence, kako so se odzivali ob predstavitvi indijske pravljice in ob pogovoru z Indijko. Podpirali so jo pri izražanju v slovenščini, še sami preklapljali med angleščino in slovenščino ter postavljali kritična vprašanja.«

Poleg četrtošolcev je bila predstavitev indijske pravljice kot dodatna aktivnost ponujena tudi vsem priseljencem na šoli. Največ priseljencev s statusom na njihovi šoli prihaja s Kosova, sledijo priseljenci iz Makedonije, Bosne in Hercegovine, Slovaške, Rusije in Kazahstana, veliko pa je tudi priseljencev, ki tu živijo že dlje časa in uradnega statusa nimajo. Na OŠ Antona Ukmarja v Kopru je tako po besedah Mojce Rebec Marinkovič povsod čutiti priseljensko kulturo. In kakšna je bila izkušnja, ko jim je Indijka pripovedovala pravljico?

»Učenci so se ob pogovoru sprostili, niso se več obremenjevali s prešibkim znanjem jezika, razumeli so sporočilo pravljice in nadgradili svoje znanje. V pogovoru so bili zelo aktivni. Nisem mogla verjeti, da že tako dobro obvladajo slovenski jezik, čeprav sem jih leto ali dve sama učila. Sproščeno so tudi izmenjavali izkušnje o lastni kulturi, ki jih kot priseljenci pogosto ne morejo,« razlaga Mojca Rebec Marinkovič.

Pomena jezika se zaveš, ko ga ne obvladaš

Da je jezik običajno največja ovira pri prilagajanju novi kulturi, priča tudi izkušnja zdaj 28-letne Bjanke Mijanović, ki je stara deset let iz Zenice v Bosni in Hercegovini prišla s starši v Ljubljano. Kmalu po prihodu so jo vpisali v peti razred Osnovne šole Valentina Vodnika v Ljubljani, kjer je imela nemalo težav s slovenščino, s tem pa tudi z vključevanjem v družbo. Prvih nekaj mesecev jo zaradi neznanja jezika niso ocenjevali, potem je začela pridobivati ocene, za katere se je morala potruditi bolj kot sošolci. Bolj kot ocene jo je skrbelo, da zaradi jezika ni bila sposobna navezovati dobrih stikov z vrstniki. »Šele takrat se zaveš, kako pomembna za vsakodnevno življenje je komunikacija, ki jo prej jemlješ kot nekaj samoumevnega. Moramo se zavedati, da slovenščina ni tako lahek jezik. Tako kot vsak drug ima posebnosti, ki te lahko spravijo v različne smešne situacije, ki jih ne pozabiš zlahka,« razlaga zdaj absolventka Filozofske fakultete v Ljubljani. V osnovni šoli ji je pri učenju slovenščine dodatno pomagala izbrana učiteljica, a kljub temu meni, da bi morala biti pomoč in motivacija pri učiteljih, ki se ukvarjajo s priseljenci, večja.

Pravljice so lahko pri tem zelo dobro izhodišče. Po mnenju učiteljice Rebec Marinkovič prek njih na lahkoten in nevsiljiv način spoznavamo tujo kulinariko, ples, navade in običaje, kar je dobra popotnica za odpravljanje medkulturne nestrpnosti.

Nestrpnost do tujcev v šoli in vodenih dejavnostih ni opazna, a ko se dogajanje premakne v bolj neformalne okvire, takrat hitro ugotoviš, da so priseljenci precej osamljena skupina, še vedno pogosto manjvredno obravnavana, pojasnjuje Marinkovičeva. »Nestrpnost do drugih kultur izbruhne na dan najpogosteje v trenutkih jeze. Učitelji jo opažamo tudi med starši,« pove.

Učitelji morajo biti zgled

Ob negativnih izkušnjah nikakor ne gre obupati. »Moramo biti vztrajni in zmanjševati strah pred drugimi prav z aktivnostmi za razvijanje medkulturnosti na šoli. Zavedati se je treba, da smo učitelji prvi, ki moramo dajati pozitiven zgled najmlajšim in prek njih tudi staršem.«

Slovenija na splošno z medkulturnostjo nima velikih težav, pojasnjuje Mateja Sedmak, saj je z 80 odstotki prebivalcev, ki se opredeljujejo kot Slovenci, precej etnično homogena. Šele v zadnjem obdobju smo priča priseljevanju tudi iz držav tretjega sveta, vendar teh priseljencev ni veliko, saj za njih nismo zelo zaželeni končni cilj. Kljub temu pa ne smemo pozabiti na prebivalce nekdanjih držav Jugoslavije, ki živijo pri nas. Sedmak pravi, da imajo ti v primerjavi z italijansko in madžarsko manjšino, ki imata dokaj urejen pravni položaj, zelo omejene pravice, čeprav so številčnejši in tu nekateri živijo že več generacij.

***

Ob 12. uri si na spletnem Delu lahko preberete tudi intervju z vodjo projekta dr. Matejo Sedmak. Z njo smo med drugim govorili tudi o aktualnem problemu beguncev in zahodne družbe do njih.