Tiskane izdaje
Andrej je bil zabaven srednješolec, med svojimi vrstniki zelo priljubljen. Redno se je fotografiral, kako se pači, fotografije pa razpošiljal prek snapchata in jih objavljal na instagramu. Posnel se je tudi med bruhanjem zaradi preveč popitega alkohola, video pa objavil na svojem youtube kanalu, kjer je imel še več podobnih posnetkov. Objava je bila zelo uspešna, saj je že v nekaj dneh dosegel več kot 10.000 ogledov, sošolci in prijatelji pa so ga hvalili in se hoteli na vsak način družiti z njim. Postal je prava šolska youtube zvezda in marsikdo ga je neuspešno posnemal. Andreju je »slava« godila, saj je čutil, da ima med vrstniki pomembno mesto in ga mnogi občudujejo.
Danes Andrej išče službo. Želi biti programer. Tako kot številni brezposelni tudi on redno pošilja prošnje. Bil je na že nekaj razgovorih in preizkusih, kjer se je dobro odrezal. Nekaterim podjetjem je tudi ustno predlagal dobre rešitve, ki jih potrebujejo, a službe ne dobi. Sprašuje se, zakaj je tako. Andrej ne ve, da je kriv njegov spletni ugled. Ko zaposlovalci o njem iščejo informacije na internetu, naletijo tudi na posnetek, kjer alkoholiziran bruha, in se sprašujejo, ali nima morda težav s čezmernim uživanjem alkohola.
Zelo pogosta je tudi zgodba z golimi ali razgaljenimi fotografijami. Če se takšna fotografija znajde na internetu, se zelo hitro širi. Ko se oseba na fotografiji zaposli v nekem podjetju ali organizaciji, informacija o posnetkih hitro zakroži med sodelavci. Temu pa lahko sledijo šikaniranja in druga neprijetna ali moteča dejanja sodelavcev.
Internet je javni prostor. To pomeni, da lahko naše objave vidi vsakdo, ki jih namenoma išče, ali po naključju naleti nanje. Tudi objave v zaprtih krogih (npr. znotraj zaprtih skupin ali v krogu prijateljev na družabnih omrežjih) so pravzaprav javne objave ali pa to zelo hitro postanejo, če jih nekdo iz kroga posvečenih prekopira nekam drugam na internet. Žgečkljiva fotografija, ki jo objavimo v skupini prijateljev, ki jim najbolj zaupamo, lahko hitro postane javna, če jo že eden izmed njih shrani na svoj računalnik ali telefon in nato deli dalje s svojimi prijatelji ali znanci ali celo javno objavi.
Vsakič, ko nekaj objavimo na družabnih omrežjih, delimo mnenje v komentarjih, pošljemo prek različnih aplikacij, povemo nekaj o sebi in s tem izgubimo delček zasebnosti. Nekaj razkrijemo tukaj, nekaj tam, nekaj objavijo drugi, in če bi kdo te koščke sestavil, lahko dobi precej natančno sliko o nas.
Tako kot velja, da v resničnem življenju nekateri posvečajo več pozornosti svojemu ugledu, drugi manj, je tudi na internetu tako. Vendar pri tem obstaja bistvena razlika. Ugled v resničnem svetu je običajno omejen na krog ljudi, znotraj katerega se gibljemo (sodelavci, prijatelji, znanci, sosedje, sokrajani), medtem ko na internetu ugled doseže bistveno širši krog ljudi. In še nekaj je pomembno. V realnem življenju si lahko izboljšamo ugled s pozitivnimi dejanji, medtem ko nas bodo negativne objave na internetu verjetno spremljale vse življenje.
Pri komentiranju, deljenju fotografij in videoposnetkov vedno pomislimo, kakšen bo vpliv na naš ugled. Nam neka objava danes škoduje? Kaj pa jutri, čez dve leti, pet let? Bom z objavo koga prizadel? Kaj ta objava pove o meni? To so vprašanja, na katera si odgovorimo v nekaj sekundah razmisleka, preden stisnemo gumb objavi ali pošlji.
Nekaj splošnih nasvetov za ohranjanje dobrega spletnega ugleda:
• Na družabnih omrežjih in spletnih straneh objavljamo čim manj podatkov o sebi.
• Če komentiramo, pišimo jasno in nedvoumno.
• Ne objavljajmo fotografij, videoposnetkov in zapisov, ki bi nam lahko kadarkoli v življenju kakorkoli škodovali.
• Ne pustimo se sprovocirati in se ne zapletajmo v spletne prepire.
• Redno spremljamo, kaj se o nas pojavlja na internetu s pomočjo spletnih iskalnikov (vsake toliko časa se »poguglamo« − v google vpišemo svoje ime in priimek in pregledamo rezultate).
• Poskrbimo za ustrezne nastavitve varnosti in zasebnosti na družabnih omrežjih in v aplikacijah, ki jih uporabljamo.
• Pazimo, da s svojimi objavami ne kvarimo ugleda drugih.
Poleg za lastni ugled so starši dolžni skrbeti za ugled svojih otrok. Številni starši zelo radi objavljajo slike svojih otrok, pri tem pa ne pomislijo, kako bo to na otroke vplivalo, ko bodo starejši. Bo najstnik zadovoljen, če bodo vrstniki našli na spletu njegovo otroško fotografijo, na kateri je v plenicah? Verjetno ne, potencialno pa lahko zaradi takšne fotografije postane tudi žrtev spletnega nadlegovanja. Prav tako je treba otroke naučiti, kako ohranjati spletni ugled, da si ne bodo zaradi nevednosti zagrenili življenja, kot si ga je Andrej z začetka tega zapisa.
Popravljanje slabega spletnega ugleda je zelo zahtevno. Obstajajo podjetja, ki jih lahko najamemo za odstranjevanje škodljivih objav. Žal njihova uspešnost ni zelo velika, visok pa je strošek. Za izboljšanje spletnega ugleda lahko še največ naredimo sami s čim več pozitivnimi objavami, ki bodo počasi nadomestile tiste, ki nam škodujejo. Je pa to dolgotrajen in mukotrpen proces, katerega uspeh je nepredvidljiv. Lažje si je že na začetku ustvariti pozitiven spletni ugled kot pa popravljati slabega.
***
Marko Puschner je predstavnik Točke ozaveščanja o varni rabi interneta in novih tehnologij Safe.si.
