Kabinet čudes: Strupeni »nagelj«

Sovjetska samovozna havbica 2S1 gvozdika (»nagelj«) že 40 let sodeluje v oboroženih konfliktih širom po svetu.

pet, 10.02.2017, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Artilerija že vse od svojega pojava velja za kraljico bojišča. V dnevni poplavi poročanja o napadih brezpilotnih letal in razvoju ter uporabi pametnih bomb in raketnih izstrelkov se včasih zdi, da se klasična artilerija postopoma umika na smetišče zgodovine. Da ni ravno tako, je navsezadnje moč razbrati že iz ogromnih vlaganj v razvoj novih artilerijskih orožij. Del tega je tudi samovozna artilerija, ki še vedno ostaja sestavni del tako sodobnih armad kot tudi tistih z nekoliko plitvejšim žepom. Ključno prednost samovozne artilerije smo predstavili že v prispevku o ameriški havbici M7 Priest, ki velja za enega najuspešnejših tovrstnih sistemov v drugi svetovni vojni.

Med vojno ni zaostajala niti Rdeča armada s svojimi samovoznimi topovi, kot sta, na primer, SU-100 ali ISU-152. V povojnih letih so Sovjeti sicer zanemarili razvoj samovoznih artilerijskih orožij, kar je deloma mogoče pripisati dejstvu, da so med vojno razvita in preizkušena orožja lahko z minimalnimi posodobitvami še vedno zadovoljevala vse takratne potrebe Rdeče armade.

Del razlogov pa zagotovo leži tudi v obsedenosti Nikite Hruščova z vsem, kar je imelo pred seboj pridevnik »raketno«. Sovjeti so tako zaustavili ali pa vsaj zavrli razvoj številnih oborožitvenih sistemov, ki jih je armada potrebovala, v želji, da bi se prikupili tedanjemu generalnemu sekretarju in njegovim »raketnim idejam«. Po odstranitvi Hruščova so se številni projekti spet vrnili k pragmatičnim potrebam vojske.

Samovozna havbica 2S1 gvozdika v muzejski zbirki Parka vojaške zgodovine. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine

Kljub temu se je razvoj nove samovozne havbice začel šele konec šestdesetih let. Sovjetski konstruktorji so spet ubrali preizkušen pristop pri oblikovanju novega orožja. Niso razvijali popolnoma novih sistemov, temveč so poiskali že preizkušene komponente in na njihovi osnovi izdelali nov oborožitveni sistem, ki je imel zaradi tega zelo kratko pot od prototipa do serijske proizvodnje. Prav zaradi tega so bile vse morebitne pomanjkljivosti minimalne in hitro rešljive.

Za podvozje nove havbice so tako uporabili preizkušeno podvozje oklepnega transporterja MT-LB v podaljšani različici MT-LBu, na vozilo pa so namestili zaprto kupolo s havbico D-32 kalibra 122 milimetrov, ki je bila izpeljana iz preizkušene in izjemno učinkovite sovjetske vlečne havbice D-30. Havbice D-30 je licenčno proizvajala tudi Jugoslavija, v uporabi pa jih je imelo ali pa jih še ima več kot 50 držav po svetu.


Podvozje oklepnega transporterja MT-LBu je služilo kot osnova za samovozno havbico 2S1. V Parku vojaške zgodovine je eno izmed vozil tudi v delujočem delu zbirke. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine.

Samo vozilo ima štiri člane posadke, poleg voznika v prvem delu so bili v bojnem oddelku pod kupolo nameščeni še preostali trije člani − poveljnik in namerilec na levi ter polnilec na desni strani vozila. Skupna masa vozila znaša 15,7 tone, toda vozilo kljub temu še vedno dosega zavidljivih 60 kilometrov na uro, operativni doseg pa presega 500 kilometrov. Trup je varjen in kot tak nudi zaščito le pred orožji manjših kalibrov in šrapneli, vendar je skupna višina vozila nižja od treh metrov, kar pomeni, da vozilo pretirano ne izstopa na bojišču.

Skupni bojni komplet znaša 40 granat, ki so obsegale rušilne izstrelke, dimne izstrelke in do pet kumulativnih izstrelkov za neposredni protioklepni boj. Hitrost streljanja je štiri do pet izstrelkov na minuto pri neposrednem delovanju, ki pa se zmanjša na eden do dva izstrelka na minuto pri posrednem (havbičnem) streljanju. Največji domet orožja pri rušilnem izstrelku znaša 15,2 kilometra.

Zanimivo je, da ima gvozdika tudi amfibijske lastnosti, vendar pod določenimi pogoji. Tako je treba zmanjšati bojni komplet na 30 granat, hitrost reke mora biti manjša od 0,6 metra na sekundo, valovi pa ne smejo presegati 15 centimetrov. V vodi vozilo poganjajo kar same gosenice. 2S1 ima polno radijsko, biološko in kemično zaščito ter infrardečo nočno opazovalno napravo za voznika in poveljnika.

Glavna oborožitev na gvozdiki temelji na preizkušeni vlečni havbici D-30 kalibra 122 milimetrov, ki je tudi razstavljena v Parku vojaške zgodovine. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine

Prvi prototipi nove samovozne havbice so bili izdelani leta 1969, v polno serijsko proizvodnjo pa je vstopila že leta 1972. Licenčna proizvodnja je bila kmalu odobrena tudi Poljakom in Bolgarom, širši javnosti pa je bila nova samovozna havbica prvič predstavljena med parado na Poljskem leta 1974, od koder izvira zahodna oznaka orožja M1974.

Gvozdika se je hitro izkazala za izjemno uporabno bojno sredstvo, ki je bilo v skladu s sovjetsko konstruktorsko šolo izjemno zanesljivo, enostavno za uporabo v praktično v vseh razmerah, z odlično mobilnostjo in bojno učinkovitostjo. To se je navsezadnje pokazalo tudi z množičnim oboroževanjem enot Varšavskega pakta, saj je imela tankovska divizija 36, motostrelska pa kar 72 samovoznih havbic 2S1. Skupaj je bilo izdelanih več kot 10.000 gvozdik, ki še danes bruhajo svoj smrtonosni tovor na kriznih žariščih, od Libije do Sirije ter Iraka.

Eden izmed številnih uporabnikov je bila tudi Jugoslavija. Prve gvozdike so v JLA prišle že konec sedemdesetih let, ob razpadu države jih je bilo v uporabi okoli 130. Skupaj s poveljniškimi transporterji so bile razporejene v mešane artilerijske divizione, ki naj bi podpirali oklepno-mehanizirane enote v njihovem delovanju. V Sloveniji sta bila dva diviziona s skupaj 12 gvozdikami nameščena znotraj 1. oklepne brigade na Vrhniki.

V krvavih balkanskih spopadih so jih uporabljale tako rekoč vse sprte strani, dokončno pa so na območju nekdanje Jugoslavije obmolknile šele po letu 1999. Ob umiku JLA je osem gvozdik prevzela slovenska Teritorialna obramba, nato pa jih je skupaj s kompletom poveljniških vozil Slovenska vojska uporabljala do konca leta 2000, ko so bile dokončno izločene iz uporabe, nadomestile pa so jih izraelske vlečne havbice kalibra 155 milimetrov. Ena izmed gvozdik je danes razstavljena v Parku vojaške zgodovine.

Ena izmed odlik vozila je tudi relativno majhna silhueta. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine

Zagotovo je danes gvozdika tako glede dometa kot glede ognjene moči podrejena sodobnim samovoznim artilerijskim sistemom. Kljub temu je daleč od neuporabnega orožja, kar je mogoče opaziti tudi iz poročil z Bližnjega vzhoda. Zagotovo pa ni zastarel koncept samovoznih artilerijskih sistemov, saj tako, na primer, Rusi razvijajo sodobno havbico 2S35 koalitsiya-SV, katere domet naj bi presegal 70 kilometrov, Zahod modernizira in posodablja svoj arzenal, preoborožujejo pa se tudi države nekdanje Jugoslavije. Hrvaška tako uvaja izjemno sodobne nemške samovozne havbice PzH 2000, Srbija pa samovozno havbico NORA B-92, bazirano na tovornjaku, katere razvoj se je začel že v osemdesetih letih v Jugoslaviji.

Vse kaže, da kraljici bojišča še ni in še lep čas ne bo odbila zadnja ura.

***

Boštjan Kurent je strokovni vodja Parka vojaške zgodovine.

Prijavi sovražni govor