Tiskane izdaje
12.00: Okrogla miza Besede učijo, zgledi vlečejo (Vojmir Urlep, Eva Škofič Maurer, Darko Đurić, Andraž Tori, Blaž Koritnik, moderira Aleksander Zadel)
AZ: Predstavljeni ste bili samo skozi eno dimenzijo. Kdo so ti ljudje, ko se odpravijo zvečer spat?
EŠM: Srečna sem, ko grem spat, ker je konec napornega dne, zaradi česar sem lahko rahlo žalostna, in ker rada sanjarim. To imam že od otroštva, ker me je bilo strah spanja in sem si zamislila, o čem bom sanjarila. Mama Eva, ki je vesela, da gre lahko spat in da je takrat sama s sabo. Ampak jaz sem zelo jaz, tudi ko sem klovnesa.
VU: Odvisno od dneva do dneva, ampak bolj ali manj izmučeno bitje, vesel, da je dneva konec in v pričakovanju naslednjega dne.
DĐ: Če sem veliko treniral in imam bolečine v mišicah, gre spat zelo srečen, ker mu je mati narava dala samo eno roko in ker ga ena roka in dve nogi ne morejo boleti.
AT: Človek, ki želi, da lahko odklopi možgane. Če razmišljam in razmišljam, ne morem zaspati.
BK: Spat bi moral iti Blaž, spat gre nevrolog in premalokrat gre spati mož. Sicer pa ne moremo reči, to sem jaz, ostalo pa so vloge, ki jih odigramo. Kjer smo, to določa, kaj smo tisti hip.
AZ: Predstavljamo se skozi eno dimenzijo. Kako gledajo na vas sodelavci? Ste vzornik ali birič?
VU: Pravi dogovor bi bil, če bi vprašali sodelavce. Upam, da vsaj nekaterim dajem nekaj dobrih zgledov, po katerih se ravnajo.
AZ: Kaj pa če so to imaginarni ljudje, ki me poznajo prek športnih dosežkov?
DĐ: Take ljudi spoznavam na ulici, ko me ustavijo, ko kakšno besedo rečem z njimi. Kako me vidijo, je odvisno od njihovega dojemanja in od tega, kaj novinarji o meni napišejo. Vesel sem pohvale ali kritike nekoga, ki mi je blizu, ne pa nekoga, ki me pozna z interneta, kjer je predstavljena samo moja svetla plat.
AZ: Kaj vidi v vas otrok, ki je na smrt bolan, ki bi rad šel v šolo?
EŠM: Mogoče najprej o mami, ta ima tisti trenutek čas, da opazuje otroka, ta trenutek je zelo pomemben, ker je to trenutek za resetiranje, za moč nove borbe.
AZ: Kaj reče nevrolog nekomu, ki je hudo bolan? Je menedžer, plavalec? Kaj je on v tistem trenutku, le en tumor?
BK: Ni tako težko, kot izgleda, samo upati si je treba. Sogovornik ve, o čem se bomo pogovarjali, težje je s svojci, ki poskušajo ščititi, skrivati. On pa mora čutiti, da je človek, ni okvara. Naučil sem se, da ne smem svojih vrednot projicirati na druge.
AZ: Kaj je bistvo človeka?
AT: Mediji eksponirajo dobro in slabo, nikoli pa nič vmes. Vse tiste sivine, ki so vmes, pa ne. To ustvarja pričakovanja, to pa postane naenkrat obljuba, da boš nekaj naredil. Ti poznaš sivine, nekdo pa išče svetilnik, TA neskladja je treba uskladiti.
AZ: Kaj vidijo mladi v vas? Inteligentnega tipa, ki je uspel?
AT: To, kar napišejo mediji. To je en velik filter. Upam, da vidijo, da se izplača poskušati, se truditi, ampak da je pot trdna.
AZ: Kakšna je ta naša kultura: kako težko govorimo o sebi, če smo uspešni. Lažje se branimo, če nas napadajo. A ste trdo delali ali so vas izžrebali?
VU: Mislim, da malo res. Ne vem pa, ali je žreb prinesel terno na tomboli. Seveda je treba trdo delati, nekaj so karierne sposobnosti, nekaj, da si del družbene skupine, ki te pripelje do izpostavljene pozicije. Jaz sem poskušal dati od sebe svoj maksimum, se popolnoma zliti s tistim, kar sem delal, tudi če to ni bilo nekaj, kar bi si sicer intimno želel. Kot študent sem razmišljal o poti znanstvenika raziskovalca, končal sem na drugem področju, a tudi tu prišel daleč, kar potrjuje, da karkoli sem počel sem poskušal početi najbolje, kot zmorem in znam.
AZ: V menedžmentu bi šlo, da prideš malo prej na bazen in skočiš v vodo in si evropski prvak, kaj pa v plavanju?
DĐ. Ti časi so mimo, bi moral biti Harry Potter, da bi to sčaral. Plavanje je merljiv šport.
AZ: A je klovnovstvo poklic? V čem moraš imeti pet, da si dober?
EŠM: V klovnovstvu, v svoji specializaciji.
AZ: Odrasli rečemo, da te delo oblikuje. Velja to za šolo?
BK: Vedno vse na možgane obrnem, izobraževanje je spreminjanje možganov. Možgani spreminjajo vse, kar se okoli nas dogaja. Šola te oblikuje, ne da ti samo znanje, ampak te ves čas oblikuje kot osebnost.
AZ: Kateri učitelji so največji frajerji?
AT: Tisti, ki so bili zahtevni, ker si moral malo več truda pokazati.
AZ: A ni prekletstvo učiteljev, da pohvale dobijo za svoje delo čez petnajst let.
AT: Takrat je pohvala lahko toliko bolj materialna, učitelj gradi človeka, se izplača čakati.
AZ: Starševstvo in učiteljstvo je poklic, kjer trenutno gratifikacije nimaš. Kaj si mislite o trenerju po napornem treningu?
DĐ: Če je zelo naporen, sploh ne morem razmišljati. Trener, ki spoštuje športnika, mu bo dal tudi zahtevne treninge. Letvico je treba postaviti tako visoko, da se ti smejejo, da si popoln idiot, ker se tako trudiš, ti pa se smeješ in rečeš "Glejte me."
AZ: Kaj mora človek čutiti, da naredi proti sebi, ampak tako kot hoče šef, oče ali mama?
AT: Zaupanje. Če je, gre, če se podre, se začnejo dvomi, ne moreš več ljudi poravnati, da gredo v eno smer.
AZ: Kakšna je razlika med tistim, kar je določeno s pravilniki, in tistim, kar je del fluida odnosov v podjetju.
VU: Vloga pravilnikov je jasna, urejajo procese in postopke dela, da organizacija normalno dela in da je izdelek varen, učinkovit, kakovosten. Obstaja pa kultura v podjetju, kot zmes notranjih odnosov, verovanj, vrednot, načel, in tu je zelo pomembna kultura vsakega posameznika; višje kot je v hierarhiji, bolj je ta pomembna. Bolj ko zaposleni zaupajo vodji, večja je verjetnost, da mu bodo sledili brez prisile.
AZ: Vrednote je treba ponotranjiti, sicer ne zadošča, kar je napisano?
VU: Seveda, ne moreš vsega napisati, kar življenje kot izziv postavi pred človeka ali organizacijo.
AZ: Začeli smo z vprašanjem, kdo gre spat. Omenili ste svoje sanjarjenje. K vam prihajajo punčke, ki želijo biti take kot vi. Vidijo zgled. Ampak klovni jokajo. Kaj jim rečete?
EŠM: Nasprotnik smeha je strah in smeh je tisti, ki ga premaga. Ne bi rekla, da je nasprotnik smeha žalost. Če otroci vidijo v meni vzornico in če se počutijo fajn, v redu, slišani, sproščeni, varno, da imajo pozornost, mislim, da je ta atmosfera tista, ki jim daje željo, da bi bili tudi oni klovni. To bi prenesla na druge poklice, kjerkoli je človek z vsem svojim bistvom, da to občuti, to je potem lahko moj vzornik, ker bi želela biti v takem stanju, kot je on, ker se ob njem tudi jaz počutim dobro.
AZ: Recimo, da imate otroka, ki izbira, kaj bo študiral. In reče, da bi bil učitelj kot vi. Poglejte, kakšna tišina je.
AT: Bom posredoval. Moja starša sta podjetnika. Jaz sem kot študent počel marsikaj, NVO, protestiral. Potem sem rekel, mami, jaz bi podjetje odprl. Kakšen je bil odgovor? A si prepričan? Kaj če bi šel raje za profesorja. Verjetno je tisto, kar si sam dal skozi, videti bolj težko. Vedno je trava bolj zelena drugje.
BK: Moja starša sta oba zdravnika in sta me vprašala, če sem nor, ko sem rekel, da grem študirat medicino. To je vpliv vzornika, gre za izpostavljenost okolju. Če otroku ne bomo dajali dobrega zgleda, bo prišel temni vzornik, zelo aktivno je treba paziti, da otrokom dajemo pozitivno stimulacijo, da bodo svojo energijo usmerjali v dobro stvar. Možgani zorijo do tridesetega leta in imajo možnost, da gredo v različne stvari. Družina, družba, šolstvo, učitelji, vsi skupaj moramo skrbeti, da gredo možgani v pravo smer. Meni je v zadnjih letih srednje šole svetel vzor že kar malo manjkal.
AZ: Darko, če nekdo v nas vidi samo eno stvar, tisto, ki hoče, ali tisto, ki jim mediji servirajo, kako se človek počuti v takem monokromatskem svetu?
DĐ: Nočem preveč razmišljati o tem, ampak ko se moram velikokrat pojavljati kot medijska osebnost in samo eno plat potiskati naprej, da izgubim sebe, svoj resničen jaz. Biti medijska osebnost je bolj ali manj prekletstvo. Človek mora biti to, kar je, ne pa, kar ugaja svetu.
AZ: Ali dajete zgled samo, ko ste opazovani, ali tudi, ko ne veste, da vas nekdo gleda?
VU: Obstajajo situacije, ko zavestno daješ zgled, si pa prizadevam, da ko ne delujem zavestno, delujem tako, da mi nikoli ne bo nerodno.
EŠM: Nekje v meni je čriček iz Ostržka in vem, kdaj sem vzela brisačo iz hotela, ker sem svojo vzela, morala pa sem vrniti isto število. In isti hip sem se udarila v roko, s katero sem jo vzela. Nekdo od zgoraj vidi vse, kot poje Balašević. Videla pa sem, da bolje živim sama s seboj, če delam, kot je prav.
AT: Tehnologija je naredila to vprašanje zastarelo. Gledajo nas ves čas.
AZ: Kaj bi prenesli na otroka, eno stvar izberite?
VU: Ne hodi po moji poti, najdi svojo.
EŠM: Spomnila sem se pesmi moje mame, trava je rasla, so jo pokosili, trava je rasla, na koncu je stavek, želela bi si biti kot trava. Če bi hotela kaj prenesti, je to, da ko padeš, vstanes in greš naprej, da se pobereš.
BK: Samozavest.
AT: Pogum.
DĐ: Norost.
11.45: Vlasta Nussdorfer: Vstopimo v vrtce in šole s pozitivnimi vrednotami
Učitelji so v poklicu, ki je težek. »Ne zmorem dovolj pohvaliti učiteljev in vzgojiteljev, kajti delo z majhnim človekom je izjemno težko, ob tem da imaš ob sebi nekoga, ki bo nenehno bdel nad teboj, ki bo preverjal tudi to, ali je avtobus primeren, ko boste šli na izlet.«
Šola je prostor, pravi Vlasta Nussdorfer, kamor morajo učitelji – ne glede na to, kakšni so, kako so vzgojeni in kaj jim je nekdo zjutraj povzročil – vstopiti prijazni, a ne taki, da se jim na daleč vidi, da se pretvarjajo. Tudi pretirane prijaznosti se je včasih treba bati. Izjemnega pomena je, da so učitelji učencem za zgled.
Učitelji lahko sevajo v učence svoje znanje in kompetence. Ker srečujejo različne družine, jim svetuje, naj bodo pozorni, da z vsemi ravnajo enakopravno. Vprašajo naj, ali je družina razvezana ali sestavljena. Če otrok kaže svojo nemoč z razgrajanjem, lahko učitelji pristopijo in mu ponudijo nekaj več; vzamejo naj si čas, ko pridejo k njim otroci po pomoč. Učitelji so namreč lahko njegovi rešitelji. Kajti zelo različni otroci hodijo po svetu. In če nimajo doma meja, naj jih imajo vsaj v šoli. Če nimajo doma nikogar, ki bi jim prisluhnil, lahko to naredi učitelj. Opozorila je, da v času, ko vse več odgovorov otroci iščejo na spletu, se jim zlahka zgodi, da jim »prijatelj«, ki ga ne poznajo, reče, pa si prereži žile. In potem otrok sprašuje, zakaj je to rekel, če pa mu je doslej vedno pametno svetoval.
Ob koncu se je vprašala, ali bo družina prihodnosti res taka, kot jo je videla prvi letošnji šolski dan? Najprej je pomislila, da je družina prišla v restavracijo, da bi proslavila prvi šolski dan in da jih bo lahko opazovala, kako se bodo sproščeno pogovarjali o tej izkušnji. Namesto tega so v restavraciji vsi vzeli svoj telefon ali tablico, starši in punčka, in se igrali vsak s svojo napravo. Za krožnike so komaj našli prostor, nihče se z nikomer ni pogovarjal.
10.30: Aleksander Zadel: Pomen vzornikov za oblikovanje osebnosti otrok in mladostnikov
Največja nevarnost v življenju je, da prenehamo čutiti, pravi Aleksander Zadel. Kdo je vzornik, kako se razlikuje od idola? Pri vzorniku je vse pomembno, pri idolu pa ena stvar: je pevec, športnik ali menedžer? To je samo ena lastnost, ki ne pove, ali ta človek tudi zamuja ali ne skrbi za otroka.
Vedenje ni prirojeno, skozi vedenje se učimo in skozi vedenje pokažemo svojo predanost. »Ne verjamem, da je delanje dobrega za drugega manipulacija. Vrednoto živiš skozi svoje vedenje, ampak mora biti v tebi, z njo se moraš dobro počutiti, ne sme te biti strah jo pokazati. Ni problem, če si iskren, ko si ljubeč, problem je, če si iskren, ko si jezen. Takrat raje vključite diplomacijo in bonton. Tukaj se kaže modrost vzornika, ki razume, kaj se dogaja v medosebnih odnosih, in naredi tisto stvar, ki je prav, ne tisto, ki je lažja.«
Poudarja, da v življenju ne gre za to, za kar se zavzemamo, ampak za to, kar počnemo. Kdo so vzorniki? Ljudje izmed nas, starši, tudi učitelji. Košarkar ne more biti vzornik, ker dobro zabija koše, pravi Zadel. A zgolj 2,4 odstotka otrok imenuje učitelja za vzornika. Zadel pri tem domneva, da še to velja predvsem za učitelje v nižjih razredih, ko so besede učiteljice najpomembnejše.
Kaj torej narediti? »Ravnati moramo v skladu s tem, kar globoko čutimo v sebi, ne s tem, kar mislimo, da je prav. Potem bomo tudi lažje sprejemali težke odločitve in včasih ravnali v nasprotju s tem, kar potrošniška družba pričakuje od nas. Vsak potrebuje občutek notranjega miru, občutek, da bo vse v redu.«
Ključna pa je tudi sprememba miselnosti: nehati moramo živeti v strahu (zdaj sem zdrav, ampak človek nikoli ne ve, kaj se mu lahko zgodi; otroci so zdaj v redu, ampak enkrat bodo šli in ostala bova sama.) Začeti se moramo veseliti. Če se bomo veselili, bomo marsikaj lažje naredili. Lažje bomo zmogli, kar moramo narediti, kar se od nas pričakuje. To je potem lahko zgled za otroke, ker bomo živeli tisto, kar čutimo, in ravnali v skladu s tem.
Človeško je delati napake in biti krvav pod kožo. Ampak vsi imamo v sebi dovolj znanja, da vemo, kako pomembno je dati otrokom tisto, kar mi smo in kar imamo v sebi: način, kako mi živimo naše vrednote.
10.00: David Carr: Etični vidiki vloge vzornikov v vzgoji
V svoji raziskavi je ugotavljal, kako učenci dojemajo vrednote in človeški značaj.
Že zgodbe, ki jih otroci prebirajo, pomembno vplivajo nanje. S sodelavci je razvil program The Knightly Virtues, s katerim se je osredotočil na štiri zgodbe: Gareth in Lynette, El Cid, Don Kihot in Beneški trgovec.
Ker si ljudje z zgodbami pomagamo pri razumevanju moralnih odnosov, kar so vedeli veliki misleci od Aristotla naprej, si projekt kot cilj postavlja, da bi se v šolah znova bolj posvetili zgodbam in njihovim sporočilom. Učitelji bi lahko z njihovo pomočjo otrokom pomagali razumeti moralno življenje, značaj junakov, njihove vrednote. Carr opozarja, da učitelji sicer otrokom berejo zgodbe, vendar predvsem za zabavo, čeprav bi jih lahko uporabili tudi kot vzgojno orodje za razumevanje moralnega življenja in vrednot.
Za dobro opravljanje svojega dela potrebujemo več kot samo znanje in veščine, pravi David Carr. Medicinske sestre, denimo, morajo skrbeti za paciente, jim na primer pripraviti posteljo, vendar od njih pričakujemo, da bodo tudi skrbne. Včasih so mislili, da mora medicinska sestra izboljšati znanje pripravljanja postelje, če je to slabo naredila, vendar gre predvsem za to, da se bo skrbna sestra tega drugače lotila kot neskrbna sestra. Torej ne gre samo za to, da slediš določenim pravilom. Dober zdravnik ali medicinska sestra postaneš, če pri opravljanju svojega dela uporabljaš tudi vrednote, če o svojem delu razmišljaš, presojaš.
Kako je to povezano z delom učiteljev? Vprašajmo se, kako bi, denimo, disciplinirali razred, kako bi postali avtoriteta v razredu? Obstaja strokovna literatura, v kateri bi lahko prebrali, da je to povezano z veščinami menedžeriranja razreda. Kaj to pomeni? Poglejmo primer zelo spoštovanega učitelja, ki je v nekem trenutku iz obupa pred učenci zajokal. Učenci so v trenutku obmolknili in nehali razgrajati. Spoznali so, da so šli predaleč. Bilo bi neumno, če bi predlagal jok kot način discipliniranja razreda. To pač ni veščina, čeprav je res, da je v nekem trenutku pri nekem učitelju deloval. Ampak deloval je, ker je bil učitelj spoštovan in ker je učitelj spoštoval in zaupal učencem. Učiteljeva avtoriteta ni temeljila na menedžerskih veščinah, ampak na moralnem ozračju v razredu. Uspelo mu je vzpostaviti tako vzdušje, v katerem so ga učenci spoštovali in v katerem so se tudi oni čutili spoštovane. Avtoriteta ni veščina, ki bi se je lahko naučil iz knjig. Povezana je z vzpostavljanjem odnosov z drugimi človeškimi bitji, ki temeljijo na spoštovanju in zaupanju.« Vrednote po Davidu Carru torej niso veščine, ki bi se jih lahko naučili. Vemo, kaj je prav in kaj narobe, a to še ne pomeni, da ravnamo prav. »Pomemben je občutek. Da ravnaš prav, moraš občutiti, kaj je prav, ne le vedeti, kaj je prav.«
9.20: Janek Musek: Uresničenosti vrednot kot temelj sreče in zadovoljstva v življenju
»Izsledki naše raziskave kažejo, da nas sledenje in upoštevanje vrednot v življenju naredi bolj srečne in zadovoljne s svojim življenjem. To pomeni, da imamo v rokah še en močan argument, ko si prizadevamo za čim večjo skladnost med vrednotami in obnašanjem, pa tudi da bi k temu spodbujali otroke in mladostnike, ki jih učimo. To je eden od glavnih pogojev za dolgoročno stabilnost družbe, ki bi ji lahko rekli družba znanja in vrednot, družba modrosti in večje psihične blaginje.«
***
Strokovni posvet, ki se ga je udeležilo več kot 300 ravnateljev šol in vrtcev, je že drugo leto zapored pripravil Inštitut za etiko in vrednote Jože Trontelj. Letos je bil tematski okvir posveta namenjen vlogi in pomenu vzornikov in dobrih praks za otroke in mladostnike v procesu njihove vzgoje, izobraževanja in osebnostnega razvoja. Uresničevanje etičnih standardov in vrednot v življenju naj bi po besedah organizatorjev bistveno prispevalo k osebnostni sreči, psihični blaginji posameznika in s tem k blaginji in stabilnosti družbe. Izjemno pomembne so torej osebe, ki najbolj uresničujejo etične standarde in vrednote v svojem življenju, in načini delovanja, ki k temu največ prispevajo. Takšne osebe so zaželeni vzorniki otrokom in mladostnikom pri njihovi vzgoji, šolanju in osebnostnem razvoju.
Zbrane je najprej nagovoril predsednik vlade dr. Miro Cerar, nato pa je strokovni del posveta s predavanjem o uresničenosti vrednot kot temelja sreče in zadovoljstva v življenju odprl prof. dr. Janek Musek, redni profesor za občo psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Posveta se med drugim udeležujejo prof. dr. Janek Musek, prof. dr. David Carr, profesor etike in filozofije izobraževanja na Univerzi v Edinburgu, dr. Aleksander Zadel, specialist klinične psihologije, Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic, Vojmir Urlep, predsednik uprave Leka, Eva Škofič Maurer, klovnesa in pisateljica, Darko Đurić, paraolimpik in plavalec, Andraž Tori, podjetnik in soustanovitelj Zemante, dr. Blaž Koritnik, nevrolog.
