Ujetniki vsiljenih podob

»Zagotovo. Če poznaš jezik, ti je kultura bližje in lažje si ljudi predstavljaš kot ljudi, ne kot stereotipe. A poznavanje jezika ni vse. Bolj ko poskušam pisati o jeziku, bolj se mi po glavi motajo podobe. Že leta nas vsak dan obdajajo podobe lačnih, prestrašenih, nesrečnih ljudi. Ali pa podobe fanatičnih, skorumpiranih, do zob oboroženih blaznežev, ki se ne ustavijo pred ničemer. Vmesne možnosti skorajda ni. Te podobe so tako globoko vtisnjene v zahodno podzavest, da se jih je težko otresti.«

Govorite o fotografijah in televizijskih posnetkih ali tudi o knjigah?

Adam Talib, prevajalec arabske književnost v angleščino, pravi, da je prevajati arabske ženske like izjemno stresno. Zakaj? Če berete sodobno arabsko književnost, veste, kaj se v sodobni arabski književnosti dogaja. Ljudje hodijo na zmenke, seksajo, pijejo in se drogirajo. Pogosto se zgodi, da pač prevedeš, kar piše, potem pa spoznaš, da se kritikom to zdi čudno. Če Arabka ni zamotana od glave do peta in zatirana, ni avtentična. Ne verjamete? Samo naslovnice poglejte. Talib in Marcia Lynx Qualey (ki piše izjemno popularen blog o arabski literaturi, prevedeni v angleščino) sta sestavila poster naslovnic knjig, ki so prevedene iz katerega od bližnjevzhodnih jezikov ali pa govorijo o Bližnjem vzhodu – v osmih primerih od desetih skozi reži na zakritem obrazu zrejo ženske oči. Če se avtor zares spozna, bo obraz verjetno tudi za rešetko. Arabka, ki ni zatirana, ni avtentična Arabka. Begunec, ki ima telefon, ni pravi begunec. Zdi se, da nas bolj omejujejo ali osvobajajo podobe, ki smo jih ponotranjili, kakor znanje ali neznanje jezikov.«

Kaj pa druge kulture?

Stereotipi niso omejeni na Bližnji vzhod in muslimanski svet. Včasih se zdi, da ima celotna afriška književnost eno samo naslovnico: oranžen sončni zahod in drevo. Vseeno je, ali berete Chinoa Achebeja, Buchi Emecheta, Doris Lessing, Ernesta Hemingwaya ali Wilburja Smitha. (Na srečo, in za to sem iskreno hvaležna, imajo slovenski uredniki, založniki in bralci več pameti od 'zahodnih'. Rešetke in kruhovci so pri nas bolj redkost. In prav je tako.) Neevropski jeziki, seveda. Ampak preden se jih lotite, preberite članek, ki ga je pred skoraj desetletjem v reviji Granta 92 objavil Binyavanga Wainaina: Kako pisati o Afriki. Dostopen je povsod. In vsakič, ko ga kdo prebere, se poruši kakšna ograja.