Tiskane izdaje
»Šušlja se o preverjanju pismenosti v tretjem razredu,« je med drugim v zadnji številki strokovne revije Šolski razgledi napisala učiteljica Jožica Frigelj, generalna sekretarka civilne iniciative Kakšno šolo hočemo. Obenem je pristojne pozvala, naj prenehajo slepomišiti in naj nekdo enkrat le sprejme trdno stališče, ga argumentira in potem odloči. »Tako pa imamo učitelji nenehen občutek, da se vse spremembe dogajajo brez nas,« je dodala.
NPZ v šolah izvajajo že deset let, a ga učitelji v vseh teh letih niso »posvojili«. Dvom o njegovi smiselnosti porajajo tudi malomarne poteze predmetnih komisij in nenehno dopolnjevanje možnih pravilnih odgovorov še tik pred zaključkom vrednotenja, pravi Jožica Frigelj. Letos jih je razburila še napaka pri preizkusu iz matematike za šesti razred, zaradi katere je del testa razveljavljen. Ministrica Maja Makovec Brenčič je na Državni izpitni center (RIC) poslala zahtevo za temeljita pojasnila, na njihovi podlagi pa bo sprejela ustrezne ukrepe.
»Prevladujoča potrošniška miselnost daj-dam žal tudi pri otrocih in njihovih starših ne sproža motiviranosti za doseganje čim boljših rezultatov, saj jim ti ne prinesejo ničesar. Zato se vse bolj poraja dvom o relevantnosti rezultatov, kar nakazujejo tudi velika odstopanja med šolskimi ocenami in rezultati NPZ,« pravi Jožica Frigelj.
NPZ – letos ga je pisalo približno 35.000 šestošolcev oziroma devetošolcev – obenem veljajo za potratne in organizacijsko zahtevne. Rezultati vsako leto sporočajo približno enako in nič se ne spremeni. Kakšen smisel ima preverjanje, če devetošolci, denimo, pri slovenščini v povprečju že leta komaj dosežejo oceno zadostno? Starši pri tem vsako leto poudarjajo, kako stresen je konec šolskega leta za vso družino.
Ljubezen do branja
Temu sporočilu bi morali prisluhniti tudi naši strokovnjaki. V delovnem zvezku za slovenščino za četrti razred, kjer je med drugim vprašanje, ali rad bereš in zakaj, se namreč pogosto znajde odgovor: ne, ker me ne veseli. Nekateri opozarjajo, da bo z uvedbo obveznega preizkusa znanja v tretjem razredu še slabše. Učitelji namreč pravijo, da so učni načrti prenatrpani in da jim zato zmanjka časa za utrjevanje branja in pisanja. Oziroma obratno: če bodo sledili učnim načrtom, da učenci potem ne bodo »kaznovani« na preverjanjih znanja, ker so kakšno podrobnost izpustili, bo njihovo znanje branja in pisanja še slabše.
Nujne spremembe
Tako Jožica Frigelj kot predstavniki staršev, zbrani v združenju ZASSS, uvedbi preverjanja v tretjem razredu sicer ne nasprotujejo. Če bi bilo to pokazatelj sprememb in izboljšav tako na šolski kot na državni ravni, meni Jožica Frigelj, bi bilo smiselno, da ga izvajajo vsaj na koncu vsakega vzgojno-izobraževalnega obdobja. Toda časovno bi ga morali prilagoditi šolski uri, prilagoditve pa bi bile smiselne še glede obsega oziroma količine nalog. Tudi mesec maj je neposrečen, saj se otroci v tem mesecu bolj ukvarjajo z zadnjimi testi in ustnimi ocenjevanji kot z nacionalnim preverjanjem. V učnih načrtih bi moralo biti še dovolj manevrskega prostora, da bi šole lahko individualno in sproti izboljševale poučevanje na področjih, kjer je preverjanje pokazalo na primanjkljaje, na državni ravni pa bi rezultati morali vplivati na spremembe nacionalnega kurikuluma.
Dr. Anton Meden, predsednik ZASSS, pa poudarja, da je treba rezultate nacionalnega preverjanja znanja uporabljati. Po mnenju predstavnikov staršev je namreč veliko odklonilnih stališč povezanih z dejstvom, da zbrani podatki niso bili dovolj učinkovito uporabljeni za izboljšanja učenja in poučevanja. »Če niti strokovna javnost ne razume, kako močno orodje za izboljšanje kakovosti učenja in poučevanja je lahko takšno preverjanje znanja, potem je treba to orodje jasno in razumljivo predstaviti vsem vpletenim in jih vse skupaj, torej učence, učitelje, starše in državne institucije, naučiti, kako naj ga uporabljajo.«
