Veliko je dobrih šol, ni pa sistemskega zagotovila zanje

Ljubljana – Starše zanima, kako dobra je šola, ki jo obiskujejo njihovi otroci, šole pa nerade razkrivajo podatke o kakovosti. Nasprotje je prišlo do izraza lani ob objavi seznama najboljših šol in letos, ko analiza podatkov o maturi ni prišla v javnost. Ministrstvo hoče premostiti razkorak.

Starši so se lestvice razveselili, saj je nudila edino informacijo o tem, kam se šola umešča v slovenskem prostoru. A ključni problem, zaradi katerega so bili mnogi (neupravičeno) razočarani, je bil, da podatki z lestvice niso mogli pokazati stanja, saj niso bili umeščeni niti v socialno-ekonomski kontekst lokalne skupnosti. Preprosto povedano: kdo se lahko na lestvicah izkaže kot boljši učitelj? Tisti, ki ima pred seboj manj motivirane učence z malo predznanja, ali tisti, ki ima v razredu bistre učence, ki hlepijo po znanju?

Vrednotijo le dosežke

Po drugi strani je za državo zelo pomembno, kako dobre so šole, saj prav država zagotavlja, da imajo vsi otroci dostop do kakovostnega izobraževanja. Šole morajo zato že zdaj skrbeti za svojo kakovost in jo vrednotiti, vendar ni predpisano, kaj naj kdo počne in kako. Kot kakovost se trenutno lahko opredeli karkoli: da šola uvede nove metode dela, da vzgaja za vrednote, da zmanjšuje hrup, popravi stranišča ali pridobi naziv eko ali kulturna šola. Ravnatelji morajo po zakonu vsako leto svetu šole predložiti samoevalvacijsko poročilo, a v praksi to pomeni, da se vrednotijo po lastni presoji in pameti.

Prav tako ni nikogar, ki bi bedel nad tem, ali to res počno, saj je inšpekcija, ki od zunaj spremlja delovanje šol, pristojna le za zakonitost delovanja. V sedanjem modelu je velik delež odgovornosti za kakovost tako preložen na šolo in svete šol – v teh pa sedijo ljudje, ki niso nujno strokovno usposobljeni, da bi lahko nosili odgovornost zanjo.

Obenem svet šole zgolj potrdi samoevalvacijsko poročilo, ne more pa ga zasnovati, predlagati kazalnikov in ciljev. Na ministrstvu so se zato odločili, da bodo pripravili nacionalni okvir za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti. Prvi korak do njega je bila anketa med ravnatelji, ki so jo (skupaj z nacionalnim okvirom) predstavili na nedavni konferenci Krepitev in evalvacija kakovosti v sistemu vzgoje in izobraževanja (KEKS).

Na večini osnovnih šol so se ukvarjali z bralno in funkcionalno pismenostjo učencev in z vzgojnimi cilji − s spoštovanjem, medosebnimi odnosi ter odgovornostjo učencev za delanje domačih nalog. Zelo malo pa je šol, ki bi si med cilje samoevalvacije in izboljšav zadale profesionalni razvoj učiteljev. Malo je tudi tistih, ki se osredotočajo na izboljševanje vzdušja na šoli. Izziv za ministrico in njeno ekipo je, kako to spremeniti in kako pozornost nameniti pedagoškemu procesu, ki je srž kakovosti, a je zelo neoprijemljiv.

Nacionalni okvir kakovosti

Evalvacija oziroma ovrednotenje šol oziroma izobraževalnega sistema je sicer ena ključnih nalog sedanje vlade, saj so vse tri kandidatke za ministrico na zaslišanjih pred matičnim parlamentarnim odborom poudarjale, da je brez ustreznega sistema zunanje in notranje evalvacije težko voditi izobraževalno politiko. Ko je postala ministrica, je dr. Maja Makovec Brenčič julija v intervjuju za časopis Delo pojasnila: »Naš ključni izziv je celovitost zagotavljanja kakovosti na vseh ravneh in povezljivost med posameznimi ravnmi ­izobraževanja. To ne pomeni, da bomo jutri karkoli obračali na glavo. Naprej bomo šli z majhnimi koraki, ki bodo temeljili na dobri analitiki in dobrem uvidu v to, kar je že narejeno. Evalvacij in vedenj, znanj je ogromno.«

Štiri mesece pozneje je predstavila nacionalni okvir za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti. Eden od njegovih ključnih sporočil je tudi, da šol ne bodo obremenjevali z dodatno papirologijo, ampak bodo uporabili obstoječe podatke. Obenem bodo vzpostavili strokovna jedra, na katera se bodo lahko v šolah in vrtcih pri samoevalvacji oprli. Poročila o svojem delu bodo morali na tri leta javno objaviti na spletu, kar za šolstvo – glede na spor med RIC in informacijsko pooblaščenko o tem, ali so podatki o maturitetnih rezultatih po posameznih šolah prosto dostopne informacije javnega značaja – pomeni pomembno prelomnico.

Svet za kakovost in evalvacije naj bi poročila, iz katerih bi se dalo prebrati, katere so šibke točke šol in kje potrebujejo več usmeritev in podpore, pregledal in iz njih potegnil podatke, ki so pomembni za razvoj sistema in politike.

Če bo nacionalni okvir zaživel v vsakdanjiku, bodo tudi na tistih šolah, kjer svet zavoda in staršev morda še ne zna spodbuditi šole, da bi se ta bolj potrudila pri zagotavljanju kakovosti, v roke dobili orodje za prepoznavanje šibkih točk. Predvsem pa bodo lahko zahtevali, da se te odpravijo. V številnih vrtcih in šolah že poznajo dobre prakse za zagotavljanje kakovosti, problem pa je, ker na sistemski ravni ni orodja, s katerim bi zapovedali standarde kakovosti in tistim, ki so zdrsnili pod pričakovano raven, pomagali, da se izboljšajo.