Tiskane izdaje
V ZDA se je v zadnjih letih smrtnost zaradi prepovedane droge − heroina, povečala za kar trikrat. Tudi drugod po svetu je odvisnost o drog, ki so skoraj praviloma prepovedane (heroin, crack, metamfetamin), vzrok za številne socialne in psihološke stiske ter kriminal.
»Nasprotje odvisnosti ni treznost, ampak medsebojna povezanost,« meni pisec knjige Chasing the Scream, ki je izšla letos. Raziskovalna novinarska pot je avtorja Johanna Harija pripeljala do ugotovitve, da zlorabe v otroštvu tako pogosto vplivajo na odvisnost kot debelost na srčne bolezni.
Hari ni napisal le knjige o življenju odvisnikov, želel je spoznati globlje vzroke in poiskati rešitve − od osebnih do znanstvenih. Pogovarjal se je z vnukom Bille Holliday, z znanimi in brezdomnimi odvisniki na ulicah velemesta, predvsem pa je napisal besedilo, ki nasprotuje vojni proti drogam. Njegovim spoznanjem navdušeno prikimavajo tako nekdanji odvisniki Elton John in Stephen Fry kot vodilna intelektualca Naomi Klein in Noam Chomsky.
Novinar odvisnost pozna tudi osebno, ne le zaradi tega, ker je bil njegov nekdanji partner odvisnik od cracka in heroina ter njegov sorodnik od kokaina. Sam je zlorabljal antidepresive v kombinaciji z zdravili za narkolepsijo. V tem času je bil vpleten v novinarski škandal, saj je v svojih člankih potvarjal resnico in ne le to, anonimno je na spletu napadal kolege.
Spoznanje njegove knjige je, da kriminalizacija uživanja drog ne prinese nobenih pozitivnih sprememb za ljudi, ki so že tako ali tako prizadeti. Opozori na zanimiv eksperiment z živalmi, ki ga je že v sedemdesetih letih izvedel kanadski psiholog Bruce Alexander, tudi avtor knjige o globalizaciji odvisnosti. Podganam so v zaprtem prostoru ponudili vodo s heroinom in čisto vodo. Če so imele podgane pred tem na voljo igrače, okusno hrano in družbo in možnost ustvariti družino, se za vodo s heroinom niso zmenile. Drugače je bilo s podgano, ki so jo osamili in ji odtegnili vse te možnosti. »Odvisnost je pogojena s tem, v kateri kletki smo,« pove Hari in opazovanje živali poveže s človekovim okoljem. Manj ko imamo kakovostne interakcije z drugimi, možnosti za delovanje in zadovoljno življenje, bolj smo nagnjeni k odvisnosti od drog.
Ljudem je treba omogočiti izbiro
Johann Hari ni edini z raziskovalnim spoznanjem o ključnem vplivu okolja na odvisnost. Znanstvenik s področja nevrologije dr. Carl Hart z Univerze v Kolumbiji meni enako.
»Vse, kar so nas naučil o drogah in njihovi uporabi, je napačno. Tega preprosto ni mogoče znanstveno podpreti,« je brezkompromisen dr. Hart v svoji knjigi High Price, ki postavlja na glavo vse, kar vemo tako o psiholoških kot socialnih vidikih zasvojenosti.
Prihaja iz okolja na Floridi, kjer so bili Afroameričani stlačeni v brezperspektivna naselja in živeli tako v finančnem kot socialnem in kulturnem pomanjkanju. Od blizu je gledal umiranje in trpljenje odvisnikov. Na začetku znanstvene poti je iskal predvsem kemične vzroke in potencialno zdravilo za zasvojenost. Njegove navedbe v knjigi High Price podirajo ustaljene stereotipe o tem, kdo in zakaj postane odvisnik, kot je povedal za New York Times, le deset odstotkov uživalcev droge, ki velja za še posebno problematično − crack, postane odvisnikov.
Ko je profesor Hart izvedel opazovanje vedenja odvisnikov, večina je bila afroameriških moških, ki so bili socialno ogroženi, se je lahko prepričal, da so kljub temu, da so imeli možnost brezplačno uživati visokokakovostni kokain, pogosto izbrali nekaj drugega. Če je bila moškim namesto odmerka droge ponujena alternativa, denar ali kupon za trgovino, so jo izbrali. Skratka − ni jih popadla neustavljiva želja po še brezplačne kakovostne droge, nasprotno, če doza mamila, ki so jo prejeli, ni bila previsoka, so racionalno izbrali denar, ne drogiranja v nedogled.
Dr. Hart meni, da je razmišljanje o drogah in odvisnosti pogosto stereotipno, čeprav raziskave kažejo nasprotno. Zato je poizkus, ki ga izvedel z uživalci cracka (kokaina), ponovil z uživalci metamfetamina. Rezultati so bili enaki − odvisniki so zmožni racionalnih odločitev in droge ne postavljajo na prvo mesto, če imajo na voljo izbiro.
Kaj pa predsednik Obama?
Dr. Hart predvsem meni, da kompleksnih pojavov, kot je odvisnost, ne moremo zvesti na »kemične spremembe v možganih«. Njegov argument je, da je škodljivost uporabe drog močno povezana s socialnim okoljem in posledično pogosto tudi z rasizmom, homofobijo ali drugo obliko družbenih predsodkov.
Opozori na zanimiv primer. Mamilo crack velja za eno najnevarnejših v smislu zdravstvenih posledic in odvisnosti. Kakor pravi dr. Hart, je crack farmakološko enak kokainu, ki pa je dojet drugače − kot rekreativna droga bogatašev. Kajti crack je najpogosteje omenjen predvsem kot mamilo socialno depriviligiranih Afroameričanov ali ljudi z družbenega roba. Na primeru cracka in kokaina želi pokazati, kako zgodba, ki se ustvari okoli posameznega mamila, vpliva na družbeno sprejetost, zakonodajo in kriminalno obravnavo. Pravzaprav to odloča o usodah številnih ljudi.
Na svoji spletni strani opozarja na to z zelo nazornim primerom:
»Le kdo bi vedel za Baracka Obamo, če bi odraščal v času intenzivne vojne proti drogam? Ena sama aretacija bi se končala s prekinitvijo štipendije, zaporom in uničenjem življenja. To bi pomenilo, da bi sedanji predsednik z večjo verjetnostjo postal odvisnik od kokaina in marihuane. Tak dogodek bi ga veliko resneje ogrozil kot samo uživanje mamila.«
Na kar opozarjata novinar in znanstvenik, potrjuje tudi medicinska antropologija. Čeprav gre za biološko potrjeno bolezen ali vedenjsko spremembo, ljudje nikoli nismo le nivo sladkorja, snovi v krvi in določenega števila kilogramov. Močno nas zaznamujeta socialno in kulturno okolje, ki pomembno prispevata k našemu zdravju in vedenju.
Ostaja tudi zanimiva ugotovitev s procesa uradnega zdravljenja hudih travmatskih poškodb, zaradi katerih bolniki prejemajo visoke odmerke protibolečninskih sredstev. Ti izdelki so veliko bolj kakovostni kot mamila na črnem trgu in vendar o bolnikih zelo redko govorimo kot o zasvojencih, ker je socialno okolje okoli njih drugačno. So v procesu zdravljenja, imajo podporo medicine in domačih, zato so tudi redki odtegnitveni simptomi, kot je to običajno pri uživalcih kriminaliziranih mamil s črnega trga. Čeprav nekateri bolniki visoke odmerke protibolečinskih zdravil prejemajo dlje časa. Primer spet kaže na to, da je okolje ključno.
Ne gre za to, da biomedicinski dejavniki niso pomembni, saj so ključni, a v enaki meri pri procesih, ki se dotikajo zdravja in vedenja, sodelujejo psihološki in socialni dejavniki. Johann Hari ugotavlja, da je travmatično družinsko okolje v več kot devetdesetih odstotkih razlog za uživanje mamil − saj omilijo čustveno prizadetost. Droga je torej način, kako posameznik prenese hudo psihološko trpljenje, je način preživetja, in ne »zabava«. Večina bi izbrala druge načine izhoda iz stiske, ki pa jih ali ne pozna ali nima dostopa do njih.
Zato tako Hari kot dr. Hart apelirata, naj se denar, namenjen kriminalizaciji uporabnikov drog in vojni proti drogam, nameni podpori odvisnikom, ki naj je predvsem vedenjsko usmerjena (terapije, podporne skupine, socialne možnosti).
Ugotovitve glede uporabe drog pa ne veljajo le za tiste, ki so z zakonom prepovedane in jih obvladuje črni trg. V ZDA se je močno povečala tudi smrtnost belih žensk zaradi čezmernega uživanja tablet na recept. Povezani vzrok je enak kot pri prepovedanih drogah − socialna depriviligiranost.
