Z rožami ne morejo delati slabi ljudje

Celje – Prva in več desetletij edina šola na področju hortikulture je zrasla leta 1946 na nekdanjem Kvaternikovem posestvu v Celju. Ob 70-letnici so pripravili več prireditev, še jutri pa bo ves dan odprt šolski park, ki razen po velikosti v ničemer ne zaostaja za večjimi hortikulturnimi parki. Zato si šola prizadeva za širitev posestva, pravi direktorica Štefanija Kos Zidar.

Kakšen je bil pomen današnje Šole za hortikulturo in vizualne umetnosti nekoč in kakšen je danes?

Slovenski vrtnarji in cvetličarji se z vidika stroke lahko primerjajo z vsemi kolegi v evropskem prostoru in mirno lahko rečemo, da ima ta šola velike zasluge za to. Brez nje takega razvoja stroke ne bilo. Tudi ne bi bilo Arboretuma, ne bi bilo modernih vrtnarij.

Šola je imela dobre temelje. Koliko nekdanjega Kvaternikovega posestva je danes še del nje?

Kvaternikovo posestvo je imelo v širšem obsegu 120 hektarov, v ožjem pa 60 hektarov. Leta 1946 je šola začela s 60 hektari. To je imela v upravljanju vse do leta 1962, potem jih je v upravljanje dobil kmetijski kombinat Žalec. Danes ima šola 3,5 hektara, kjer je velik učni šolski park, in približno 1,7 hektara proti Savinji, kjer gojimo šparglje in druge okrasne rastline ter nekatere poljščine. Naš cilj pa je, da dobimo vsaj še približno štiri hektare od nekdanjega posestva, kjer bi lahko našim dijakom in študentom dali tisto, kar zahteva stroka. Se pravi, da bi vsak dijak imel določen del parcele, površine, kjer bi lahko preizkusil različne sorte vrtnin, okrasnih rastlin, skratka tisto, kar bi njemu bilo blizu.

V parku imate pravzaprav vse.

Imamo tudi zanimive fosilne rastline. Omenila bi volemijo, ki jo imamo komaj sedem let, samo dvajset primerkov je v Evropi, imamo tudi ginko in metasekvojo. Ob bok se tako lahko postavimo Arboretumu in Botaničnemu vrtu v Ljubljani, naši dijaki imajo možnost vse videti pri pouku v šolskem parku, ki je najlepša učilnica na prostem. S tem jih poskušamo čim bolj pripraviti na življenje. Jih naučiti delati v avtentičnem okolju. Pri vsakem strokovnem predmetu delajo v šolskem parku, v vrtnariji, v učilnici za praktični pouk, kjer jim učitelj praktik demonstrira, oni pa ponavljajo in vadijo, dokler dela ne usvojijo. Pri cvetličarjih in aranžerjih je nekoliko drugače, kajti noben šopek ni dober, dokler je enak drugemu. Učitelj nastavi tri vrste cvetja, zelenja in pričakuje same različne šopke. Enako pri aranžerskih tehnikih. To je tisto, kar je najtežje. Tudi za učitelje. Zato je treba vsakega dijaka, ki pride na novo, začutiti, da se razumemo, da smo na isti valovni dolžini, da ga sprejmemo, tudi če ima uhan v ušesu, nosu in še kje. Moramo videti v njegovo srce, dušo. Zagotovo najdemo veliko dobrega in poskušamo ta talent razvijati.

Z rastlinami ne morejo delati slabi ljudje.

Ne, to pa ne. Rastline so nekaj zelo posebnega.

Reportažo o lepotah vrtnarjenja in o tem, kako te rože lahko pripeljejo v visoko družbo, preberite v jutrišnjem Nedelu.