Za trinajsturno potovanje do Ljubljane in nazaj 15 evrov

Ljubljana – Mestni učenci gredo lahko v kino, vaški ne morejo. Mestni učenci lahko gredo v gledališče, vaški ne morejo. Mestni učenci lahko gredo v opero, vaški ne morejo. Mestni učenci lahko gredo v mestno in študijsko knjižnico, vaški se morajo zadovoljiti s šolsko. Ali torej še lahko trdimo, da imajo vsi slovenski šolarji enake možnosti?

»Že petnajst let opozarjamo, da so otroci v ruralnih delih države, predvsem na severovzhodu in Koroškem, v neenakem položaju, a nas ne slišijo. Ponekod je šolska knjižnica pisarniška omara z razcefranimi knjigami,« poudarja raziskovalka Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta.

Da šola ni nevtralna prenašalka znanja, je že večkrat opozoril tudi direktor državnega izpitnega centra dr. Darko Zupanc. Priznanje in analiziranje neenakosti med učenci, ki jo obiskujejo v različnih krajih, je lahko prvi korak k zmanjševanju in obvladovanju. Merila za ugotavljanje in poljudno razumevanje so različna: med njimi pa sta lahko tudi dostop do knjig, ki povečuje bralno pismenost (na tej temelji vse drugo znanje, saj otrok, ki ne razume besedila, ne more osvajati drugih znanj) in opremljenost telovadnic, ki krepi motoriko in spodbuja zdrav telesni razvoj.

Brez možnosti za razvoj potencialov

Na številnih šolah kot merilo predlagajo še dostop do spletne povezave (nekateri otroci je doma nimajo in do vsebin na spletu dostopajo le v šoli, a navadno so to vozači, ki so odvisni od organiziranega prevoza) in obisk kulturnih ustanov. Ko se otroci Osnovne šole Koroški jeklarji iz Raven odpravijo na ekskurzijo v Ljubljano, samo za avtobusni prevoz odštejejo okoli 15 evrov. Načrtovalci ekskurzije zato temeljito razmislijo, katere oglede in dejavnosti bodo umestili v trinajsturno potovanje, in tudi, kako bodo izkoristili vsak postanek. Učenci OŠ Črna na Koroškem z denarjem, ki ga za take dejavnosti prispeva država, pridejo prav do Mežice. »Kje so potem Maribor, Celje in Ljubljana?« pravi ravnateljica Romana Košutnik. »Otroci na periferiji so diskriminirani, saj zaradi oddaljenosti od večjih mest nimajo možnosti, da bi razvijali svoje potenciale.«

Tudi zato Marjeta Doupona pravi, da bi morala država nekatere šole pozitivno diskriminirati: v nekatere bi denimo lahko dostavili tovornjak knjig. »Učencev, ki nimajo še drugih spodbud, ne morejo izobraziti niti najboljši učitelji. To je podobno, kot če bi od bistrega otroka sredi Sahare pričakovali, da se bo naučil tri tuje jezike, ali od vrhunskega kuharja, da bo na samotnem otoku z nabranim in nalovljenim skuhal jed za tri Michelinove zvezdice.«

Nižja pričakovanja

Veliko povezanost dosežkov učencev z njihovim socialno-ekonomskim in kulturnim statusom, ki ga določajo izobrazba staršev, dohodki ter premoženje družine, zaznavajo povsod po svetu. Z drugimi besedami: povsod po svetu se zavedajo, da okolje, iz katerega učenec izhaja, pomembno določa njegovo prihodnost. Po besedah dr. Slavka Gabra z ljubljanske pedagoške fakultete na velikih vzorcih prebivalstva povsod po svetu tudi pokaže, da več kulturnega kapitala v družini pomeni večjo družinsko zavzetost za izobraževanje. »Velja tudi nasprotno. Starši z nižjo izobrazbo bodo prej zadovoljni z manj zahtevno šolo.«

Slovenija je, kot poudarja Marjeta Doupona, ena od tistih držav v Evropi, v katerih so razlike v akademskih dosežkih med različnimi socialno-ekonomskimi skupinami prebivalstva največje.

»Področje izobraževanja dovolj očitno izpodbija trditve o precej zmanjšanem ali celo izginulem vplivu razredne pripadnosti na življenjske možnosti in priložnosti. Kar bi moralo biti analizirano kot problem družbene neenakosti, je predstavljeno kot problem individualne izbire. Učinek razrednih položajev je opazen v številnih mednarodnih meritvah znanja, ki v analize vključujejo pomen socialno-ekonomskega statusa družine na šolsko uspešnost učenca,« dodaja dr. Matjaž Poljanšek z Gimnazije Vič v Ljubljani, ki je v svoji disertaciji proučeval družbeno neenakost v šoli.

Odkljukani projekti

Ugotovitve znanstvenikov potrjuje tudi raziskava, ki jo je v šestih šolah v Mežiški dolini opravila strokovna delavka na OŠ Črna na Koroškem Vesna Burjak. Zaradi manjših ambicij se učenci manj razgledanih staršev z nižjimi prihodki pogosteje vpisujejo na poklicne šole. Do višjih in visokih ponavadi sploh ne pridejo in tako v tem delu držav generira začaran krog. »S projekti rešujemo, kar lahko, a ponavadi le za leto ali dve. Problem je, ker niti tiste rešitve, ki se izkažejo za dobre, ne morejo postati sestavni del šolskega programa,« pravi ravnateljica Romana Košutnik.

Z enim od takih projektov so učence in učitelje po državi učili, kako naj premagujejo razlike. »Vanj je bilo vključenih veliko šol in dal je konkretne rezultate. A žal se je iztekel in potem nihče več ni poskušal, da bi ga prenesli v sistem. Zakaj država ni namenila še dodatnih deset milijonov in ga razširila na vse šole? Projekti sami od sebe ne živijo naprej, še posebno pa ne, če šole drvijo iz enega v drugega, ne da bi kdo sploh vedel, kaj naj bi z njimi dosegli,« pravi Marjeta Doupona, ki tudi zato meni, da ni pomembno, da bi se problemi rešili, ampak le, da bi odkljukali, kar je bilo na tem področju narejeno. »Pri tem ne mislim samo na ministre, ampak na vse ljudi, ki imamo dostop do vzvodov družbene moči. Ker naši otroci bolj ali manj uspešno napredujejo, se nič ne spremeni.«