Tiskane izdaje
V sklopu 20. festivala Zmaj 'ma mlade je v Postojni potekal tudi projekt začasne rabe prostora »Kje je prostor v Postojni?«. V začetku je bilo mišljeno, da bi popisali prazne prostore v središču mesta, vanje naselili nove uporabnike, a tako, da bi k sodelovanju povabili tudi lastnike.
Izkazalo se je, da je v Postojni veliko število praznih prostorov, da so večinoma zasebni in da bo zelo težko napolniti vse. Zato smo se odločili samo za Tržaško ulico, ker je bila včasih najbolj živahna komercialna ulica, danes pa je skoraj prazna, na njej ni nobenega življenja, samo parkirana pločevina.
V brezplačno uporabo smo od devetih praznih dobili štiri lokale in tako organizirali prvi dogodek, na katerem smo udeležencem predstavili primere dobre prakse, organizirali hitre zmenke med lastniki in potencialnimi uporabniki ter okrogle mize z različnimi temami.
Dogodek je bil zelo dobro obiskan, vendar se ni zgodila nobena velika ljubezen. Imeli smo dva meseca, da pridobimo uporabnike in to je bil najtežji del projekta. Za oživitev ulice smo si lokale želeli napolniti s programom, ki bi bil drugačen, kreativen in interaktiven za obiskovalce. Na trenutke je bilo videti, da so se vsi kreativci iz Postojne preselili v Ljubljano, ker v Postojni ni dovolj možnosti za njihov razvoj.
Pa ni bilo tako. Potreben je bil samo čas, da so se našli in organizirali, saj je bilo to prvič, da se je ponudila priložnost za kaj podobnega. In tako sta se zgodila Lokalc in Z druge strani Javornikov.
Fotografije: Karmen Tomažič
Zgodba, ki živi naprej in za katero se trudimo, da bi postala stalnica v Postojni, je zgodba Lokalca, centra lokalnih umetnosti, ki je svoj prvi prostor dobil v lokalu na Tržaški 34, kjer so uredili razstavno-prodajno galerijo.
V Lokalc so se povezali lokalni ustvarjalci, ki so tukaj predstavljali svoje izdelke ter organizirali veliko delavnic, ki so bile zelo dobro obiskane.
Na drugi strani ulice, na Tržaški 35, pa so se predstavljali ponudniki z druge strani Javornikov, ki so izkoristili priložnost, da se predstavijo v malo bolj turističnem kraju in privabijo kakšnega obiskovalca tudi v občine Bloke, Cerknica in Loški potok. Tudi zanje je bilo prvič, da so se povezali ter predstavili svoje izdelke in storitve pod okriljem Zavoda Pekarna in Notranjskega regijskega parka.
V projektu so sodelovali štirje lokali, vendar sta dva dobila redne najemnike in tako smo med festivalom gostili nove uporabnike v dveh.
V obeh lokalih smo pričakovali večje število obiskovalcev, in ker je bil cilj oživitev ulice, smo se odločili, da bi izpeljali tudi nekaj prostorskih intervencij na ulici, saj je ulica videti bolj parkirišče kot javni prostor, namenjen ljudem.
Tako smo pred obema lokaloma uredili »dnevne sobe«, v katerih smo se družili, poleg tega pa še dnevno sobo, knjižnico in delavnico ter plažo.
Plažo smo v skupnostni akciji »Plaža za vse!« uredili na parkirišču pred bivšo blagovno hišo. Tam smo izdelali vse potrebno za opremo. Pridružil se nam je tudi JP Kovod, ki je izdelal vodno inštalacijo, v kateri smo se lahko osvežili v vročih poletnih dneh. Plaža je vsak dan razveseljevala predvsem otroke, ki so se na njej zabavali in prirejali različne igre. Proti koncu smo priredili tudi čisto pravo plažno zabavo, kjer smo peli, plesali in se igrali, tako mlajši kot tisti mladi po srcu.
Ko se je projekt končal, smo elemente s plaže preselili na vrt pri Mladinskem centru, kjer se še naprej družimo na prijetni terasi ob oblečenem drevesu.
Med festivalom se je začasni rabi prostora pridružil tudi začasni pump track poligon, ki je za nekaj nepozabnih dni zamenjal parkirišče ob Delavski univerzi. Eden od otrok je zapisal: »To je bil najlepši teden mojega življenja.« Na progi je bilo vedno vse polno otrok in tudi odraslih, ki s(m)o preizkušali svoje kolesarske sposobnosti. Pa ne samo te, potrebno je bilo veliko samoorganiziranosti in pogajanj, da je vsak lahko odpeljal par krogov.
Težko je v en članek povzeti vse, kar se je dogajalo v času projekta, predvsem zato, ker je tisto, kar je najbolj pomembno, težko opisati ali fotografirati.
Stkala so se nova prijateljstva, sodelovanja, porodile so se nove ideje, te majhne intervencije so porodile nešteto nasmehov in iskric v očeh. In začelo se je razmišljati drugače, da je prostor skupen, da smo zanj vsi odgovorni in da lahko vsak od nas nekaj naredi za to, da bo vsem lepše.
Glede na datum in vsa voščila za prihajajoče leto si želim, da bi se kaj podobnega zgodilo v čim več krajih po Sloveniji.
Karmen Tomažič je sodelovala pri projektu Kje je prostor v Postojni? in je članica skupine za začasno rabo pri Mreži za prostor.
