Tiskane izdaje
Že več kot 30 let prihaja na dopust v Slovenijo starejši škotski par Lawson − prijatelja Slovenije in železnic. Zmeraj se oglasita tudi v našem muzeju. Ves ta čas negujemo stike po elektronski pošti.
Pred kratkim sta z velikim zadoščenjem sporočila, da sta na obisku v Avstraliji (!) kupila star koledar z železniškimi plakati, ker ju je prevzela čudovita slika za marec, ki je nosila napis »Visitez la Yougoslavie«.
Ker sta bila že večkrat gosta na našem muzejskem vlaku, sta bila prepričana, da je upodobljena stilizirana bohinjska proga.
Prevzela ju je idealizirana lepota slike: svetloba in sence na pobočjih, kipeče gore v ozadju, železnica in cesta, stisnjeni na nasprotnih bregovih reke, pa tudi značilna modrozelena barva vode. Lokomotiva sicer ne spominja na nobeno znanih vrst, Škotom pa so bila nadvse všeč razsvetljena okna vlaka in način, kako je sonce čudežno prodrlo skozi kratki predor in obsijalo čelo lokomotive. Prepričana sta bila, da je bila lahko umetnikov navdih samo dolina Soče. Na plakatu sta videla napise Putnik in Trpin, pa sta hotela izvedeti kaj več.
Lepote 'jugoslovanske' železniške krajine pred 2. svetovno vojno.
Lahko smo postregli z odgovorom, saj je v naši zbirki voznih redov tudi voznoredna knjižica iz leta 1939 s isto sliko na platnicah − vendar na njej ni imena umetnika.
Vozni red za leto 1939 je precej utrujen, vendar nič manj lep.
Tako smo lahko dognali, da plakat izvira izpred 2. svetovne vojne, s pomočjo podatka na plakatu pa smo lahko določili avtorja slike: to je bil brez dvoma Ljubljančan Janez Trpin (1908−1973), tako da je čisto mogoče, da je kot motiv izbral dolino Soče. Umetnik − grafik in ilustrator − je oblikoval tudi številne neželezniške plakate in ilustriral otroško knjigo Josipa Ribičiča Črni muc vasuje (Mladinska knjiga, 1946, ponatis 1985), eno najljubših knjig pisca tehle vrstic, ljubitelja mačk.
Črni muc obljublja svoji izvoljenki grad brez oken in vrat.
Glede na izbor in nasičenost barv ne more biti dvoma, da gre za istega slikarja. Pisec tehle vrstic se kot otrok ni mogel nagledati čudovitih mačjih ilustracij v navedeni knjižici, usoda pa mu je bila še posebej naklonjena, saj je avtorja srečal pri svojem stricu zobozdravniku − Janez Trpin je bil namreč njegov pacient. Teta, ki je vedela za nečakovo navdušenje, ga je predstavila umetniku, ki je bil vesel otroške pohvale in je s smehljajem odvrnil:
»No, da, uporabil sem lepe barve, mar ne?«
Umetniško izražanje očitno tiči družini Trpin v krvi. Nečak Janeza Trpina, dipl. ing. Jožef Trpin, ljubitelj železnice in poznavalec vagonov, je pred časom izdelal sijajne tehniške ilustracije parnih lokomotiv iz zgodovine železnic na Slovenskem. Pošta Slovenije jih je uporabila za serijo znamk, ki so zaznamovale obdobje od 150-letnice prihoda prvega vlaka v Celje, torej na območje današnje Slovenije, do 150-letnice prihoda prvega vlaka v Ljubljano.
Znamke s parnimi lokomotivami, ki jih je upodobil dipl. ing. Jožef Trpin, so izhajale v letih 1994 do 1999 in so predstavile nekatere značilne lokomotive na Slovenskem.
Železniški muzej Slovenskih železnic ima seveda tudi zbirko plakatov, ki jo stalno dopolnjuje. Trpinovega prelepega plakata še ni v njej. Škotski prijatelji menijo, da bi original iz poznih 30. let na avkciji lahko dosegel tudi petmestno število, da pa se na srečo kdaj pa kdaj pojavijo cenejši ponatisi. Obljubili so, da bodo nanj še posebej pozorni, saj vedo, koliko bi nam v Železniškem muzeju pomenil. Ni treba poudarjati, da bomo tudi muzealci s hrepenenjem pričakovali srečno naključje.
Umetnost kdaj pošlje pozdrav čez pol sveta ...
