Tiskane izdaje
Ljubljana – Z vzpostavljanjem dobrih, poštenejših odnosov v slovenski prehranski verigi se povečuje tudi zaupanje v doma pridelano hrano. Čeprav je opazen napredek pri zmanjševanju razlik med trgovci in dobavitelji, so še vedno prvi v premoči pri določanju pogojev sodelovanja, ki kroji ponudbo na trgu.
Tak je povzetek skrbno sestavljenega letnega poročila varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano Jožeta Podgorška. Brez varuha, kdorkoli bi to že bil, bi bila ta veriga ne glede na omejeno moč delovanja in uokvirjeno letno porabo denarja (50.000 evrov) drugačna, je prepričan Podgoršek. »Tudi nekatere akcije, ki sem jih izvajal, potrjujejo, da je to delo vendarle vredno in da se tudi strošek mojega delovanja vrne v prehransko verigo z boljšim delovanjem vseh deležnikov v njej.«
Slovenski izdelki so na prodajnih policah pogosto dražji, ker imajo trgovske verige do domačih dobaviteljev pogosto drugačno maržno politiko kot do tujih. Ob ugotavljanju nepoštenih praks in nedovoljenih ravnanj sprašuje, ali res ni mogoče zagotavljati dobička brez tovrstnega delovanja.
Med pozitivnimi primeri svojega delovanja je izpostavil, kako je mogoče iz poskusa nepoštenega ali pa nespretnega uvajanja nekaterih zahtev narediti primer dobrega sodelovanja trgovske verige z njenimi dobavitelji. Denimo, ko so v Mercatorju konec junija letos, sredi pridelovalne sezone solate poskušali v enem tednu namesto odkupa na kilogram preiti na odkup po kosih, težkih od 350 do 450 gramov, je bila to za pridelovalce resna težava. Ne da bi bil to zanje tehnološki problem, le časa je bilo premalo za zasuk k novim sortam in drugačni tehnologiji. Obrnili so se na varuha odnosov v verigi, ki se je takoj odzval pri predsedniku uprave omenjenega trgovca, s katerim sta se potem hitro dogovorila, da bodo nove pogoje odkupa preložili na poznejši rok (začetek leta 2017) in dali čas pridelovalcem, da se pripravijo na spremembo. Na ombudsmanovo pobudo so se pri trgovcu lotili tudi aktivnega izobraževanja dobavitejev, za katerega je poskrbelo podjetje, ki razvija tehnologijo pridelave zelenjave v Sloveniji.
Proti goljufijam s poreklom
Kot drugi primer dobre prakse je navedel primer trgovske verige Hofer, kjer so se tudi zato, ker v Sloveniji pogosto dvomimo o resničnem izvoru pri pridelovalcih sadja, zelenjave itd., odločili, da sami začno preverjati izvor sadja in zelenjave slovenskih dobaviteljev. In sicer z znanstveno metodo preverjanja izotopov vode, ki zelo natančno določijo, kje je bilo pridelano sadje ali zelenjava. Stroški analiz bodo breme trgovske verige, dobavitelji jih bodo morali poravnati le v primeru neujemanja kontrolnih vzorcev z referenčnimi, ko ne bi mogli dokazati slovenskega izvora blaga. »S tem želijo v omenjeni trgovski verigi zmanjšati nelojalno konkurenco dobaviteljev, ki zavajajo s izvorom in nelojalno konkurirajo poštenim slovenskim dobaviteljem sadja in zelenjave slovenskega porekla.«
Med drugimi pozitivnimi praksami je navedel še: Sparovo prodajo rdečega mesa samo slovenskega porekla v redni in akcijski ponudbi ter inovativen način vključevanja novih slovenskih dobaviteljev živilskih izdelkov prek projekta Štartaj Slovenija; Mercatorjevo uveljavljanje čistih neto nabavnih cen pri svežem sadju in zelenjavi ter Tuševo, Hoferjevo in Lidlovo izvajanje čistih neto nabavnih cen pri večini oziroma kar pri vseh skupinah živil. Vse trgovske verige pa je pohvalil za »intenzivno promocijo slovenskih živilskih izdelkov in slovenskih dobaviteljev, pri čemer najbolj sveža analiza kaže, da so največji poudarek pri tej promociji letos dali pri Tušu in Mercatorju«. Ugotavlja, da se izboljšuje finančno poslovanje trgovcev in da se zelo popravljajo pri spoštovanju plačilnih rokov. Ti se zelo skrajšujejo, tudi v Tušu, kjer so še ne dolgo nazaj imeli dobavitelji težave.
Jože Podgoršek. Foto: Mavric Pivk/Delo
Vztrajanje pri starih praksah
So pa v verigi preskrbe s hrano še vedno prisotne tudi nepoštene prakse in nedovoljena ravnanja. Pri njihovem odpravljanju je glede na to, da nima posebnih pristojnosti, včasih tudi uspešen. Poudaril je reševanje tako imenovane odprte reklamacije, na katero so ga opozorili dobavitelji jagod eni od večjih trgovskih verig. Pri taki praksi namreč lahko trgovec kadarkoli v prodajnem procesu reklamira izdelek in pri dobavitelju doseže dobropis, tudi če gre za napačno rokovanje trgovca z dobavljenim blagom ali pa se je uštel pri naročilu, ko je naročil preveč. Po novem odprta reklamacija za jagode ne bo več obvezna, temveč prostovoljna praksa, je dejal varuh.
Dejal je, da najlažje posreduje in je običajno tudi uspešen, ko se neka praksa šele uvaja, težje je pri odpravljanju že uveljavljenih nepoštenih praks. Ena takih je neupoštevanje čiste neto nabavne cene v nekaterih trgovskih verigah. Vztrajati moramo pri teh čistih nabavnih cenah, je dejal. Primer slabe prakse je tudi, ko posamezni trgovci pri mesu za akcijske prodaje diktirajo nabavno ceno, »o njej se sploh ne pogajajo, ampak jo kar določijo in včasih je do kar 30 odstotkov nižja od običajne cene, ki jo sicer upoštevajo pri določanju nabavnih cen, kar je resen pritisk na mesarje in izsiljevanje šibkejšega«.
Opozoril je tudi na pomanjkanje strateške komunikacije s trgovci v času sklepanja novih pogodb. Te so še vedno šablonske, brez upoštevanja specifike poslovanja dobaviteljev, kot je to, denimo, pri zelenjavi, kjer bi se lahko bolj prožno pogovarjali, kdaj in kakšno zelenjavo jim bodo lahko dobavljali. Dogajajo se izsiljevanje in določanje cen pa tudi primeri sumov kartelnega dogovarjanja.
Prekletstvo nizkih cen
V svojih prihodnjih načrtih je varuh poudaril intenzivno izobraževanje tistih, ki pripravljajo pogodbe z dobavitelji. »Poskušamo jim razložiti, zakaj smo v Sloveniji drugačni, zakaj ne moremo imeti nižjih cen hrane, zakaj naše meso ne more biti cenejše in da smo med državami EU z najmanjšo porabo antibiotikov«.
V tem letu je varuh intenzivno spremljal tudi aktivnosti s prijavo sumov nepoštenih praks in nedovoljenih ravnanj v agenciji za varstvo konkurence (AVK). Ta še vedno preverja pogodbe in išče primerjavo odnosov med dobavitelji in trgovci v sosednji Avstriji, za kar je agencija vzpostavila stik s primerljivo institucijo v sosednji državi. V AVK pa so zaposleni tudi s prijavo, ki so jo zaradi suma kartelnega dogovarjanja o odkupnih cenah pšenice v žitni verigi sprožili pridelovalci.
Podgoršek je opozoril še na problem plačilne nediscipline pri javnih zavodih, ki je za dobavitelje hrane veliko večji problem kot pri posameznih trgovcih. Nekateri javni zavodi zamujajo s plačili 45 do 90 dni ob sicer predpisanem roku 30 dni.
