Tiskane izdaje
Ljubljana – Akcije ocenjevanja blaga in storitev, ki jih vsak mesec javnosti predstavi potrošniška organizacija, so odmevne. Ocenjevanje topljenih sirov v lističih je tipičen primer: ljudje se zgražajo, kako je lahko v njih samo polovica sira, ostalo pa so razni dodatki. Ni težava v tem, da izdelki ne bi ustrezali živilskim standardom ali da bi vsebovali škodljive snovi. Tega vpogleda tovrstno ocenjevanje ne daje. Čar akcije je, da potrošnika zdrami k razmisleku o tem, kaj v resnici je.
Akcije skozi vse leto
Topljeni siri so bili sedmo blago oziroma storitev, ki jih v okviru projekta primerjalnega ocenjevanja kakovosti secira Mednarodni institut za potrošniške raziskave (Mipor). Projekt je del javne službe izvajanja varstva potrošnikov. Koncesijo je gospodarsko ministrstvo podelilo Miporju, pri čemer primerjalno ocenjevanje blaga in storitev sofinancira s po 70 tisoč evri na leto, in sicer za dve leti. Prvo ocenjevanje so opravili julija, pod lupo so tedaj vzeli jogurte z dodatki, namenjene predvsem otrokom. Sledili so sadni čaji z gozdnimi sadeži, sadne kašice za otroke, med storitvami pa so se lotili klicnih centrov, merjenja porabe goriva v avtomobilih in trgovalnih računov.
Ko je povedal vodja testiranja pri ZPS Boštjan Okorn, so si v načrt ocenjevanja zapisali 24 izdelkov in storitev, največ živil. »Osredotočili smo se na izdelke in storitve, ki se jim doslej še nismo temeljito posvetili, tiste, ki so bili trenutno aktualni in jih je mogoče oceniti na način, ki ga predvideva koncesija. Torej brez laboratorijske analize, kot nekakšen obogaten tržni pregled. Seveda pa smo izbrali blago ali storitve, za katere smo domnevali, da bi izsledki koristili potrošniku, ga usmerjali pri nakupu, vzgajali in izobraževali.«
Kakšne so posledice, če se skozi ocenjevanje pokažejo pomanjkljivosti ali napake? Ker ne gre za laboratorijske analize, ni moč ugotoviti vsebnosti sestavin iali škodljivih snovi. Pogosto pa odkrijejo napake pri označevanju, na primer manjkajoče oznake, premajhne črke, zavajajoči opisi itn. V tem primeru ZPS poskuša urediti zadevo z dobaviteljem oziroma prodajalcem ali kršitelje prijavi inšpekciji. Pogosto je problem v različni interpretaciji zakonodaje, poudarja Okorn, pri čemer je potrošniška oganizacija temeljitejša, strožja, poskuša uveljaviti močnejšo zaščito potrošnikov.
Okorn noče razkriti natančnega načrta, kaj vse bodo še v prihodnje ocenjevali, navrže pa, da se bodo med drugim ukvajali s klicnimi centri, stranišči, turističnimi zavarovanji, sposojevalnicami smuči, najmanj vsak drugi mesec pa bodo pregledovali katero od živil iz sprejetega in na ministrstvu potrjenega programa.
Pogosteje v laboratorij!
»Take tržne analize so koristne, saj potrošniku nudijo koristne nove informacije o izdelku in ga hkrati navajajo, da bolj natančno pogleda embalažo izdelka, ki ga kupuje,« meni Nataša Poklar Ulrih, prodekanja za področje živilstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Zlasti pri nizkocenovnih izdelkih je dobro pogledati deklaracijo, a tudi iz nje potrošnik pogosto ne izve vsega, težko razbere, kakšen je denimo izvor maščob, ko pa je deklaracija pogosto nejasna ali nepopolna.
Kupca lahko pri nakupu vodi predvsem cena. Ta sicer ni vedno varljiva v smislu: nizka cena – nizka kakovost, saj potrošniški tržni pregledi in testi kažejo, da so med dobro ocenjenimi izdelki tudi cenejši, npr. izdelki trgovskih blagovnih znamk, n pa nujno. »Mlekarji mi pravijo, da pravega sira ne dobite pod 10 evrov za kilogram,« pravi Poklar Ulrihova. Tudi topljeni siri v lističih niso ravno poceni, sploh glede na to, da jih izdelujejo praktično iz ostankov sirov, ki bi jih morali sicer zavreči. Torej naj bo cena le eden od elementov za odločitev o nakupu.
Ne bi mogli reči, da so rezultati ocenjevanja topljenih sirov skrb zbujajoči, saj ne gre za prepovedane sestavine, odgovarja prodekanja. Sestavine so v zakonskih mejah, ki dovoljujejo, da se določene sestavine nadomestijo z drugimi, dostopnejšimi, cenejšimi, morda zato slabšimi. Najbolj pomembno pa je, da potrošnik to ve.
Podobno bi bilo koristno usmeriti več pozornosti tudi na primer v mesne izdelke, pri katerih dodajajo veliko proteinov in ponudnik s tem lahko zavaja potrošnika; ta misli, da na primer je meso, v resnici pa je sojo. Poklar Ulrihova meni, da so živilski standardi sicer ustrezni, a jih mnogi ne spoštujejo. Zato bi bil nujen večji nadzor trga, več inšpekcijskih pregledov in eksaktnih laboratorijskih analiz. A za te žal vedno zmanjka denarja.
