Tiskane izdaje
Ljubljana – Ko se potrošniki odločijo za nakup nepremičnine, se projekta lotijo vsak na svoj način. Večina bo sama začela brskati po spletni ponudbi, tisti, ki mu brskanje ne leži ali nima časa, pa bo stopil do nepremičninskega posrednika, mu predstavil svoje želje in mu prepustil, da opravi vsaj prvo selekcijo.
Kateri pristop je boljši in na kaj naj bo kupec pozoren?
Iz pogovora z nepremičninsko posrednico Vesno Levstek z agencije Nepremičnine Plus smo izluščili nekaj nasvetov, opozorila pa je tudi na škodljivo prakso nekaterih nepremičninskih posrednikov, ki bi se ji bilo treba izogniti.
Vesna Levstek, foto: osebni arhiv
Levstkova prisega na »poglobljen pogovor s strokovnjakom, ki trg pozna in se vsak dan srečuje z nepremičninskimi posli«. Stranka bo v tem primeru najprej poiskala posrednika, ki jo bo usmerjal, ji natančno opisal možne scenarije in jo opozoril tudi na tveganja in morebitne zaplete. S tem lahko prihrani čas in denar, predvsem pa živce in energijo, namenjeno iskanju novega doma. »Izbrati posrednika, ki mu človek lahko zaupa, ni lahko,« priznava sogovornica, »pomagajo pa lahko izkušnje znancev, zapisi na forumih, obisk agencije, pogovor s posrednikom. In lastni instinkt oziroma kemija v odnosu med stranko in posrednikom.«
Vsekakor naj potencialni naročnik preveri vsaj licenco, ki jo po zakonu mora imeti vsakdo, ki opravlja posle posredovanja v prometu z nepremičninami, referenca je lahko tudi članstvo v kakšni od asociacij, ki skrbi za izobraževanje in zagotavlja visoko raven poslovanja svojih članov, ali podpisana izjava o spoštovanju kodeksa dobrih poslovnih običajev v posredovanju z nepremičninami.
Dve stranki, dva posrednika
»V nasprotnem primeru, če torej kupec izbere nepremičnino iz oglasa in pokliče nepremičninsko družbo, ki to nepremičnino ponuja, dobi posrednika v paketu s stanovanjem, ki si ga želi ogledati. V večini primerov bo kupec, ki se odloči za nakup, kril tudi del stroška za posredovanje, ponavadi v višini dveh odstotkov pogodbene vrednosti + DDV, saj je to pogoj, ki ga je z agencijo dogovoril prodajalec nepremičnine. Ali ni bolj smiselno za isto ceno najeti posrednika in mu oddati naročilo za iskanje nepremičnine? Skupaj z njim raziskati trg in se o vsaki ponudbi pogovoriti?« razmišlja posrednica in nadaljuje: »Večina nepremičninskih družb medsebojno sodeluje. Torej posrednik, ki dobi naročilo kupca, lahko pokliče drugo nepremičninsko družbo in svojemu kupcu omogoči tudi ogled nepremičnin, ki jih ne trži sam (enako kot bi kupec klical vsako agencijo in posrednika posebej). Pogovor med dvema posrednikoma (enim, ki posreduje za prodajalca, in drugim, ki posreduje za kupca) o pravnem stanju, pogojih nakupa, vseljivosti, napakah, ceni, smiselnosti ogleda, ponudbi ... lahko poteka precej hitreje in učinkoviteje, kot če bi bil na drugi strani neprofesionalni kupec. Lažje je tudi, ker ta komunicira samo z eno osebo, se z njo pogovori, ostri izbor in želje, udeleži se le organiziranih ogledov, medtem pa sam nemoteno opravlja svoje delo.«
Vsak gleda samo nase
Žal pa ni vedno tako. Težava, ki jo opažajo, odkar je trg znova zaživel, je, da nekateri posredniki, ki tržijo nepremičnine (posredujejo v imenu prodajalca), nočejo več sodelovati s posredniki, ki iščejo nepremičnino za svojega naročnika (kupca). Njihov vzgib je po svoje razumljiv: čakajo, da bodo za oglaševano nepremičnino sami našli kupca in pokasirali tudi drugi del posredniške provizije, kar pa je v škodo kupcev.
Levstkova takšno ravnanje odločno obsoja. »Če posrednik odkloni ogled z drugim posrednikom zaradi lastnih koristi, to ni skladno ne s posredniško pogodbo ne s kodeksom dobrih poslovnih običajev. S tem lahko škoduje tudi svoji stranki, prodajalcu, saj izloči velik del potencialnih kupcev, namesto da bi prodajalca povezal z vsemi. Zato svetujem prodajalcem, da naj, preden svojo nepremičnino zaupajo v trženje posredniku, tega preverijo še z vprašanjem, ali bo njihovo nepremičnino ponudil tudi drugim posrednikom,« svetuje Levstkova.
