Tiskane izdaje
Sektorji, ki so morali že zdaj po črki področnih zakonov vzpostaviti omenjene mehanizme, so elektronske komunikacije in pošta, finančne storitve,zavarovalništvo, energetika in transport. Na posvetu so denimo predstavili svoje dosedanje izkušnje Mediacijski center pri Slovenskem zavarovalnem združenju, Poravnalni svet pri Združenju bank Slovenije, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos). Bančni poravnalni svet je najbolj neučinkovit, saj kljub več spremembam v postopkih še vedno dobiva nenavadno malo pritožb. Menda zato, ker stranke ne znajo oblikovati zahtevkov, ne vedo, kaj hočejo, nihče jih ne more obvarovati pred njihovo lahkomiselnostjo pri najemanju kreditov, banke pa bodisi niso pripravljene sodelovati ali vsaj ne popuščati, četudi gre za male zneske in stalne stranke. Po besedah predsednika sveta Franca Testena ima poravnalni svet paliativen učinek na stranko (da se ne razidejo skregani). V nasprotju z bankirji pa dobiva Akos okoli 800 zahtevkov na leto. Rešuje jih kot drugostopni organ, po priznanih načelih tovrstnega reševanja sporov in je očitno med vsemi najbolj učinkovit.
Ti organi bodo po zakonu lahko delovali še naprej, če se bodo prilagodili zakonskim zahtevam in registrirali pri gospodarskem ministrstvu. Najpomembnejša zahteva je neodvisnost od ustanovitelja in financerja. Potrošniki jim doslej niso zaupali predvsem zato, ker so o njihovih težavah odločali ljudje, ki »prihajajo z nasprotne strani«, ali jih ta celo financira. Vsi omenjeni organi so zagotovili, da se bodo ustrezno reorganizirali, da bodo izpolnjevali pogoje za vstop na seznam ministrstva. Seveda pa bodo lahko ponudniki iz »obveznih« sektorjev izbrali registriranega sektorskega ali/in katerega koli zunanjega neodvisnega izvajalca IRPS. Tudi prodajalci prek spleta so zavezani k izvensodnemu reševanju potrošniških sporov, in sicer prek posebne platforme na ravni EU. Ta bo začela delovati čez nekaj dni, 15. februarja in celotna unija z nestrpnostjo pričakuje, kako bo zadeva delovala.
Vsi ostali ponudniki, od klasičnih trgovcev naprej, pa bodo imeli izbiro: ali se odločijo za izvajalca IRPS in ga na primeren način predstavijo potrošniku (objava na internetu, v poslovalnici, v splošnih pogojih poslovanja ...), ali objavijo, da ne sodelujejo z nobenim, da takega reševanja sporov ne omogočajo. Za eno ali drugo imajo podjetja časa šest mesecev od uveljavitve zakona, torej do 14. maja. Do 15. februarja bi moral biti nared register izvajalcev IRPS pri gospodarskem ministrstvu, a za zdaj še ni nihče registriran. Dokler ni registra, pač tudi podjetja ne bodo imela kaj izbirati.
Pri informiranju podjetij o možnostih bodo imele precejšnjo vlogo zbornice, trgovinska, gospodarska in obrtna. Medtem, ko prvi dve zakonske novosti podpirata (zlasti sta zadovoljni, da je za dobršen del ponudnikov odločitev za vstop v izvensodno reševanje sporov prostovoljna). V GZS menijo, da je to lahko konkurenčna prednost za podjetja, pa tudi priložnost za izvajalce IRPS. Obrtna zbornica pa zakonu še vedno zameri, da stroške izvensodnega reševanja sporov prelaga na ponudnika, ne pa vsaj v delu tudi na potrošnika.
Zveza potrošnikov Slovenije ponavlja potrebo po mehanizmu izvensodnega reševanja potrošniških sporov že od leta 1992, pripravila je že osnutek istoimenskega zakona, predstavila zamisel o finančnem ombudsmanu po angleškem zgledu, a se je vse ustavilo zaradi pomanjkanja denarja. In danes se vračamo na začetek, je dejala predsednica ZPS Breda Kutin, pri osnovnih pojmih. Zakon po njenem mnenju ni izkoristil priložnosti, da bi dal potrošniku nekaj več. Kritična je bila do prostovoljnosti in do tega, da je IRSP tržna dejavnost za mediatorje, arbitre in druge razsojevalce sporov. ZPS zagovarja, da bi o sporu moral razsojati kolegijski tripartitni organ, sestavljen iz predstavnikov ponudnika, neodvisne potrošniške organizacije in pravnika. Na koncu je povabila zbornice, naj skupaj s potrošniško organizacijo postavijo svoj mehanizem IRPS.
