Brez ideje, kaj bi delal, ti diploma nič ne pomaga

Alenka Stanič: Delodajalci ne iščejo nazivov, ampak znanje in delavnost.

Objavljeno
24. maj 2016 14.29
Alenka Stanič
Klara Škrinjar
Klara Škrinjar

Pomembno je, da mladi dobijo primerno delo in ne katerokoli zaposlitev, opozarja Alenka Stanič, svetovalka za ključne kadre. Z njo smo se pogovarjali o tem, kakšne so karierne možnosti mladih, kako konkurenčna je slovenska mladina in ali se res »splača« iti v tujino ter koliko mladih dejansko tam ostane. Alenka Stanič se je namreč pred leti v svojem doktoratu ukvarjala prav s tem - pretokom slovenskega znanja v tujino.

Kako ocenjujete položaj mladih v Sloveniji, zlasti z ekonomske perspektive?

Upam in verjamem, da je še vedno vse skupaj v okviru Gaussove krivulje: da je večina mladih v nekem povprečju, nekaterim gre žal zelo težko, nekaterim pa zelo dobro. Seveda je veliko odvisno od tega, iz kakšnega okolja izhajajo, kaj jim starši lahko nudijo, verjetno tudi, na katerem koncu Slovenije živijo. Zdi se mi, da se v številnih družinah, ki se že borijo z revščino, starši zelo odpovedujejo svojim željam in potrebam in sredstva, kolikor jih imajo, namenjajo otrokom, da vsaj malo omilijo razliko med njimi in vrstniki. Žal nekaterim niti to ne uspeva več.

Kako je potem, ko se mladi soočijo z realnostjo trga dela?

Tisti mladi, ki imajo vizijo, ki res vedo, kaj si želijo v življenju, načeloma nimajo težav, da to potem tudi počnejo. Težje je s tistimi, ki sami pri sebi še niso ugotovili, kaj jih pravzaprav zanima in v čem so res dobri; dosežejo neko izobrazbo, ki je večinoma bolj splošna. In potem se kot iskalci zaposlitve ne znajo profilirati in delodajalcu ne znajo niti povedati, kaj bi lahko prispevali. Če iščeš delo, moraš znati povedati, kaj znaš in si želiš delati. Če delodajalcu rečeš, da iščeš službo, nanj ne boš naredil posebej dobrega vtisa, saj oceni, da le rešuješ svoj status in vsebina dela ni na prvem mestu.

Vse bolj gre torej za marketing − treba se je znati prodati.

Neoliberalizem me plaši in grozno se mi zdi, da smo vsi vsak dan v situacijah, ko moramo prodajati svoje znanje ali veščine, ampak to je dejstvo. Trenutno je svet tako urejen, verjamem pa, da ni nujno, da bi in bo tako tudi ostalo. Če bi dali svet v roke filozofom in filozofinjam, umetnikom in umetnicam, naravoslovkam in naravoslovcem, sem prepričana, da bi našli kakšno drugačno rešitev. Takšno, ki bi bila za večino ljudi in za naravo boljša, kot je sedanja. Namerna ali zaradi nevednosti površna interpretacija Darwinovega razvojnega nauka, ki ga v smislu propagiranja tekmovalnosti zlorablja kapitalizem, je zavajanje. Res je v naravi veliko kompeticije, a odnos, ki se v naravi najbolj obrestuje, je sodelovanje. To naj bo zgled, če že kdo misli, da je možna preslikava v družbo.

So ukrepi, kot jih predvidevajo nekateri dokumenti, namenjeni boju proti brezposelnosti mladih, da bodo vsi, ki končajo šolanje, v nekaj mesecih dobili zaposlitev, sploh realni? Govorim o jamstveni shemi za mlade.

Lepa ideja, če bodo ukrepi, kot je opisano v dokumentu, delovali. Potem bo Slovenija postala najboljša država na svetu za mlade. A bojim se, da se lahko zaplete že kar na začetku, s kakovostjo svetovanja mladim na področju vseživljenjske karierne orientacije. Morda bi bilo tudi dobro narediti karierni načrt, še preden nekdo izgubi službo, in ne šele potem. Vedno je treba imeti nekaj dodelanih scenarijev, da ne ostaneš presenečen na cesti brez dela. In pri doseganju postavljenega cilja se mi zdi predvsem pomembno, da mladi, ki se izobražujejo, dobijo primerno delo, in ne katerekoli zaposlitve − pa čeprav tudi takšna prispeva k ugodni statistiki in lepemu rezultatu implementacije javne sheme.

Kakšne so sicer karierne možnosti za mlade v Sloveniji?

Mladi, ki vedo, kaj jih zanima, se ukvarjajo s tem področjem iz lastne motivacije ter tako gradijo svoje znanje in vzpostavljajo stike z drugimi, ki na določenem področju nekaj pomenijo. To je pravzaprav edina pot, ki pripelje do resnih karier. Če nimaš ideje, kaj bi delal, in če ne znaš ničesar res dobro napraviti, potem ti nobena diploma ne pomaga. Delodajalci ne iščejo nazivov, ampak znanje in pripravljenost za delo. Žal mi je za mlade, ki so bili na neki način zapeljani v situacijo, češ, če boš hodil v šolo, če boš priden, potem se ti bo dobro godilo. Šol je veliko, v resnici pa se delodajalci že izogibajo diplomantom nekaterih izobraževalnih institucij, saj so ugotovili, da med doseženim nazivom in s tem povezanim pričakovanim znanjem ni pravega razmerja.

Zelo poudarjate, da je ključna začetna pozicija uspeha, da posameznik ve, kaj hoče. Pa dandanes, ko so vrednote tako »razburkane«, zdi se, da brez trdnega sidrišča, posameznik to res ve?

Posameznik je produkt genov, ki jih dobi od staršev, in okolja, v katerem živi. Družina je tista, ki ima nanj v otroštvu največji vpliv, ne glede na to, kaj se pozneje dogaja. Posameznike, ki odrastejo v okolju, kjer so vrednote poštenje, delo, znanje ipd., bodo te vseskozi vodile.

Žal je v osnovnih pa tudi srednjih šolah poklicno usmerjanje oziroma karierno svetovanje še vedno precej birokratsko. Zdi se mi, da številni svetovalci, sicer v najboljši veri in z znanjem, s katerim razpolagajo, mladim ne dajejo vedno najboljšega nasveta; za to je namreč treba za vsakega otroka posebej ugotoviti, kakšna osebnost je, kakšne so njegove sposobnosti in kaj ga zanima. To je ključno. Pavšalni nasveti, ki temeljijo na statistikah in seznamih deficitarnih poklicev, so za učinkovito individualno orientacijo neuporabni.

Že osnovnošolski svetovalci bi tudi morali poznati svetovne trende na področju tehnologije. Življenjsko dobo posameznega poklica in s tem nastajanje in izumiranje poklicev namreč opredeljujeta tehnološki napredek in potrebe (bodočih) uporabnikov. Če k temu dodamo še razumevanje demografskih trendov, potem karierno svetovanje ni več gledanje v stekleno kroglo; vemo, katere bodo branže prihodnosti, in tam bodo tudi poklici. Prognoze, katere branže se bodo skokovito razvijale in katero znanje bo potrebno, so jasne za 50 let naprej, in če naši mladi teh nasvetov ne dobijo, nekaj delamo narobe.

Kako kot svetovalka za ključne kadre gledate na potencial slovenskih možganov oziroma kako konkurenčni so mladi v Sloveniji?

Nekatere naše šole so očitno še vedno tako dobre, da so absolutno konkurenčni, kakšne druge pa niso. Študijski programi izmenjave so tudi zelo povečali pretočnost, a Sloveniji se je žal zgodila bolj »odtočnost«. Tuji študentje Slovenije ne prepoznavajo kot želene destinacije za izmenjavo. Mladi Slovenci odhajajo v tujino, v Slovenijo pa ne znamo pritegniti mladih, pametnih ljudi in jim ustvariti okoliščin, da bi tukaj ostali. Ko mladi Slovenci prvič odidejo v tujino, imajo v glavi scenarij, da gredo za nekaj časa, za leto dni ... da dobijo vpogled v neko drugo okolje. A velika večina se jih nato namerava vrniti. Resnično pa odidejo iz Slovenije šele takrat, ko se poskušajo vrniti, a vidijo, da njihove možnosti za tukajšnje udejstvovanje ne obstajajo več. Slovenija izgubi pametne ljudi takrat, ko se ne morejo vrniti, ne takrat, ko prvič odidejo.

Zelo zaprta družba smo. Tujci se zelo težko zaposlijo, zelo težko jih sprejmemo za sosede, zelo težko spregovorimo v njihovem jeziku, čeprav se marsikdo od njih zelo hitro nauči slovensko in se trudi integrirati, v naših očeh ostane nedobrodošli prišlek.

Ta problem je zdaj še toliko bolj aktualen v luči reševanja migracij in prihoda beguncev v Evropo. Nemčija, denimo, je ubrala neko drugo pot; zdi se, da razmišlja dolgoročno.

Posameznih migracij si ne upam komentirati, ker so kompleksne in jih sproža veliko vzrokov in interesov, zato bi bil vsak pavšalni komentar neprimeren. Selitve so Homo sapiensu v krvi. Vrsta se je vedno selila in vedno se bo. V Evropi smo trenutno vsi šokirani, ker se to zdaj dogaja pri nas. Ko so begunci hodili po naših avtocestah, se je zdelo, da je konec sveta. Nemčija razmišlja strateško, gotovo so si izračunali, kako je z njihovo pokojninsko blagajno, in delajo na tem, da se nikoli ne bo izpraznila.

Občutek je, da na ravni države ne vemo natančno, kaj bi postali: Silicijeva dolina ali turistična meka, pač, kot nam v danem trenutku prav pride ...

Ne le da ne vemo povsem natančno, kaj bi postali, zdi se, da tega sploh ne vemo. Dejstvo je, da smo zelo majhni, a majhnost ni nujno slabost, lahko je tudi velika prednost in niso vse majhne države v taki situaciji, kot mi; obstajajo pač tudi drugi scenariji. Vse je stvar ideje, odločitve in poguma.

Všeč bi mi bilo, če bi med študenti nastal neki naboj, pogled v prihodnost, in to ne le na individualni, pač pa na skupni ravni, in bi se mladi odločno oglasili, mogoče tudi o temah, povezanih s pokojninsko reformo. Ta njih vsekakor zadeva bolj kot sedanje upokojence.

Razprave anonimnih nekvalificiranih »mislecev«, ki se spoznajo na vse in vsevprek kritizirajo, komentirajo ter generirajo slabo premišljene ideje, so se iz gostiln preselile na družbena omrežja − ki so nekakšen velik virtualni šank, ob katerem vsi razpravljajo. Te razprave ne morejo prinesti nič pametnega za prihodnost. Dobre strategije lahko nastanejo samo na podlagi znanja, širokega razumevanja sveta ter na odgovorni in častni drži. Ljudi, ki bi to zmogli, je v Sloveniji veliko.

Kakšna je prognoza življenja mladega človeka ob zdajšnjem razvoju Slovenije in kakšna bi bila, če bi ubrali neko drugo pot, ki bi več stavila na dodane vrednosti na vseh področjih?

Všeč bi mi bila Slovenija, ki bi vedela, kam hoče, ki bi imela lastno stališče in ne bi vedno poskušala ugajati velikim državam in organizacijam ter iskati njihovih pohval. Če bomo še naprej tako pridni v okviru Nata, TTIP in v vseh drugih neoliberalnih okvirih, potem bomo samo še potrošniki, niti volivci ne več. In bomo prisiljeni delati v korporacijah, kjer za zahtevnejše delo ne bo ponujena tudi višja plača, saj je že »delo nagrada«. To je žal resničen primer − utemeljitev korporacije, zakaj sodelavki ob napredovanju na zahtevnejše delovno mesto ne ponudijo tudi višje plače. To sem izvedela pred nekaj dnevi in utemeljitev me je boleče spomnila na »delo osvobaja« iz nekih preteklih časov, o katerih smo verjeli, da se ne morejo več vrniti. Skrajni kapitalizem generira fašizem, in če bomo pristajali na vse, kar prinašajo korporacije, je jasno, kakšna bodo naša življenja.