Zaženi se: Prostor kot spodbuda za skupnostno akcijo

Številni primeri srečevanja skupnostnega in javnega prostora govorijo o potrebi aktivnejšega vključevanja ljudi.

Tue, 02.02.2016, 10:00

Vodič po javnem prostoru

Nasvete za lažje navigiranje po javnem prostoru lahko vsak tretji torek ob 10. uri prebirate na naši spletni strani.

Obenem ne spreglejte rubrik Pravo za vse, ki pomaga ljudem pri soočanju s pravnimi problemi, ter Varni na internetu, ki ozavešča o nevarnostih a spletu.

V zadnjih letih lahko v Sloveniji in v tujini sledimo vse večjemu številu zanimivih in navdihujočih skupnostno naravnanih pobud, ki opuščene ali slabo izkoriščene mestne prostore spreminjajo v prostore aktivnega državljanstva. V teh primerih (pogosto nevralgična) prostorska situacija spodbudi akcijo, skozi katero se oblikuje skupnost, ki načrtuje prenovo prostora, jo izvede in pogosto novi prostor tudi upravlja.

Biti 'v' ali biti 'z'

Skupnostni prostori so lahko deležni kritik, da so geti, enklave, izolirani od zunanjega sveta in izključujoči do »zunanjih«, kar je v nasprotju z idejo demokratičnega in vključujočega javnega prostora. A vsled dejstvu, da vedno bolj reguliran, nadzorovan in komercializiran javni prostor duši in omejuje možnosti njegove heterogene rabe, ne čudi, da je prav svojska »izvzetost« skupnostnih prostorov privlačna za eksperimentiranja z novimi modeli sobivanja, soustvarjanja in sodelovanja.

Na pozitivni vidik te »zamejitve« in določene mere izključujočnosti opozarja tudi marksistični geograf David Harvey, ko pravi, da če želimo zaščititi določene prostore in prakse pred kapitalističnimi pogoji, jih moramo, vsaj deloma, zamejiti.

Sestanek udeležencev skupnostnega vrta Onkraj gradbišča, Ljubljana, 2011, Foto: Gregor Gobec

Iskanje mere, kako porozne so meje vašega skupnostnega prostora, je lahko zahteven in verjetno nikoli zaključen proces. Temu je vsekakor tako, če skupnost in s tem tudi skupnostni prostor razumete na bolj odprt način, kot proces dogovarjanja razlik ter odnosov, ki spodbujajo občutek biti 'z', in ne toliko kot idejo pripadanja na podlagi potrjevanja neke istovetnosti (biti 'v'), ki lahko hitro zapade v logiko izključevanja drugega, drugačnega.

Skupnostno organiziran javni prostor

V luči teh dilem je zanimiv projekt Soweto, ki ga je umetnica in arhitektka Marjetica Potrč leta 2014 razvila in izvedla v sodelovanju s svojimi študenti s hamburške Hochschule für bildende Künste HFBK in s prebivalci soseske v Sowetu (Južna Afrika). Javni prostor, ki je nekdaj služil kot odlagališče smeti, so spremenili v skupnostno organiziran javni prostor, imenovan Ubuntu Park, ki ga upravlja in ureja lokalna skupnost.

Po tem, ko so prostor na »nikogaršnji zemlji« očistili smeti, so zgradili oder, mize, klopi in kamine za žar. V procesu oblikovanja ideje so prebivalci sprva vztrajali, naj bo ta skupnostni prostor zagrajen in nadzorovan, a sčasoma so sprejeli dejstvo, da Ubuntu Park nikdar ne bo mogel biti skupnostni prostor, ki je zaščiten in zaprt za zunanje ljudi, saj ga nenehno prečkajo tudi ljudje iz drugih sosesk.

Marjetica Potrč in Design for the Living World, projekt Soweto, Južna Afrika, 2014, Foto: Radoš Vujaklija

Številni primeri srečevanja skupnostnega in javnega prostora pravzaprav govorijo o potrebi aktivnejšega vključevanja lokalne skupnosti v prostorsko načrtovanje in v procese upravljanja mestnega prostora. Še toliko bolj izrazito pa se ta potreba pokaže v projektih tako imenovane urbane prenove, ki je vse prevečkrat preobleka za gentrifikacijske procese in za privatizacijo javnega prostora kot skupnega dobrega.

Znan je primer El Campo de Cebada v Madridu, kjer so leta 2009 porušili edini športni objekt v soseski, da bi po modelu javno-zasebnega partnerstva zgradili novega. Finančna kriza je naredila svoje in zemljišče je ostalo prazno. Začasna intervencija na lokaciji je navdihnila lokalno skupnost, ki se je povezala, organizirala in z mestno upravo podpisala pogodbo o začasni rabi prostora, ki zdaj s svojimi raznovrstnimi vsebinami služi predvsem za krepitev družbenih vezi.

El Campo de Cebada, Madrid, 2011, Foto: cc Campo de Cebada

Javno = skupno

Eno pogostih vprašanj na vodstvih po skupnostnem vrtu Onkraj gradbišča, ki od leta 2010 poteka na mirujočem gradbišču, je: Zakaj urejate degradirano zemljišče in urbane vrtičke, saj bi to morala zagotoviti mestna uprava? Drži. Primere, ko prebivalci in civilni sektor nase jemljemo del javnega servisa, moramo razumeti tudi v luči varčevalnega urbanizma in politike.

Pa vendar so po mojem skupnostno naravnane pobude in intervencije v urbanem prostoru tudi nekaj skrajno optimističnega − v tej praznini, manku (posledici varčevalne politike) se je namreč sprostil neki prostor/čas, ki smo ga naselili z našimi akcijami in v katerem se lahko (ponovno) učimo tega, da je javno skupno dobro. In ta izkušnja je zdaj v naših telesih. In teles ter glasov s to izkušnjo je vse več.

Dodatni primeri iz Slovenije:

Prostori sodelovanja, zlasti poglavja: skupnostna prenova, začasna raba prostora in urbano vrtičkarstvo
Tovarna Rog
Javne površine
Odločaj v Mestu

***

Urška Jurman je članica Kulturno-umetniškega društva Obrat in sopobudnica skupnostnega vrta Onkraj gradbišča, ki od leta 2010 poteka na mirujočem gradbišču ob Resljevi cesti v Ljubljani.

Prijavi sovražni govor