Antarktika, raj za znanstvene raziskave

Študentska odprava: na Antarktiki, ki je model za primerjavo s prizadetimi območji, je 45 stalnih in 30 poletnih raziskovalnih postaj.

ned, 26.11.2017, 11:00

O raziskovalcu

Timotej Turk Dermastia je študiral biologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti, pri čemer je del obveznosti tretjega letnika prve bolonjske stopnje opravil na avstralski univerzi Edith Cowan. Študij je nadaljeval na univerzi St. Andrewsu na Škotskem, študiral je upravljanje z morskimi viri in novembra lani magistriral. Nato se je vpisal na študij ekotehnologij na mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in začel delati kot mladi raziskovalec na morski biološki postaji v Piran v okviru inštituta za biologijo, pod mentorstvom dr. Patricije Mozetič. Ukvarja se z vrstno sestavo potencialno toksičnega fitoplanktona v slovenskem morju. Njegova interesna področja so še cvetenje morja, podnebne spremembe in genomika.

Antarktika, izoliran in še razmeroma nedotaknjen kontinent, je namenjena znanosti. Varuje jo antarktična konvencija (Antarctic treaty system), ki jo je prvih dvanajst držav podpisalo leta 1959, mnogi pa se sprašujejo, kaj bo po letu 2048, ko se izteče.

To je poudaril tudi Timotej Turk Dermastia z Morske biološke postaje Piran v nedavnem predavanju o svojih izkušnjah, ko se je kot član študentske odprave v okviru škotske univerze St. Andrews odpravil na ta najbolj južni in najbolj neokrnjeni kontinent.

Pravi, da je pod imenom Antarktika danes razumljeno vse kopno in otoki, ki ležijo južneje od 60 stopinj južne geografske širine, kar pa oceanografsko in biološko ne drži popolnoma. Boljša definicija je, da je to območje, ki leži južneje od antarktične konvergence – spreminjajoče se linije, kjer se topla voda severnih morij stika s hladno vodo iz Južnega oceana. Ta pa je definiran kot vsa voda, ki leži južneje od antarktične konvergence.

Obdaja jo morje, ki jo ohlaja

To je zelo pomembno, ker v Južnem oceanu živijo drugačni organizmi kot drugje. Linija je zelo ozka in voda se v nekaj minutah ohladi s šestih stopinj Celzija na eno stopinjo Celzija. Ker je hladna voda težja, potone pod toplo iz severa in naredi se fronta, ki določa cel ocean okoli Antarktike. Zato je Antarktika kljub segrevanju planeta zelo stabilen kontinent, saj jo obdaja morje, ki jo sproti ohlaja.

Ker se temperatura globalno viša, pa se tudi morska voda postopoma segreva, kar pa ima zelo pomembne posledice, opozarja Dermastia. Morska voda zmrzne pri 1,9 stopinje Celzija pod ničlo, če je voda toplejša, je ledu manj. Pozimi, ko je polarna noč, so temperature zelo nizke in zmrzne kar 20 milijonov kvadratnih kilometrov vode, to pomeni skoraj enainpolkrat toliko, kolikor je velik sam kontinent.

V zadnjih nekaj letih se je količina ledu na morski Antarktiki povečala za nekaj odstotkov, na Arktiki pa se je zmanjšala skoraj za 60 odstotkov. To je povezano s tem, da imata kontinenta drugačno geografsko lego, po drugi strani pa se led širi zaradi višje temperature, zaradi katere se ledeni pokrov na Antarktiki hitreje tali. To povzroča, da je voda okoli kontinenta bolj sladka in zmrzne hitreje kot bolj slana, razlaga Dermastia.

Še ena razlaga pa je, da so ob podnebnih spremembah vetrovi, ki pihajo s kontinenta, močnejši in pogostejši, odpihujejo led, kar razgalja vodo, zato lahko ta ponovno zmrzne. Dodaja, da je morskega ledu na Antarktiki res več, vendar ne povsod; na Antarktičnem polotoku, najtoplejšem in najmilejšem območju, se količina ledu drastično manjša.

Vse manj krila za prehranjevanje

To pa ima posledice za življenje, cela antarktična prehranjevalna veriga namreč temelji na antarktičnem krilu, majhnemu petcentimetrskemu rakcu, s katerim se prehranjujejo vsi veliki sesalci in ptiči. Tako se na primer veliko kitov poleti seli na Antarktiko, ker se samo tam lahko prehranjujejo in zgradijo zaloge, da se lahko nato v tropskih območjih razmnožujejo. Kril pa je močno odvisen od morskega ledu, ki ga mladi rakci nujno potrebujejo za zatočišče in prehrano. Hranijo se z algami, ki rastejo pod ledom in fitoplanktonom, katerega razrast omogoča hladen Južni ocean. Na nekaterih otokih severno od Antarktike, kjer je na primer Južna Georgija, je krila vedno manj.

Odprava kot del študija

Raziskovalna odprava na Antarktiko je bila del njegovega študija upravljanja z morskimi viri na Univerzi v St Andrewsu, sestavljalo pa jo je 14 študentov in dva profesorja. Zaradi ugodnejših cen so se na pot odpravili z nizozemsko turistično ladjo Plancius, ki na krov sprejme okoli sto potnikov. Nekoč so jo uporabljali za raziskovanje, zato ima ojačan trup, da lahko pluje med ledenimi ploščami, ni pa ledolomilec.

Študentska ekspedicija s te univerze se na Antarktiko iz argentinskega mesta Ushuaie – ki je največje mesto na Ognjeni zemlji, kjer je konec Andov in veliko ognjenikov, za katerega pravijo, da je najbolj južno mesto na svetu –, odpravi vsako leto. Ker ladja potuje po zelo podobni poti, študentje zbirajo podatke z istih postaj ob podobnem času in tako pridobivajo zelo koristen niz podatkov, ki jih ob prihodu domov vnesejo v stare podatkovne zbirke. Spremljali so vrstno sestavo in številčnost ptic ter morskih sesalcev, na določenih postajah so merili razne oceanografske parametre, kot so temperatura in slanost, poslušali so petje delfinov in kitov.

Ker se temperatura globalno viša, se tudi morska voda postopoma segreva, kar pa ima zelo pomembne posledice, opozarja Timotej Turk Dermastia. Foto: osebni arhiv

Njihova naloga je bila tudi izobraževati in informirati turiste na ladji. Dogovorjeni so, da lahko uporabljajo ladijsko opremo, predvsem čolne. Glavna prednost takšnega raziskovanja je, da lahko turistična ladja za razliko od raziskovalnega ledolomilca, na katerem je tudi 200 ali 300 raziskovalcev, nekoliko tudi spremeni tok plovbe za raziskovalne potrebe, razlaga mladi raziskovalec.

Ena največjih zbirk prepariranih morskih sesalcev

Živalstvo in rastlinstvo južne poloble so začeli spoznavati že v Ushuai. Marca, ko je tam konec poletja, je bilo zelo toplo, po zelo hitro spremenljivem vremenu pa veš, da si na jugu; če je en dan 20 stopinj Celzija, se lahko naslednji dan zbudiš v sneg, razlaga Dermastia.

Med drugim so si v bližini ogledali eno največjih zbirk prepariranih morskih sesalcev na svetu, ki jo z zbiranjem mrtvih živali po bližnjih plažah oblikovala ameriška biologinja Natalie R. P. Goodall, zdaj pa njeni potomci nadaljujejo to poslanstvo. V delavnici zelo smrdi, saj pustijo meso zgniti do kosti. Videli so zbirko različnih kitov, pa tudi zanimivo lobanjo rakojedega tjulnja, ki se prehranjuje s krilom in ima takšne zobe, ki te rakce filtrirajo skozi čeljust, podobno kot vosati kit.

Nato pa so po Beaglovem kanalu, ki ločuje Argentino in Čile, izpluli v Atlantik, mimo Rta Horn čez zloglasni Drakov prehod, ki je znan po nemirnem morju. Ob visokih valovih so stali na ladijskem mostu in šteli ptice ter morske sesalce, pri čemer so ob pljuskanju vsenaokoli še najlažje prepoznali kite, ki pihajo vodo iz nosa, med njimi tudi tiste vrste, za katere velja, da so zelo ogrožene. Lažje je bilo opazovati ptice, od albatrosov, do raznih viharnikov, ki krožijo okoli ladje, ne da bi zamahnili s krili.

Mrhovinarji in plenilci

Potovali so dva dni in prepluli 1000 kilometrov. Vedeli so, da so se bližali Antarktiki, saj je sredi morja zelo snežilo. Ko so se zbudili, so bili očarani. Poleg kolonije morskih medvedov, ki so jih skoraj iztrebili, saj so jih na otoku Južna Georgija lovili za krzno, so videli še vrsto tjulnjev, ki so si od lova nekoliko opomogli, zdaj pa jih ogrožajo podnebne spremembe, in ptiča skuo, ki je glavni mrhovinar na Antarktiki. Je vrsta viharnika, ki se je prilagodila in jé samo mrtvo meso. Videli so tudi rakojedega tjulnja, pa morskega leoparda, ki je največji plenilski tjulenj in je poleg orke glavni plenilec na Antarktiki.

Živali se ne bojijo ljudi

Če Arktika slovi po severnih medvedih, pa Antarktika po pingvinih. Ti sicer živijo tudi v Južni Ameriki, Južni Afriki in Avstraliji, vendar se jih veliko seli na Antarktiko. Živalim se je mogoče zelo približati, saj niso vajene ljudi, so zelo krotke in se ne bojijo. Lahko bi jih prijeli, pa jih ni jih dovoljeno motiti in preganjati. Če bi se jih dotikali, bi se čez nekaj let že bale, zelo hvaležno pa jih je ujeti v fotografski objektiv, pravi Dermastia. Pingvini večino svojega življenja preživijo v vodi, na kopno pridejo samo gnezdit. Tudi ko je na Antarktiki zima, avtohtoni migrirajo samo do roba zmrznjene morske vode, kjer je pozimi še svetlo in je tam hrana. Videli so pet različnih vrst.

Vrstna sestava na Antarktičnem polotoku se spreminja, ker je vse topleje in manj ledu. Tu so najpogostejši rumenonogi pingvini (Pygoscelis papua), ker niso odvisni od krila in se prehranjujejo zlasti z ribami, drugih vrst pa je vse manj. Med njimi je ogrličasti pingvin (Pygoscelis antarcticus). V njihovih kolonijah je sneg popolnoma oranžen, ker se prehranjujejo s krilom in ga z iztrebki pobarvajo. Kolonije pingvinov so sicer mešane, prevladuje ena vrsta.

Ker so bili adelijski pingvini (Pygoscelis adeliae), ki so z belimi obrobami okoli oči najbolj ikonični, že v morju, jih niso videli. Na Antarktiki živi tudi cesarski pingvin (Aptenodytes forsteri), ki ne živi na polotoku. Je edina žival, ki na Antarktiki prezimi, pri čemer pripadniki te vrste oblikujejo kroge in se med seboj grejejo. Druge živali gredo v morje ali na sever.

V Južnem oceanu so ulovili dve milijardi kitov

Pred začetkom 19. stoletja okoli Antarktike ni bilo nobene človeške aktivnosti, ko pa so raziskovalci odkrili kontinent, so ga kmalu začeli izkoriščati. V Južnem oceanu so ulovili približno dve milijardi kitov, s tem pa so jih popolnoma zdesetkali. Veliko lokalnih populacij je izumrlo, pred odkritjem je bilo na primer po oceni 240.000sinjih kitov (Balaenoptera musculus), največjih živali na svetu, leta 1986, ko so kitolov prepovedali, pa samo še okoli 390.

Od leta 1994 je Južni ocean zatočišče za kite, kar pomeni, da je kakršenkoli lov nanje prepovedan, tako kot v Indijskem oceanu. Ni pa tako povsod, kite lovijo Norvežani, Islandci, Danci in Japonci, tudi na Grenlandiji. Kljub temu pa Japonci redno v Južnem oceanu lovijo kite, kot pravijo, v znanstvene namene, za različne raziskave, približno 1000 na leto. Resda gre za vrste, ki niso ogrožene, a vendar je danes mogoče dobiti iste podatke tudi iz žive živali, pravi Dermastia.

Po letu 1986, ko je mednarodna komisija za kitolov postavila moratorij na komercialni kitolov, je njihov izlov zelo upadel. Zaradi zatočišča je kitov tu res veliko. Videli so predvsem veliko grbavcev (Megaptera novaeangliae), ki se poleti selijo na Antarktiko, pozimi pa gredo nazaj na tropska območja, kjer se parijo in se ne prehranjujejo. Marca, konec poletja, so bili siti, najedli so se krila in ves čas spali, pripoveduje Dermastia. K antarktičnim vrstam kitov sodi tudi brazdasti kit (Balaenoptera physalus), ki je drugi največji – v prirodoslovnem muzeju v Ljubljani je na ogled okostje Leonore.

Manjše vrste, kot je pritlikavi kit oziroma minke (Balaenoptera acutorostrata), so bolj plašne in niso jim prišli blizu. Te vrste niso ogrožene, so pa za kitolovce najbolj zanimive, ker jih je največ.

Med drugim so si ogledali staro kitolovsko bazo na otoku Deception z rezervoarji za kitovo olje in kuhalniki za kuhanje maščobe ter posodami za shranjevanje. Po antarktični konvenciji mora tam ostati za zmeraj vsa dediščina in sledovi kakršne koli aktivnosti. Zato niso odstranili ničesar, zaradi mraza in vlage pa so stavbe in vse, kar je tam, dobro ohranjene.

V razkuženih škornjih

Na Antarktiki je 45 stalnih raziskovalnih baz, ki so naseljene ves čas, in 30 poletnih, tam je tudi 20 letaliških stez na ledu. Ogledali so si 40 let staro raziskovalno bazo Vernadsky, ki so jo Ukrajinci podedovali od nekdanje Sovjetske zveze, in se v tem času ni nič spremenila. Največja baza pa je Mc Murdo, pod uradno upravo Nove Zelandije, pravijo ji tudi The Town,mesto, v njej živi okoli tisoč ljudi.

Države podpisnice antarktične konvencije so enakopraven uporabnik Antarktike, tam lahko postavijo bazo in raziskujejo. Ker je kontinent tako izoliran in nedotaknjen, jo uporabljajo kot model za primerjavo s prizadetimi območji, kjer so vidni sledovi človekove dejavnosti, še posebno z Arktiko, ki ji je po podnebju podobna, a vseeno zelo drugačna. Obiskovalci morajo obuti škornje, ki jih razkužijo ob prihodu in odhodu, da med kolonijami živali ne raznašajo zajedavcev, pa tudi zaradi invazivnih rastlin, lišajev, mahov in trave, ki se razraščajo v milejšem podnebju polotoka.

Kaj bo po letu 2048?

Antarktike si za zdaj ne sme prisvajati nobena država, čeprav imajo nekatere zgodovinske rezervacije nekaterih delov. Komisija za ohranjanje morskih živih virov na Antarktiki postavlja kvote za izlov, postavlja zavarovana območja in podobno. Pred ribolovom sta zaščiteni dve: najprej so bili kot varovano morsko območje v mednarodnih vodah, ki ne pripada nikomur, zaščiteni Južni Orkneyski otoki, pred dobrim mesecem pa še veliko večje območje, poldrugi milijon kvadratnih kilometrov Rossovega morja.

Na Antarktiki, ki ima nešteto mineralnih bogastev in je še vedno geološko aktivna, je prepovedano tudi izkoriščanje kakršnihkoli virov, ne sme biti rudarstva ali črpanja nafte. Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo po letu 2048, ko se konvencija, ki varuje Antarktiko, izteče, pravi Dermastia. Argentina, ki je najbližja kontinentu, namreč že močno uveljavlja svoje pravice, postavlja šole in tja naseljuje ljudi, pa tudi Združeno Kraljestvo Čile, Norveška, Nova Zelandija, Avstralija in Francija.

Prijavi sovražni govor