»Bonbončki« slovenske elektronike

Hibridna integrirana vezja, ki so jih v 70. letih razvili v laboratoriju za mikroelektroniko na elektrotehnični fakulteti, so bila po besedah dr. Marka Topiča glavna odlika laserskega daljinomera, izvozne uspešnice nekdanje Iskre Elektrooptike.

Ker je izjemnih dosežkov veliko, so predlagali Tehniškemu muzeju Slovenije, da dediščino predstavi v posebni zbirki. Ideja za zbiranje gradiva in muzejsko predstavitev izstopajočih del elektroindustrije in znanosti se je porodila pred dvema letoma, ko so v strokovnem društvu MIDEM, ki združuje približno 400 aktivnih ter upokojenih znanstvenikov in inženirjev elektronike in mikroelektronike, zagnali priprave na 50. obletnico mednarodne konference o mikroelektroniki, elektronskih sestavnih delih in materialih. Jubilejna konferenca je potekala pred dnevi v Ljubljani, predsednik društva prof. dr. Marko Topič pa se je v pogovoru sprehodil skozi zgodovino tesnega sodelovanja med raziskovalci in elektroindustrijo in se dotaknil tudi njenega današnjega pomena v slovenskem izvozu.

Strokovno društvo MIDEM je gostilo 50. mednarodno konferenco o mikroelektroniki, elektronskih sestavnih delih in materialih, toda društvo obstaja šele dobrih 25 let. Razlika v starosti panoge in društva je precejšnja.

Mikroelektronika kot nova stroka se je začela v 60. letih, društvo MIDEM pa obstaja od leta 1986. Pokazalo se je, da delovanje stroke presega okvir neposrednega sodelovanja raziskovalne sfere ter elektronske in elektroindustrije, ki je bila zelo razvita na celotnem jugoslovanskem trgu. Z elektronskimi in elektroizdelki je bila že v 60. in 70. letih močna izvozna panoga tedanje Jugoslavije. Iskra, ki je v svojih najboljših časih zaposlovala več deset tisoč ljudi, je bila na pragu, da postane multinacionalka. To je bilo rezultat uspešnega sodelovanja raziskovalne sfere in podjetij znotraj Iskre. Ključno je bilo to, da so se na domačih tleh stvari razvile in testirale, potem pa so se tržno uspešno usmerile v izvoz.

V čem se je Iskri zalomilo, da ni prestopila praga in prerasla v multinacionalko?

Žal so svoje prinesla 90. leta in vedno hitrejši razvoj elektronike, ki je zahteval številne žrtve. Zgodila se je koncentracija moči predvsem na tehnološki ravni, vendar pa obstaja kopica niš, ki so še vedno odprte tudi za manjše narode. Med drugim to kaže slovenski izvoz elektronske in elektroindustrije, ki je lani dosegel tri milijarde evrov, kar dokazuje, da se ta zgodba še vedno uspešno nadaljuje.

Katere dosežke v elektroniki in razvoju materialov bi uvrstili med izstopajoče?

Dosežkov je bilo v zadnjih desetletjih veliko, zato je težko izbrati samo nekatere. Pred dvema letoma, ko smo se v društvu MIDEM že pripravljali na 50. konferenco, smo začeli razmišljati o dediščini slovenske elektronike. Presenetil nas je odziv posameznikov, med njimi je bilo največ razvojnih inženirjev, raziskovalcev, profesorjev in danes že upokojenih strokovnjakov elektronike, ki so postregli z neverjetnim obsegom dosežkov. V dveh letih smo zbrali samo najbolj izstopajoče, »bonbončke«, ki smo jih predstavili pred dnevi na slavnostni akademiji in so dostopni tudi na spletni strani društva. Celotno zbrano gradivo, ki ga je ogromno, bomo predali tehniškemu muzeju.

Je bila elektrotehnična fakulteta osrednja baza za raziskovalce elektronike in za prenos inovacij v industrijo?

Osrednji del dinamičnega razvoja mikroelektronike, ki se je pred 50. leti odvijal v Sloveniji, je potekal na fakulteti za elektrotehniko. Laboratorij za mikroelektroniko na tej fakulteti je od 60. let uspešno razvijal mikroelektronska vezja. Najbolj se je odlikoval po hibridnih elektronskih vezjih, ki so se združevala v celote, v tako imenovana enovita ohišja, ki so jih v 70. in 80. letih uporabljali največ v vojaških aplikacijah. Tedaj je Iskra Elektrooptika, sedanja Fotona, postala ena najbolj uveljavljenih dobaviteljic daljinomerov za različne aplikacije in za optoelektronske sisteme na svetu. Velik dosežek laboratorija za mikroelektroniko je bilo načrtovanje telefonskega aparata v enem čipu, ki je bil potem vgrajen v slavni telefon Eta, znan tudi kot Iskrin ferrari, v letu 1980.

Toda ta Iskrina uspešnica je tudi tragična zgodba. Pozabili so namreč na zaščito intelektualne lastnine.

Podobnih zgodb je bilo v Sloveniji več. Verjetno zato, ker sta tako industrija kot univerzitetno okolje namenjala premalo pozornosti zaščiti intelektualne lastnine. Premalo je strokovnjakov, ki bi znali zaščititi intelektualno lastnino in to prenesti v neko obliko licenčnine, recimo po zgledu slavnih univerz Cambridge in Oxford.

S čim se lahko danes pohvalite v elektroniki in mikroelektroniki?

Elektronika prodira v vse pore našega življenja in industrijskega delovanja. Ponuja nam na kupe inovativnih rešitev. Tako fakulteta za elektrotehniko uspešno sodeluje s številnimi podjetji, na primer z Letriko pri razvoju učinkovitega krmiljenja različnih elektromotorjev, kar se ujema z rastočim trendom e-mobilnosti oziroma električnih vozil. Velik je tudi napredek pri strojni in programski opremi za potrebe obnovljivih virov energije. Denimo podjetje Eti Elektroelement iz Izlak se je pravočasno lotilo razvoja zaščitnih elementov za enosmerne aplikacije predvsem pri proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov, konkretno za sončne in vetrne elektrarne. Leta 2012 so v Etiju iz tega programa ustvarili tretjino prihodkov.

Slovenska elektroindustrija je z lanskimi tremi milijardami evrov izvoza ena močnejših gospodarskih panog. Pripisujete uspeh samo velikim, kot so Gorenje, Kolektor, Hidria, Eti, Domel, ali tudi manjšim podjetjem?

V segmentu elektronike so priložnosti tudi za manjša podjetja, da pokrijejo tržne niše. V panogi deluje namreč več kot 500 podjetij, od teh je večina manjših. Med njimi je veliko takih, ki so nastala kot odcepljena podjetja fakultet ali pa kot realizacija inovativnih poslovnih idej, ki jih imajo predvsem mladi. Tudi na fakulteti za elektrotehniko podpiramo takšno inovativnost. Res pa je, da vsakemu majhnemu in mlademu podjetju ne uspe.

Kolikšna so vlaganja v raziskave elektronike in mikroelektronike?

Podatkov za celotno elektroindustrija nimam, toda v raziskovalni sferi si prizadevamo za čim več vlaganj v tehnološko posodobitev opreme. Žal pa pri tem pešamo, ker je zaradi gospodarske in splošne krize denarja premalo. Večino ga porabimo za plače in premalo za investicije v opremo. Agencija za raziskovalno dejavnost je pred dvema letoma celo preklicala razpis, ki je bil že zaključen, zadnji dve leti pa ga sploh ni objavila. Upam, da bo z novo vlado objavljen razpis in da bomo lahko posodobili opremo.

Kako potem financirate laboratorij za fotovoltaiko?

Pomagamo si s tržnimi projekti; kar zaslužimo, vlagamo v tehnološko posodobitev opreme. V zadnjem obdobju, ki je bilo plodno pri načrtovanju sončnih elektrarn, smo veliko sodelovali s slovensko industrijo.

Sodelujete tudi z Bisolom?

Sodelujemo, navsezadnje je njegov direktor in lastnik Uroš Merc, preden je postal podjetnik, delal kot mladi raziskovalec v našem laboratoriju za fotovoltaiko.

Postavitev sončne elektrarne za potrebe gospodinjstva je še vedno draga. Investicija stane približno 15.000 evrov ...

No, za pokritje potreb gospodinjstva po elektriki bi zadoščalo že pet do deset tisoč evrov za postavitev sončne elektrarne. Bolj kot cena so problematični predpisi, ker onemogočajo ekonomsko učinkovitost malih sončnih elektrarn. Ker je proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov uvrščena v pridobitno dejavnost, mora vsak lastnik male sončne elektrarne plačati socialne prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Zaradi takih predpisov je delež sončnih elektrarn z močjo, manjšo od desetih kilovatov, zanemarljiv, saj so zaradi nepotrebnih fiksnih stroškov nerentabilne. Samo ljubitelji investirajo v male sončne elektrarne, ker verjamejo vanje, toda hkrati se zavedajo, da jim to prinaša izgubo. To pa ni v skladu s potencialom, ki ga ima Slovenija. Na razpolago je namreč velikanski strešni potencial individualnih hiš, ki ni izkoriščen.

Kljub vsemu je delež sončnih elektrarn v celotni proizvodnji električne energije že opazen. Vsaj vtis je tak.

Ta delež se giblje od 1,5 do dva odstotka, kar je zelo malo. Gre pa izključno na račun zmanjševanja vršne moči v posameznih nizkonapetostnih odsekih omrežja. Pogost očitek, da sončne elektrarne pomenijo tveganje za stabilnost slovenskega električnega omrežja, ne drži, saj je njihov delež premajhen. Šele če bi ga povečali za denimo desetkrat, bi to pomenilo tveganje in potem nujno dinamičnejše usklajevanje virov v omrežju.

Kateri so danes največji izzivi za razvoj elektronike in mikroelektronike?

Razvoj gre v smer miniaturizacije in integracije. Danes govorimo o tehnologijah v nanodimenzijah, ki jih obvladuje deset multinacionalk. Priložnost za Slovenijo pa je v načrtovanju namenskih integriranih vezij in elektronskih sistemov. To je naša dolgoletna tradicija, ki jo lahko gradimo naprej, je podlaga za naša uspešna podjetja, ne samo za raziskovalno-razvojno sfero. Večjo dodano vrednost bomo pridobili, če bodo sistemi čim bolj kompleksni, kot so zgolj namenski čipi. To je denimo priložnost za proizvajalca naprednih števcev Iskraemeco ali pa za Gorenje, za opremo domov s pametnimi gospodinjskimi aparati. Priložnost je tudi za slovenska podjetja za proizvodnjo avtomobilskih komponent, predvsem za električna vozila. Čeprav sta Letrika in Fotona prodani, bo razvoj verjetno ostal v Sloveniji. Obe nakazujeta koncept globalnega delovanja slovenskih podjetij, z razvojem doma in prodajo na svetovnem trgu.