Bosta 2015. in 2016. presegli rekordno vroče leto 2014?

Po napovedih britanskih meteorologov, zajetih v pred dnevi objavljenem poročilu britanskega urada za meteorologijo, utegneta biti na svetovni ravni letošnje in prihodnje leto najbolj vroči, odkar izvajamo sistematične meritve – torej še bolj vroči, kot je bilo rekordno lansko leto. A kljub temu bodo poletja v Evropi morda hladnejša.

Kako to? Po navedbah vremenoslovcev gre za kombinacijo naravnih dogajanj (naš planet je doživljal otoplitve in ohladitve, še preden je na njem zaživel človek), ki pa jih vpliv človekovih dejavnosti v zadnjih desetletjih nevarno krepi in stopnjuje – celo toliko, da se utegnejo nekateri naravni procesi odviti hitreje oziroma se pokazati v na videz nepredvideni obliki; nepredvideni zaradi še vedno slabo razumljenega delovanja izredno zapletenega podnebnega sistema.

Najnovejša študija britanskega urada za meteorologijo zato opozarja, da v našem ozračju (in okolju, saj se segrevajo tudi oceani in kopno) utegne potekati precej večja sprememba v podnebnem sistemu, kot bi jo bilo mogoče napovedati samo na podlagi naravnih procesov. Sprožajo in poganjajo jo toplogredni plini v ozračju, ki so se tam znašli in se še kopičijo zaradi človekovih dejavnosti, pri katerih ima daleč največji učinek izgorevanje fosilnih goriv. Brez našega vpliva se najbrž ta sprememba v podnebnem sistemu še ne bi zgodila, vsaj ne v času sedanje generacije.

Naravne procese krepi človekov vpliv

V čem avtorji študije vidijo znamenja te spremembe? Predvsem v dejstvu, da so letos izmerjene povprečne površinske temperature na Zemlji, ki za 0,68 stopinje Celzija presegajo povprečje med letoma 1961 in 1990, blizu rekordne vrednosti ali so jo celo že dosegle. Podnebno sliko pa dodatno zapletajo podatki, po katerih na območju Tihega oceana poteka pojav El Niño v bolj intenzivni obliki kot v minulih letih. Zaradi tega utegne svetovna temperatura še narasti, hkrati pa se utegnejo poletja v Evropi ohladiti.

Direktor Hadleyjevega centra pri britanskem meteorološkem uradu prof. Stephen Belcher je ob objavi študije opozoril, da poleg že znanega dejstva, da naravni procesi že vrsto let prispevajo k dvigu svetovne temperature, »letošnje zelo visoke temperature kažejo, da se vpliv toplogrednih plinov nadaljuje in celo stopnjuje. Ob veliki verjetnosti, da bo prihodnje leto prav tako toplo, ni dvoma, da se naše podnebje spreminja,« poudarja Belcher.

Njegovo prepričanje potrjuje tudi prof. Rowan Sutton z Univerze v Readingu, ki je študijo pregledal kot zunanji ocenjevalec. »Če ne bo kakega velikega vulkanskega izbruha, bodo leta 2014, 2015 in 2016 zelo verjetno najbolj vroča, odkar merimo temperature. To ni naključje, temveč učinek akumuliranja energije v Zemljinem ozračju in oceanih, ki je posledica delovanja toplogrednih plinov.«

In kot klimatologi že dolgo svarijo, utegne kombinacija učinkov povečanih količin toplogrednega ogljikovega dioksida v ozračju in dolgoročnega naravnega dogajanja v oceanih sprožiti nove spremembe. Sumijo, da te že potekajo.

Na točki preobrata

Prof. Adam Scaife z britanskega meteorološkega urada je tako ob predstavitvi rezultatov študije opozoril, da »smo z množico velikih sprememb, ki se vse odvijajo hkrati, na točki preobrata v podnebju našega planeta«.

Dva trenda, ki bosta vplivala na vremenske vzorce v bližnji in srednjeročni prihodnosti, potekata v Tihem oceanu. Prvi je El Niño, ki se je po večletnem premoru letos pojavil v intenzivnejši obliki kot kadarkoli po letu 1950. Njegovo delovanje se kaže v preobratu padavin in temperatur: posplošeno rečeno je tam, kjer je hladno, topleje, kjer so suše, pa nastopijo padavine.

Z njim vremenoslovci označujejo precej neobičajno otoplitev morske vode ob obalah Ekvadorja in Peruja, ki se tam dogaja že stoletja in vpliva na velik del svetovnega podnebja. Zgodi se, ko pasatni vetrovi potisnejo toplejše vode v tropskem Tihem oceanu proti Severni in Južni Ameriki, kjer sprožijo močno deževje. Obenem hladne vode, ki pritekajo okoli vzhodne Avstralije, Nove Gvineje in Indonezije, zadušijo vremenske depresije, ki se sicer v teh regijah običajno napajajo z velikimi količinami dežja. Posledica so suše, ki jih je El Niño ob zadnjih pojavljanjih povzročil zlasti v Avstraliji.

Letošnji El Niño tako že povečuje tveganje za sušo v južni Afriki, vzhodni Aziji in na Filipinih ter nevarnost poplav v južnem delu Južne Amerike. Prinaša pa tudi upanje, da bo naposled konec že štiri leta trajajoče suše v Kaliforniji.

Drugi naravni trend, ki ga utegne človekov vpliv prek toplogrednih plinov še okrepiti, je dekadni temperaturni vzorec (PDO) v severnem Tihem oceanu. Ta je bil zadnja leta v tako imenovani hladni fazi, ki je po prepričanju strokovnjakov z britanskega urada za meteorologijo prispevala k premoru v rasti povprečne površinske temperature v zadnjem desetletju. Zdaj prehaja v toplo fazo, za katero je značilno segrevanje, torej višje temperature v okolju.

Igro zapleta tretji dejavnik

Poleg teh dveh glavnih trendov v igro vstopa še tretji dejavnik, ki oba nekoliko spodnaša, in sicer severnoatlantski temperaturni vzorec (AMO), ki pomeni preklop v hladnejšo fazo. Kaj natanko se dogaja pod vplivom kombinacije teh dejavnikov, še ni povsem znano, toda klimatologi v zadnjem času odkrivajo, kako bi utegnili ti oceanski vzorci bodisi blažiti bodisi pospeševati segrevanje, ki je posledica človekovih dejavnosti. Kot poudarja prof. Sutton, pa še vedno ne razumejo, kako se ti vzorci izpodrivajo ali pa krepijo.

Tako lahko raziskovalci za zdaj napovejo, da bodo spremembe v Atlantiku zelo verjetno povzročile nekoliko hladnejša in bolj suha poletja v Evropi v prihodnjih desetih letih, a le, če atlantskega signala ne bo premagal tihomorski. Ta trenutek še ne morejo z gotovostjo oceniti, kateri vpliv bo prevladal. Če bo na primer prevladal atlantski signal, bi to lahko pomenilo obnovitev morskega ledu na arktičnih območjih.

Previdnost pri desetletnih napovedih

Sicer pa je britanski meteorološki urad zelo previden pri desetletnih napovedih, saj je bil v preteklosti pogosto tarča kritik, ker napovedi zaradi takrat slabšega razumevanja naravnih procesov niso bile vedno točne. Zato je zadržan tudi pri oceni, ali sedanji podatki kažejo na konec premora v globalnem segrevanju.

»Po našem prepričanju pravega premora sploh ni bilo, saj so se oceani še naprej segrevali, njihova gladina se je višala in led se je še naprej talil. Ne moremo še biti z gotovostjo prepričani, da je konec upočasnitve v segrevanju, lahko pa rečemo, da bodo desetletne stopnje segrevanja verjetno najkasneje v dveh letih dosegle ravni s konca 20. stoletja,« pojasnjuje prof. Scaife.

Prof. Sutton pa opozarja: »Če se bo segrevanje zaradi izpustov toplogrednih plinov nadaljevalo, bodo njegovi dolgoročni vplivi na svetovno in regionalno podnebje izničili kratkoročne vplive, kot so na primer značilni za El Niño.«

Britansko poročilo, objavljeno v ponedeljek, v marsičem potrjuje že pred tedni objavljeno poročilo ameriške uprave za oceane in ozračje (NOOA) o stanju oceanov v preteklem letu. Skoraj 300 strani dolga študija, ki jo je pregledalo več kot 400 znanstvenikov, ugotavlja, da je bilo po štirih različnih meritvenih sistemih leto 2014 najbolj toplo leto, odkar se izvajajo meritve. Na številnih območjih, med njimi tudi v Evropi, niso izmerili le rekordno visokih povprečnih temperatur, marveč tudi absolutne vročinske rekorde.

Poleg tega je bilo na tropskem območju lani 91 ciklonov, kar je več od tridesetletnega povprečja, ki je 82 ciklonov. Na drugi strani, na Aljaski, pa so opazili pospešeno taljenje permafrosta, saj so bile temperature približno 20 metrov pod njegovim površjem rekordno visoke.