Tiskane izdaje
Francoski raziskovalec Joseph Louis Gay-Lussac je leta 1802 prvi natančno opisal lastnosti plinov, če jih segrevamo pri konstantnem tlaku. Pri tem se je skliceval na nekaj let stare eksperimentalne podatke Jacquesa Charlesa, ki jih avtor ni objavil. Tako večina učbenikov še danes omenja le Guy-Lussacov zakon.
Lahko bi rekli, da je to eden prvih primerov v znanosti, ki kaže tako na nujnost pravočasnih objav kot tudi na problem avtorstva. Če si je v tistih časih Charles lahko privoščil (le) zadovoljstvo, ki ga prinaša uspešen eksperiment, in Gay-Lussac (samostojno) objavo pridobljenih podatkov in s tem (večno) slavo, bi danes o takem primeru razsojalo na primer častno razsodišče za znanstveno področje – če bi ga seveda imeli.
In ker ga nimamo – ali potemtakem takih in podobnih primerov ni? Nasprotno, veliko več jih je kot v časih Guy-Lussaca in Charlesa, veliko bolj usodni so in ne gre samo za »slavo« vpletenih. Na podlagi avtorstva se ocenjuje znanstvena »odličnost« posameznika in skupine, v Sloveniji pa tudi pomembno vpliva na ohranjanje in pridobivanje novih sredstev za raziskave. Če ostanem pri avtorstvu znanstvenih objav – to je za preživetje v znanosti postalo tako pomembna, da avtorstvo pogosto ne odraža več dejanskega prispevka, ampak je pogosto odraz moči. Pokojni predsednik SAZU prof. dr. Jože Trontelj je že leta 2008 v svojem članku Poštenje in dobra praksa v znanosti (Zdravniški vestnik, 77, 2008, 1–6) ugotavljal, da so »med najpogostejšimi prestopki nepoštene manipulacije s podatki, zavestno napačno interpretiranje, spodrsljaji pri avtorstvu, nepošteno citiranje del drugih avtorjev, kraja idej in ustvarjalnega dela drugih, napačno navajanje ali zamolčanje rezultatov na željo ali zahtevo naročnika ali včasih celo predstojnika«. Uveljavljeno ocenjevanje znanstvenega dela posameznika in skupine teh prestopkov seveda ne zaznava, zato so zadosti spretni »prestopniki« tudi bogato nagrajeni.
Odmikanje
Sedanje razmere pa so privedle še do drugih nerazumnih in škodljivih ravnanj. Če je akademik Trontelj zapisal, da je »posebno pozornost treba posvetiti vzgoji mladih znanstvenikov k raziskovalnemu delu«, se od tega namena danes vse bolj odmikamo.
V bolonjskih študijskih programih je obseg eksperimentalnega dela v laboratorijih večinoma skrčen. Sedanje razmere pa vodstva nekaterih fakultet silijo v skorajda nesprejemljivo povečanje števila študentov v skupinah pri laboratorijskih vajah in – če ne gre drugače – izvedbo demonstracijskih vaj.
Morda bi lahko enako svetovali tudi ministru za promet – z izvedbo demonstracijskih voženj v avtošolah bi lahko precej pocenili usposabljanje mladih voznikov. Na cesti ne bodo nič bolj nevarni kot na primer kemik v industrijskem laboratoriju, ki bo diplomiral ob demonstracijskih vajah.
Naj se vrnem k začetni zgodbi o Gay-Lussacu in Charlesu, ki jo študentom in študentkam pogosto povem kot enega prvih dokumentiranih primerov prisvajanja avtorstva. A zakaj Charles ni sam objavil svojih izsledkov? Morda se mu delo ni zdelo zadosti pomembno, zadosti »odlično«? Nič novega. Dvom je redni in nujni spremljevalec vsakega raziskovalnega dela, a kljub temu je treba v svoje delo verjeti, ga spoštovati in objaviti.
Morda je tudi Mileva Einstein-Marić, ki jo opisuje Senta Troemel-Ploetz v članku Mileva Einstein-Marić: The woman who did Einstein's mathematics (Women's Studies Int. Forum, 13, 1990, 415–432), premalo verjela v svoje delo. Matematičarka, po rodu Srbkinja, žena Alberta Einsteina, je izjemno vplivala na moževa velika odkritja. Menda je – ob pomoči kolega Hermanna Minkowskega – celo izvedla izračune za teorijo relativnosti. Na prvi verziji članka so bili domnevno še vsi trije, za objavo pa so Milevo črtali. Morda ji je bilo vseeno: ni potrebovala nobenih točk za napredovanje in habilitacijo, niti za prijavo projekta ali mentorstva mlademu raziskovalcu, raziskovalki. Morda je bila – kot ženska v določenem zgodovinskem obdobju – popolnoma zadovoljna že s tem, da ji je bilo dovoljeno sodelovati pri raziskovalnem delu.
No, zgodba z Milevo ima za sedanje čase zelo zanimiv zaključek – kljub ločitvi ji je Albert odstopil denarno vrednost Nobelove nagrade in ji s tem izkazal nekakšno zahvalo in priznanje za njeno podporo. Na tako »dobrohotnost« vodij laboratorijev, programskih skupin in drugih upravljavcev z družbenimi sredstvi za raziskave se dandanes ne moremo zanašati. Po drugi strani pa naj v znanosti in drugod ne bi bilo več tako velikih razlik med spoloma.
Nezaželeni »špecarji«
Pa vendar, ob opisanih in podobnih »zdrsih« se kljub novim časom niti kot posamezniki niti kot skupina ne znamo odzvati, prav tako nimamo telesa ali institucije, kamor bi lahko naslovili primere opisov zlorab, kaj šele da bi bila taka nedopustna in škodljiva ravnanja sankcionirana. Nasprotno, ljudje, ki dobronamerno opozorijo na nepravilna in škodljiva ravnanja, so označeni za konfliktne osebe in pogosto nosijo neprijetne posledice, ker jih nihče ne upa zaščititi, kot ugotavljata Barbara Rodman in Artur Caplan v članku No One Likes a Snitch (Science and Engineering Etics, junij 2014).
Ali ni v pravu izostanek dejanja, da si torej lepo previdno tiho, enak sostorilstvu? Ali ni navsezadnje dolžnost vseh raziskovalcev in raziskovalk, da opozarjamo na nepravilnosti? Kako lahko prenašamo pravila etičnega ravnanja v znanosti na mlade, če se sami, same po njih ne ravnamo? Študijski programi teh vsebin ne obravnavajo, torej ostajata samo učenje in vzgoja z zgledi dobrih ali slabih praks.
Brez vidne slovenske udeležbe so potekale prve tri konference o spodbujanju odgovornosti v raziskavah (World Conference on Research Integrity, Lizbona 2007, Singapur 2010, Montreal 2013). Na konferenci v Singapurju leta 2010 je bila sprejeta spomenica (Singapore Statement on Researh Integrity), ki opredeljuje osnovne etične principe v raziskavah in je bila prevedena že v 27 jezikov. Evropa izredno poudarja pomen integritete v raziskavah, a Slovenija je bila šele 5. junija letos vključena kot opazovalka v mrežo ENRIO (European Network of Research Integrity Offices), pa še to zgolj zaradi individualne pobude kolegice dr. Urše Opara Krašovec. V Nemčiji in nekaterih drugih državah se s tem vprašanjem ukvarjajo posebni varuhi pravic zaposlenih na raziskovalnih institucijah. Univerza v Ljubljani sicer ima komisijo za etična vprašanja, a zanjo skorajda nihče ne ve.
Nova razmerja
Ali torej resnično ni že skrajni čas, da v znanosti na Slovenskem vzpostavimo nova razmerja?
Koalicijska pogodba nove vlade poudarja tovrstno odgovornost in zapisani ukrepi slonijo na dobro zastavljeni Resoluciji o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020. Ta med cilji navaja sprejem nacionalnega kodeksa etike in poštenja ter dobre prakse v znanosti, na katerem bi temeljili kodeksi posameznih raziskovalnih ustanov, ter ustanovitev častnega razsodišča za znanstveno področje. Z ukrepi za doseganje teh ciljev že krepko zamujamo, zato bo posvet na to temo bližnjega 19. septembra z naslovom Perspektive odgovornosti, etike in spolov: nova razmerja v znanosti, spodbujen in zasnovan v okviru komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, oblikoval izhodišča za predvidene rešitve na področju znanosti in etike. Nova vlada in resorno ministrstvo morata prepoznati pomen konference in njenih rezultatov in jih upoštevati pri svojem prihodnjem delu.
Prof. dr. Marija Bešter-Rogač, predsednica komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport
