Černobil – preizkusni teren za trdoživost narave

Kaj se zgodi, če prizorišče hude jedrske nesreče ostane trideset let zaprto in prepuščeno samemu sebi? Odgovor nam ponuja okolje današnjega Černobila, mesta do zdaj najhujše nesreče jedrskega obrata na svetu. Po treh desetletjih osamitve in ničelne prisotnosti človeka je postalo poseben laboratorij za testiranje trdoživosti narave. Ji sevanje bolj škodi, kot ji prija odsotnost človeka?

Ni rečeno, vsaj ne po podatkih, ki so jih zbrali biologi in pred kratkim objavili v reviji Current Biology. Danes, tri desetletja po uničujoči eksploziji enega od reaktorjev jedrske elektrarne v Černobilu v Ukrajini, okolica poškodovanega reaktorja namreč vrvi od življenja. Območje, ki je še vedno zaprto za ljudi, je postalo dom številnih živali, jelenjadi, srnjadi, volkov, merjascev in še številnih drugih vrst.

Vsi ti se na tem zaprtem območju, še vedno močno kontaminiranem z radioaktivnim sevanjem, po pričevanju redkih, ki so v nadzorovanih razmerah imeli priložnost vstopiti na to območje oziroma ga preleteti, hitro množijo. Tako avtorji članka v Current Biology med drugimi podatki navajajo tudi tega, da je na kontaminiranem območju kar sedemkrat več volkov, kot jih je v bližnjih naravnih parkih zunaj z radiacijo prizadetega območja.

Blagodejen vpliv sevanja?

Avtorji raziskave, ki so z opazovanjem iz helikopterjev preštevali živali na 4200 kvadratnih kilometrih zaprtega območja, domnevajo, da podobno kot volkovi tudi druge živali bivajo na tem območju v večjem številu kot na sosednjih nekontaminiranih območjih. Ali ti podatki morda kažejo, da sevanje vendarle lahko vsaj začasno ugodno vpliva na naravo?

Nikakor ne, menijo avtorji članka. Vzrok za več živali v okolici poškodovanega reaktorja po njihovem prepričanju ni morebiten koristen vpliv sevanja, ampak odsotnost človeškega vpliva. Podatki iz omenjene raziskave namreč kažejo, da je v okolici Černobila kljub propadu narave po izjemno močni eksploziji in požaru narava danes celo bogatejša in pestrejša, kot je bila v času pred jedrsko nesrečo.

Ti podatki so seveda presenetljivi, še posebno če upoštevamo, da je vseh približno 30 požrtvovalnih reševalcev, ki so z varovalnim zidom zaščitili poškodovani reaktor, že v nekaj letih po nesreči umrlo. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije pred dobrimi desetimi leti, torej v dvajsetih letih po nesreči, je zaradi posledic sevanja umrlo še približno 4000 ljudi.

Podatki o velikem številu živali in pestri naravi so še posebno presenetljivi ob dejstvu, da je na območju okoli deset kilometrov od poškodovanega reaktorja sevanje še vedno od 10- do 35-krat večje od običajnega sevanja v tako imenovanem ozadju, to je v običajnem okolju.

Res je sicer, priznavajo biologi, da je življenjska doba živali, ki zdaj živijo na tem zaprtem območju, najbrž krajša, verjetno pa imajo te tudi manj potomcev. Vendar se »njihovo število in pestrost skokovito povečujeta, in to po precej višji stopnji, kot so jo zaznali v desetletjih pred nesrečo«, navaja ukrajinski biolog Denis Višnevski.

»Sevanje je tu ves čas prisotno in ima seveda negativen vpliv, toda ta očitno ni toliko škodljiv, kot je blagodejna odsotnost človekovega vpliva,« ugotavlja Višnevski.

Preporod okolja?

V dneh po nesreči je bilo z območja evakuiranih okoli 130.000 ljudi – o njihovi nekdanji navzočnosti in nenadnem odhodu še zdaj pričajo zapuščena igrišča, propadajoče šolske učilnice, razpadajoče stavbe in dvorišča, ki jih prerašča rastlinje. Hkrati z ljudmi je takrat izginila tudi narava: v bližnjem Rdečem gozdu so na desetih kvadratnih kilometrih ovenela in se posušila vsa drevesa, izginile so številne ptice, glodalci in celo mrčes.

Toda sčasoma je na mestu propadlega gozda pognalo novo zelenje, bujno in vsaj na videz zdravo. Za zelenjem se je pojavilo tudi drugo življenje, vendar ne povsem enako prejšnjemu.

Živalskih vrst, ki so bile odvisne od kmetijskih pridelkov ljudi in njihovih odpadkov, ni bilo. Tako so izginile bele štorklje in tudi vrabci in golobi se niso več naselili. Znova pa se je pojavila flora in favna, ki je na tem območju uspevala v obdobjih veliko pred jedrsko nesrečo. Tako je zdaj tam spet videti orle, volkove, jelene, medvede in rise ter številne druge živali.

Biologom ni dalo miru, da ne bi aktivno posegli tudi v ta hočeš nočeš naravni laboratorij. Na začetku 90. let prejšnjega stoletja so na območje spustili trop mongolskih konjev, da bi se prepričali, ali se bodo tam naselili ali ne. Konji so tam ostali in se celo zelo namnožili. Zdaj se jih po opustelih poljih znotraj zaprtega območja pase že okoli sto.

Previdne ocene

Za Višnevskega je ta čreda konj živi dokaz o preporodu narave na tem prej povsem uničenem okolju. Drugi biologi pa so pri tej oceni previdnejši.

Tim Mousseau z univerze v Južni Karolini, ki je vodil dolgoročno raziskavo biodiverzitete na območju Černobila, zdaj pa podobno raziskavo izvaja tudi na območju poškodovane jedrske elektrarne v Fukušimi, je celo nekoliko razočaran. Pričakoval je, da bo na teh območjih preživetje vrst večje. Še posebno ga skrbi razmeroma malo vrst ptic in metuljev, ki so bili zaradi sevanja očitno najbolj prizadeti, verjetno zaradi občutljivosti njihovih ključnih kromosomov na sevanje.

»Ko na nekem prostoru postaviš visoko ograjo, bodo nekatere vrste živali v ograjenem prostoru gotovo imele večjo možnost za širitev. Toda ker so velike in jih je zlahka opaziti, to še ne pomeni, da se je njihovo število povečalo za toliko, kolikor bi se, če ne bi bilo katastrofe. Prav tako to ne pomeni, da se je biološka pestrost že vrnila na običajno, pričakovano raven,« opozarja Mousseau. »Vsekakor pa so znamenja, da sevanje prizadeva vsa živa bitja v območju, neizpodbitna. Celo klic kukavice je prizadet,« trdi Mousseau.

Niti raj niti oaza

Podobno meni tudi raziskovalka Marina Škvirija s Schmalhausnovega inštituta za zoologijo, enega najstarejših v Ukrajini. Skrbi jo predvsem, da ne bi na podlagi fotografij živali na tem zaprtem območju to območje zdaj idealizirali in ga razglasili za naravni rezervat. »Območje je res posebno,« se strinja, »vendar ni niti raj niti oaza za živa bitja.«

Višnevski pa kljub vsemu upa, da se bo sčasoma biološka pestrost območja še povečala, posebno ko bo opuščena polja prerasel gozd. Z gozdom se bo tja vrnila še druga favna in flora, je prepričan.

»Med Černobilom tik pred katastrofo in Černobilom zdaj, trideset let pozneje, je velika razlika,« poudarja. »Gotovo je zdaj tam več živali, toda te živali so verjetno tudi edina pozitivna posledica te hude katastrofe.«

Območje, ki je kot nekakšen naravni laboratorij za vpliv sevanja na živa bitja, tako predvsem nakazuje, da bi človekov vpliv na naravo utegnil biti še bolj škodljiv od radioaktivnega sevanja. Kaže pa tudi, da je narava zelo prožna in si po katastrofah lahko hitro opomore – če je le ne prizadene še vpliv človekovih dejavnosti.