Črevesna mikrobiota: tisoči mikroorganizmov, ki nas branijo pred vsiljivci

V človeškem organizmu prebiva za približno dva kilograma mikroorganizmov.

Thu, 11.02.2016, 09:00
»Bolezni nenormalnega imunskega odziva je čedalje več, so že malone naš vsakdanji kruh.«

Težko si je predstavljati, da v človeškem organizmu prebiva za približno dva kilograma mikroorganizmov in da je v njem desetkrat več bakterijskih celic kot naših lastnih. Med mikroorganizmi je največ črevesnih bakterij, ki si ustvarijo svoj svet – črevesno mikrobioto. Dobre bakterije proizvajajo snovi, podobne antibiotikom, ki človeka branijo pred patogenimi mikroorganizmi. A včasih se zalomi.

Na kliničnem oddelku za gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko pri pediatrični kliniki ljubljanskega UKC so specializirani za zdravljenje prebavil, jeter, žolčnika, žolčnih poti, pa tudi za prehrano, ki je pri nekaterih specifičnih obolenjih, na primer alergijskih, tako rekoč edini pripomoček za premagovanje bolezenskih težav.

Terciarna medicina sestavlja polovico kliničnega dela, ki ga je vedno več – tako kot obolenj, ki jih pred 20 leti pri nas sploh še nismo poznali. O tovrstnih izzivih, pri katerih so v veliko pomoč tudi nova raziskovalna spoznanja o moči, skriti v prebiotikih in probiotikih, bakterijah, ki dokazano ugodno učinkujejo na zdravje, smo se pogovarjali s predstojnikom oddelka prof. dr. Rokom Orlom.

»Vedno več vemo o tem, kako pomemben člen pri vzdrževanju zdravja oziroma normalnega delovanja organizmov vseh živih bitij, torej tudi človeka, je črevesna mikroflora oziroma mikrobiota. Človekova prebavila poseljuje več tisoč različnih vrst mikroorganizmov, bakterij, virusov, glivic in praživali, ki jih je v telesu za okoli 1,5 do 2 kilograma. Mikrobiota, ki ni le prisotna, ampak je ves čas presnovno aktivna, je poselila različne niše človekovega telesa; mikroorganizme najdemo na koži, v nožnici, nekaj tudi v spodnjem delu sečil … S hrano, ki potuje po črevesju, ker je ne prebavimo v celoti, se hranijo in jo razgrajujejo v snovi, ki jih potrebujejo za svoj obstoj oziroma jih izločajo v svoje okolje. Mnoge od teh snovi imajo pomemben vpliv na naše zdravje, nekatere pa nam škodijo,« pojasnjuje dr. Orel.

Ali smo zdravi ali ne, je torej odvisno od sestave mikroorganizmov, pri čemer sogovornik poudarja: »O bakterijah vemo največ, medtem ko se o drugih, denimo o virusih, šele učimo.«

Načeto zdravje mikroflore

Znano je, da so mikroorganizmi ves čas v stiku s črevesnimi celicami, s celicami imunskega sistema – in da so, zlasti v otroštvu, nadvse pomembni za normalen razvoj telesa in imunskega sistema, pozneje pa tudi za uravnavanje njegovega delovanja.

»Poskusi so pokazali, da se pri mladi živali v sterilnem okolju ne razvije normalna črevesna flora – posledično tudi razvoj imunskega sistema ni normalen. Tako lahko sklepamo, da tudi pri človeku v zgodnjem obdobju življenja, ko črevo na novo poseljujejo mikroorganizmi iz okolja, motnja v tem procesu povzroči tak razvoj mikroflore, ki potem vse življenje vpliva na delovanje presnove in imunskega sistema. To je lahko eden od vzrokov za pojavljanje bolezni nenormalnega delovanja imunskega sistema, kot so alergije, avtoimunske bolezni ali kronična vnetna črevesna obolenja,« ugotavlja dr. Orel.

Če je porod normalen in novorojenec pride na svet po vaginalni poti, že med porodom dobi prvi paket bakterij; pozneje se jim pridružijo še bakterije iz okolja in tudi oziroma predvsem iz hrane. Povsem drugače pa je, če se otrok rodi s carskim rezom – takrat dobi najprej mikrofloro s kože. Če je novorojenec poleg tega še nedonošenček ali ima bolezen, ki zahteva zdravljenje v bolnišnici, na primer na intenzivnem oddelku, kjer je mikroflora zelo »selekcionirana«, lahko primarna kolonizacija črevesja poteka zelo nenormalno.

Pozneje v življenju na mikrobioto vpliva predvsem hrana. Način prehranjevanja je dejavnik, ki ima v celotnem življenju človeka dokazano največji vpliv na sestavo mikroflore, ki je zelo individualno pogojena – pri vegetarijancih je na primer povsem drugačna kot pri vsejedih.

»Mikroflora dojenih otrok ima značilnosti, ki so ugodne za njihovo zdravje. Zato pri prehranjevanju otrok, ki jih matere ne dojijo, poskušamo z mlečnimi formulami čim bolj posnemati sestavine v materinem mleku, ki vplivajo na naselitev bakterij v otrokovem črevesju. Dolga leta je veljalo prepričanje, da je materino mleko sterilna tekočina – danes vemo, da so v njem bakterije, ki vanj v velikem deležu najverjetneje pridejo po krvi, iz materinega črevesa. Po drugi strani pa so v materinem mleku oligosaharidi; ti imajo prebiotično vlogo. Spodbujajo rast koristnih bakterij, delujejo pa tudi kot receptorji za škodljive bakterije, saj se z njimi sprimejo in se nato izločijo iz otrokovega črevesja. Zato v mlečne formule danes dodajamo koristne vrste bakterij, kot probiotike, ali pa oligosaharide, kot prebiotike,« pove dr. Orel.

Nenormalni imunski odziv

Nezdrava sestava črevesne mikrobiote, tako imenovana disbioza, je verjetno eden pomembnih vzrokov za pojav različnih bolezni nenormalnega delovanja imunskega sistema. Na zdravje mikroflore pa ima zelo velik vpliv tudi uživanje zdravil. Študije so pokazale, da se pri ljudeh, ki jih pogosto zdravijo z antibiotiki, zlasti v zgodnjem otroštvu, pogosteje pojavijo bolezni nenormalnega imunskega odziva, predvsem alergijske.

»Poglejmo eozenofilni ezofagitis. Te bolezni pred 20 leti nismo poznali; verjetno je obstajala, a je bila izjemno redka. Tudi potem, ko se je začela pojavljati pogosteje, najprej v najrazvitejših delih sveta, je pri nas še ni bilo. Zdaj pa vsako leto odkrijemo vedno več bolnikov z alergijskim vnetjem požiralnika, ki je zelo neprijetno; kaže se kot zatikanje hrane, lahko tudi kot zožitev požiralnika. Ko ugotovimo, na kaj je bolnik alergičen, ga zdravimo predvsem z dieto, s katero se izogiba hrani, ki sproža alergijski odziv,« profesor Orel navede alergijski primer bolezni nenormalnega imunskega odziva, med katere sicer spadajo tudi kronične vnetne črevesne bolezni, na primer crohnova bolezen in ulcerozni kolitis.

Epidemiološke študije so pokazale, da je pojavnost teh bolezni v zadnjih dveh desetletjih narasla kar za štirikrat – oziroma so, kot pravi Rok Orel, »postale tako rekoč naš vsakdanji kruh«. Čez mesec dni bodo tako v Ljubljani že drugič po letu 2014 gostili evropsko delovno skupino za eozenofilni ezofagitis, v tem sklopu načrtujejo nove študije in oblikujejo doktrine za diagnostiko in zdravljenje te bolezni.

Antibiotiki in probiotiki

Znano je, da včasih že tako ali tako težko vzdrževano ravnovesje v organizmu, torej tudi v mikroflori, najbolj ogrožajo antibiotiki. Ti ne uničijo le škodljivih bakterij, ampak tudi koristne.

»Jemanje antibiotikov v naših prebavilih povzroči nekaj podobnega, kot če bi vrgli atomsko bombo. Pobijemo ogromno normalne mikroflore, preživijo le mikroorganizmi, ki so proti konkretnemu antibiotiku odporni. In bolj ko je antibiotik širokospektralen, hujše je opustošenje. Ta ogolela zemlja, kjer ni več zaščitne mikrozdružbe, nenadoma postane plodno območje, ki ga lahko poseli karkoli,« opozarja gastroenterolog.

Najobičajnejši stranski učinek jemanja širokospektralnih antibiotikov so prebavne težave; pojavijo se pri 15 do 40 odstotkih obolelih. »Pri manjšem deležu obolelih pa se lahko razvije hudo črevesno vnetje – zlasti če se razraste zelo nevarna bakterija Clostridium difficile. Ta je med pomembnejšimi povzročitelji bolnišničnih okužb in je za obolelega izjemoma lahko celo usodna. Ker se okužbe s to bakterijo pogosto ponavljajo, jih je tudi zelo težko trajno izkoreniniti. Možno je seveda zdravljenje z antibiotiki, na katere so te bakterije občutljive, a po drugi strani lahko povzročimo ponovno poselitev z njimi – to pa se najpogosteje zgodi v okolju, kjer je veliko bolnikov,« sogovornik opisuje začarani krog delovanja omenjenih bakterij.

Dejavnikov tveganja za razvoj nevarnih bolezni, ki jih povzročajo te izjemno odporne bakterije, ni malo. Mednje spadajo antibiotično zdravljenje, dolgotrajno bivanje v bolnišnici ali pogosto obiskovanje zdravstvenih ustanov, kjer so te bakterije tako rekoč »doma«, in kronična bolezen, ki zmanjšuje splošno odpornost obolelega.

Zato se, kot pojasnjuje profesor Orel, »vrstijo raziskave in prizadevanja za zmanjšanje možnosti tovrstnih okužb. Poleg tega v strokovnih krogih velja pravilo, naj bolnik takrat, ko jemlje antibiotike, vedno uživa tudi točno določene probiotike. Tako je namreč mogoče preprečiti ponovitev okužbe. Seveda pa moramo vedeti, da vsi probiotiki niso učinkoviti.«

Koristi probiotičnih sevov

V sklopu evropske delovne skupine za probiotike strokovnjaki iz raznih držav ugotavljajo, kateri sevi probiotikov so znanstveno dokazano koristni.

»Nedavno objavljena analiza o vlogi probiotikov pri preprečevanju driske zaradi antibiotikov – pripravila jo je evropska delovna skupina za probiotike, v kateri sodelujem – je pokazala, da zelo močni dokazi o koristnosti oziroma učinkovitosti obstajajo za samo dva seva probiotikov, Lactobacillus rhamnosus GG in Saccharomyces boulardii, pri katerih se možnost za pojav driske drastično zmanjša, in sicer za približno polovico. Zato se moramo takrat, ko posegamo po probiotikih, zavedati, da ima vsaka bakterija sebi lastne mehanizme delovanja. Niti dva probiotika po delovanju nista primerljiva med seboj – tako kot ni probiotičnega seva, ki bi bil dober za vse,« poudarja dr. Orel.

Zato klinični znanstveniki in zdravniki, ki jih zanima praktični vidik uporabnosti probiotikov, z raziskavami pridobljeno znanje vključujejo v strokovno doktrino – kot svetovanje pacientom, kdaj in katere probiotike naj uporabijo, da bodo preprečili neželene učinke antibiotične terapije.

»Poglejmo infekcijske driske. Ta obolenja, ki v razvitem svetu načeloma niso več razlog za umiranje, so veliko breme, ne le za obolelega, ampak tudi z vidika zdravstva in celotne družbe. Že s tem, da potek te bolezni lahko ublažimo in ga skrajšamo, pa čeprav samo za dan ali dva, ali da občutno zmanjšamo število bolnikov, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici s parenteralno rehidracijo, smo naredili veliko. Dokazano je, da nekateri sevi probiotikov pomembno skrajšajo trajanje driske – če jih oboleli začne jemati takoj, ko se pojavijo prvi znaki,« pravi sogovornik.

V pro- in prebiotikih se, kot trdi, skriva velikanski potencial, vendar predstojnik kliničnega oddelka za gastroenterologijo ob tem opozarja: »Pri teh prehranskih pripravkih, ki so lahko tudi del zdravljenja, moramo delovati v skladu z dejstvi. Selektivnost je na tem področju obveza, kajti koristi lahko le probiotik, ki ima pričakovani in dokazani učinek za točno določeno indikacijo, drugi probiotiki pa ne. Kljub temu se v praksi na eni strani še vedno srečujemo z 'verniki', ki povsem nekritično verjamejo v enakovredno delovanje vseh teh pripravkov. Na drugi strani pa so absolutni skeptiki, ki menijo, da gre v resnici samo za spretno reklamno potezo.«

Onemogočeno informiranje

»Ogromno je reklam, ki nas prepričujejo o koristnosti vseh mogočih probiotikov – o 'resnici' torej, ki ne obstaja. Žal se v tem morju plevela pogosto izgubi seme, ki pa je dobro in učinkovito. Zato strokovnjake iz zdravstva – zdravnike, lekarniške farmacevte, dietetike – poskušamo na izobraževanjih, ki jih organizira Inštitut za probiotike in funkcionalno hrano, redno seznanjati z novostmi na tem področju. Jih informirati z aktualnimi dokazi, da bi na novo pridobljeno znanje lahko uporabili pri delu z bolniki,« pravi dr. Orel.

Kot ugotavlja, pa je splošno znanje o delovanju probiotikov še vedno prešibko. »Pogosto se zgodi, da ljudem svetujejo jemanje popolnoma napačnih in povsem nekoristnih pripravkov. Po drugi strani pa si je iluzorno predstavljati, da bi uporabnik sam znal izbrati tisto, kar mu bo res koristilo. Tako večinoma poseže po izdelku, ki ga najprej vidi na prodajni polici in je po možnosti najcenejši – ali po tistem, v katerega verjame, pa čeprav neutemeljeno, njegov zdravnik ali lekarniški farmacevt.«

Težava je, da je celovito informiranje laične javnosti prepovedano. »To je posledica evropske birokratske predstave o tem, kako naj bi zadeve čim bolj učinkovito regulirali. Ker so pro- in prebiotike opredelili kot hrano, in ne kot zdravilo, ti spadajo pod jurisdikcijo Evropske agencije za zdravo hrano. Ker pa nobena hrana ne more po definiciji zdraviti, so kakršnekoli trditve o zdravljenju oziroma izboljšanju bolezni pri probiotikih že a priori prepovedane, vsaj kar zadeva konkretna imena teh proizvodov – a prav ta informacija je najbolj koristna,« opozarja pediater.

Ob tem priznava, da je bila osnova za sprejetje takšne regulative dobra, saj je bila usmerjena k preprečevanju neupravičenega reklamiranja izdelkov. »Po drugi strani pa zdajšnje onemogočanje sporočanja resničnih dejstev naredi veliko škode, saj ljudje še naprej posegajo po napačnih izdelkih. Še kar nekaj vode bo preteklo, preden bosta stroka in birokratska regulativa našli skupni jezik za smiselno rešitev, ki bo potrošnikom omogočala ustrezno informiranost – v konkretnem primeru pa tudi učinkovitejše zdravljenje.«

Prijavi sovražni govor