Tiskane izdaje
Zakaj natanko so izumrli orjaški dinozavri, ki so milijone in milijone let neovirano lomastili po Zemlji, je vprašanje, na katero strokovnjaki vsakih nekaj let ponudijo nov, podrobnejši in dozdevno prepričljivejši odgovor. Tako je tudi tokrat: mednarodna skupina uveljavljenih paleontologov je pred dnevi objavila izsledke obsežne raziskave, ki v nerešeno enačbo vnašajo še nekaj novih ugotovitev.
Kakor so zapisali v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, so v svoji študiji podrobno proučili fosilizirane ostanke dinozavrov od takrat, ko so se ti orjaški vretenčarji pred približno 230 milijoni let prvič pojavili na Zemlji, do trenutka, ko so naglo izumrli. In njihova temeljna ugotovitev je, da je velik asteroid, ki je pred 65 ali 66 milijoni let treščil na naš planet, konec dinozavrov samo močno pospešil, saj da so se orjaški vretenčarji že pred tem čedalje teže prilagajali vztrajno spreminjajočim se razmeram na Zemlji.
Sprva se je nova vrsta velikih vretenčarjev razvijala osupljivo hitro. Po kakšnih 70 milijonih let neovirane strahovlade in bogate diverzifikacije pa se je njen razvoj začel upočasnjevati – in ta dolgi, več deset milijonov let trajajoči proces se je nadaljeval vse do njihovega nenadnega izumrtja, ki ga je povzročil padec asteroida s premerom približno deset kilometrov.
Vodilni avtor študije dr. Manabu Sakamoto, paleontolog z britanske Univerze v Readingu, izrecno poudarja presenetljivo ugotovitev, da so bili dinozavri močno oslabljeni že približno 50 milijonov let pred uničujočim padcem velikega asteroida. Pa ne samo oslabljeni – po prepričanju njegove skupine raziskovalcev bi izumrli tudi brez kataklizmičnega »obiska« iz vesolja.
Najhitreje so menda odmirali dolgovrati sauropodi (Sauropoda, sauros v grščini pomeni kuščar oziroma plazilec), medtem ko je bil zaton tako imenovanih teropodov (Theropoda ), skupine dinozavrov, v katero se je uvrščal tudi zloglasni krvoločni tiranozaver (tyrannos pomeni kralj), nekoliko počasnejši.
»Po prevladujočem prepričanju so dinozavri neovirano vladali Zemlji vse do padca asteroida, ta pa jih je v trenutku izbrisal z zemeljskega površja,« je za BBC povedal soavtor tokratne študije, evolucijski biolog Chris Venditti z Univerze v Readingu. »To sicer drži, toda med našo raziskavo smo ugotovili, da se je zemeljski zaton dinozavrov očitno začel že približno 50 milijonov let prej! Če bi namreč dinozavri res tako suvereno vladali na Zemlji, kakor se na splošno domneva, potem bi bili gotovo neprimerno bolje pripravljeni na katastrofo, ki jo je v zemeljskem okolju povzročil padec asteroida.«
Nikakor ne prva študija
Ob tem se velja spomniti predhodne študije izpred dveh let (o kateri smo na straneh Znanosti prav tako obširno poročali). Tudi njena temeljna ugotovitev je bila, da je asteroid na Zemljo treščil v trenutku, ko so bili ti orjaški vretenčarji zaradi že siceršnjih neugodnih naravnih razmer še posebno ranljivi.
Po besedah vodilnega avtorja takratne študije, objavljene v reviji Biological Reviews, dr. Steva Brusatteja z Univerze v Edinburgu sta namreč v tistem času (pred 65 ali 66 milijoni let) dviganje gladine svetovnih oceanov in povečana vulkanska aktivnost že močno ogrožala številne vrste dinozavrov in jih prignala na rob izumrtja. A bi jih večina po vsej verjetnosti preživela tudi takšne okoliščine, če bi asteroid treščil na Zemljo le nekaj milijonov let prej ali pozneje.
»Dinozavri so imeli res velikansko smolo,« je ugotovitev takratne študije povzel dr. Brusatte. »V trenutku, ko so bili najbolj ranljivi, jih je zadel pravi vihar katastrofalnih dogodkov.«
Njegova skupina znanstvenikov je po dolgem proučevanju prišla do sklepa, da je nekaterim rastlinojedim vrstam dinozavrov v Severni Ameriki v času pred padcem asteroida sicer res grozilo izumrtje, vendar niso našli prepričljivih dokazov, ki bi pričali o njihovem neizogibnem evolucijskem zatonu. Tako so se zadovoljili z ugotovitvijo, da sta okrepljena aktivnost zemeljskih vulkanov ter dviganje gladine morij in oceanov najverjetneje zgolj »pripravila teren«, da že tako ranljivi dinozavri kratko malo niso mogli preživeti uničujočega padca asteroida.
Toda profesor Brusatte je naredil še korak dlje in, kot rečeno, postavil drzno domnevo, da bi orjaški dinozavri po vsej verjetnosti preživeli, če bi asteroid na Zemljo treščil le nekaj milijonov let prej, preden so se naravne razmere na našem planetu začele nevarno zaostrovati, ali pa le nekaj milijonov let pozneje. Skratka, dinozavri bi si v obeh primerih morda opomogli in bi nemara še danes lomastili po Zemlji.
»Še pet milijonov let pred padcem asteroida je bil dinozavrski ekosistem precej močnejši. Ne samo da so obstajale različne vrste teh živali, tudi temelj njihove prehranjevalne verige je bil robustnejši, zato bi jih bilo precej teže izbrisati z obličja Zemlje,« je predlani pojasnjeval dr. Brusatte. »Če bi torej imeli na voljo le nekaj dodatnih milijonov let, bi morda lahko obnovili svojo diverziteto in tako imeli več možnosti, da preživijo tudi uničujoči padec asteroida. Navsezadnje so dinozavri v približno 160 milijonih let obstoja doživeli in tudi preživeli marsikateri vzpon in padec.«
Vzpon sesalcev
Vsekakor pa je ravno propad dinozavrov omogočil nadaljnjo diverzifikacijo in hitrejši razvoj sesalcev, s človeškim rodom vred. Če torej asteroid ne bi treščil na Zemljo, bi po Brusattejevem mnenju morda še danes živeli na planetu, ki mu vladajo dinozavri. »A s to pomembno razliko, da sesalci v tem primeru seveda ne bi dobili priložnosti za razcvet in ljudje danes ne bi razmišljali o tem, kaj bi bilo, če bi bilo!«
Ta vznemirljiva misel pa je seveda že takrat in še danes sproža vprašanje, v kaj vse bi se v tem primeru lahko razvili dinozavri. Bi mar njihov razvoj potekal podobno, kakor je potekal pri sesalcih – v najviše razviti razred vretenčarjev in s tem tudi v najrazvitejše živali?
»Vse je mogoče,« je razmišljal dr. Brusatte. »V evoluciji ni mogoče povsem izključiti nobene možnosti. Vsekakor je možno, da bi se pri dinozavrih v primeru njihovega nemotenega razvoja lahko razvila tudi inteligenca.«
Vsi pa niso bili takšnega mnenja. »Kar zadeva razvoj inteligence pri dinozavrih, se je tak eksperiment v naravi pravzaprav že zgodil – rečemo mu vrana,« je pomenljivo poudaril paleontolog Simon Conway Morris z Univerze v Cambridgeu. Po njegovem mnenju namreč dinozavri, tudi če bi preživeli posledice uničujočega asteroida, danes ne bi več obstajali. Precej verjetneje se mu zdi, da bi se inteligentnost prej ali slej razvila pri drugih živalskih skupinah, ki bi se sčasoma naučile izdelovati orodje in učinkovito orožje. »In od tistega trenutka bi bili dinozavri obsojeni na propad,« je odločen.
Zakaj zaton?
Seveda življenja ni mogoče zavrteti nazaj in se prepričati, kakšne bi bile posledice malce zgodnejšega ali nekoliko poznejšega padca asteroida. Se pa z vsako novo študijo poveča število strokovnjakov, ki trdijo, da je ta na Zemljo treščil v skrajno neugodnih naravnih razmerah – tako za dinozavre kot za vse druge takrat živeče živalske in rastlinske vrste. Najnovejša študija to prepričanje zgolj razširja z domnevo, da se je problem za velike, strah in trepet vzbujajoče vretenčarje po stotih milijonih let strahovlade začel že bistveno prej kot le milijon ali dva pred padcem asteroida in da je prizadel veliko dinozavrskih vrst.
Precej manj pa je zadovoljivih odgovorov na vprašanje, zakaj so bili dinozavri v evolucijskem zatonu že tako dolgo pred neželenim »obiskom iz vesolja«.
Znano je le, da so bile razmere pred 230 milijoni let, ko so se dinozavri pojavili na Zemlji, zanje idealne: toplo podnebje je po večini zemeljske oble omogočalo bujno vegetacijo. Ko pa se je ozračje začelo ohlajati in morska gladina spreminjati, so se pogoji za življenje začeli zaostrovati. Seveda ne samo za dinozavre, ampak za vse, tudi za sesalce, ki so se razvili ob približno istem času kot dinozavri. Toda ali bi sesalcem pripadel primat tudi brez padca asteroida pred 65 ali 66 milijoni let?
Vsekakor so sesalci bolje prilagojeni na hladnejše podnebje, kakor so bili dinozavri, so prepričani tudi avtorji tokratne študije. Pa tudi sicer bi se inteligentnost, kot rečeno, prej kot pri dinozavrih razvila pri drugih živalskih skupinah. In ko bi se katera izmed njih naučila izdelovati orodje in učinkovito orožje, bi bil propad dinozavrov tako rekoč neizogiben, se strinjajo avtorji obeh omenjenih študij. Povedano drugače, padec asteroida je bil le pregovorni zadnji žebelj v njihovo krsto.
