Tiskane izdaje
Kemija in kemijski poskusi so lahko tudi zabavni, pravi spektakel za občinstvo, je tik pred torkovo podelitvijo častnega doktorata ljubljanske univerze povedal upokojeni profesor kemije dr. Herbert Roesky z univerze v Göttingenu. S slovenskimi kemiki, ki so doktorsko znanje pilili v njegovem laboratoriju, sodeluje že štiri desetletja.
Častni doktorat Univerze v Ljubljani je že njegov osmi v zadnjih desetih letih, odkar je upokojen. Prejel je že častne doktorate univerz v Bielefeldu, Brnu, Toulousu, Bordeauxu, Bukarešti, Missouriju in univerze v bližini Pekinga. Prihodnji teden pa naj bi mu njegova univerza v Göttingenu, kjer je pred 50 leti doktoriral, podelila še zlati doktorat.
Na vse častne nazive je izredno ponosen in vsaki novi podelitvi izkaže posebno pozornost s tem, da si za slovesnost izjemoma nadene kravato. »Prvič v tem letu nosim kravato. Sicer je ne maram, ker me spominja na toga pravila, ki so mi tuja. Kravate nisem nosil niti tedaj, ko sem predsedoval Akademiji znanosti v Göttingenu, kar se je zdelo elitnim ademikom nezaslišano.« Tako je v rahlo šaljivem tonu upokojeni profesor kemije dr. Herbert Walter Roesky komentiral svoje rahlo provokativne navade, preden je vstopil v imenitno dvorano ljubljanske univerze na slovesno podelitev.
Častni doktorat so mu nameravali podeliti že lani, a so morali preložiti slovesnost za eno leto. Tik pred podelitvijo se je namreč dr. Roesky poškodoval, ker je med popravilom strehe domače hiše v Göttingenu padel z lestve. Zdaj je zdrav in poln energije, med okrevanjem pa je zdravje in prožnost krepil tako, da je vsak dan prehodil deset kilometrov. Tej navadi se doslej še ni odrekel.
Čeprav je pravkar dopolnil 79 let, v univerzitetnem laboratoriju v Göttingenu še vedno nadaljuje raziskovalno delo o kemiji silicija, ki ga na poseben način povezuje z vesoljem in prav zdaj aktualno asteroidno sondo Rosetta, kot sam rad poudari.
Kako se je spletlo sodelovanje med vami in slovenskimi kemiki, ki traja že desetletja?
V 60. letih je v naš laboratorij v Göttingenu prišel takrat mladenič Peter Bukovec iz Ljubljane. Proučeval je spojine žvepla in dušika. Že takrat je bilo veliko zanimanja za vesolje, rakete in satelite, toda v tistem času rakete še niso bile dovolj močne, da bi ponesle satelite v orbito. Raziskave o izhodnih spojinah, ki jih je tedaj izvajal Bukovec, so na neki način že bile povezane z vesoljem in raketami, predvsem v smislu materialov in molekul. Enake materiale so takrat raziskovali tudi naši tekmeci, Američani.
Kasneje sem sodeloval pri raziskavah fluora še s profesorjem Jožetom Slivnikom z Instituta Jožef Stefan, v zgodnjih 90. pa se je moji raziskovalni skupini v Göttingenu pridružil Alojz Demšar. V okviru podoktorskega študija je raziskoval katalizatorje na osnovi titanovega fluorida. Katalizatorji so namreč pomembni za izdelavo polimerov. Pred približno desetimi leti sta k nam prišla še dva slovenska kemika, in sicer Gašper Tavčar in Boris Žemva, oba z Instituta Jožef Stefan. Raziskovala sta silicij in s tem delom kemije se naš laboratorij ukvarja še danes.
Kakšna pa je bila vaša znanstvena kariera?
Habilitacijo za profesorja sem dobil v Göttingenu, potem pa sem po doktoratu delal kot raziskovalec v kemičnem podjetju DuPont v ZDA. Iz Amerike sem se vrnil na univerzo v Frankfurtu, kjer sem ostal deset let, od tam pa v Göttingen, kjer sem še danes.
Še vedno delate v laboratoriju. Kaj zdaj raziskujete?
Osredotočam se na raziskave silicija, ki je zelo uporaben material, toda njegovo pridobivanje je drago. Imamo ga v računalnikih, mobilnih telefonih in drugih uporabnih napravah s čipi. Kar 27 odstotkov zemeljske skorje je silicij; ves pesek, recimo, na plaži je material, ki vsebuje silicij, le odstraniti moramo kisik, da dobimo silicij. Po navadi so katalizatorji dragocene kovine, kot sta platina in zlato, mi pa se osredotočamo na sisteme, ki so zlahka dostopni in poceni. Čeprav je silicija ogromno, je uporaben samo popolnoma čist silicij, postopek za njegovo pridobivanje pa je zelo drag in zahteva veliko energije, zato zdaj v našem laboratoriju raziskujemo drugačne postopke, takšne, ki bodo cenejši.
Slovite po tem, da vsakih deset let spremenite fokus svojih raziskav. Zakaj?
Če predolgo delaš eno zadevo, jo začneš opravljati avtomatično in počasi izgubiš iskrivost in ideje, zato je potrebna navzkrižna, če se smem tako izraziti, pognojitev enega področja z znanjem z drugih področij. Če se malo preusmeriš, se moraš najprej veliko učiti in razmišljati, da se potem premakneš naprej. Zato sem se šele po upokojitvi, torej pred desetimi leti, lotil raziskav silicija.
Ko ste bili predsednik göttingenške akademije znanosti med letoma 2002 in 2008, je univerzi v Göttingenu uspel preboj v elitno skupino nemških univerz. Kako ste to dosegli?
Univerza v Göttingenu je bila ustanovljena leta 1734, akademija pa deset let kasneje. Prva je bila v glavnem za izobraževanje, druga za raziskovanje. Vsi moji predhodniki na položaju predsednika akademije so delovali precej elitistično, ločeno od univerze, ker so se imeli za večje izbrance od tistih, ki so delovali na univerzi. Ko sem prevzel predsedniško funkcijo, sem spoznal, koliko protislovij je bilo še vedno zelo zasidranih. Recimo: očitali so mi, zakaj se na akademijo vozim s kolesom, češ da se to za predsednika ne spodobi. Danes pa se skoraj vsi vozijo s kolesom.
Ste spremenili stara pravila obnašanja?
Nisem jih spremenil, ker sem se zavedal, da bi bilo treba najprej spremeniti ljudi. Toda zelo dobro sem se razumel s tedanjim rektorjem univerze in tako smo vzpostavili dobre odnose z akademijo. Pomagalo je tudi to, da je imel rektor zelo dobre odnose z inštitutom Maxa Plancka v Göttingenu, in tako smo skupaj dosegli odličen položaj univerze. Prav tako smo si pomagali pri nabiranju denarja za raziskave. Bistvo mojega predsedovanja je bilo odlično sodelovanje s tako imenovanimi akademskimi elitami in s profesorji na univerzi. Morda ste slišali, da je eden od treh letošnjih dobitnikov Nobelove nagrade za kemijo raziskovalec, ki je iz Göttingena. To omenjam zato, ker nagrajenec Stefan W. Hell dela na inštitutu Maxa Plancka, toda na univerzi si malo prisvajajo Nobelovo nagrado s trditvijo, da jo je dobil Göttingen. To kaže, kako hitro vsi zagrabijo nekaj pozitivnega.
Vaša predavanja menda pritegnejo pozornost običajnih ljudi, ne samo znanstvenikov. Zanimanje za kemijo, tudi otrok, znate vzbuditi s spektakularnimi kemijskimi poskusi, ob katerih se ljudje zabavajo. Tudi v Ljubljani ste leta 2010 v Cankarjevem domu na otvoritvi evropskega simpozija o kemiji fluora pripravili spektakel. Kako prevedete kemijsko znanost v zabavo?
Ko predstavljam kemijo za splošno javnost, ne uporabljam strokovnih izrazov, ker jih ne bi razumeli. Mislili bi, da poslušajo kitajščino. Z eksperimenti jim poskušam približati kemijo, pri čemer si pri nastopu pomagam z glasbo in privlačno osvetlitvijo v različnih barvah. Če vzamete denimo filtrski papir za kavo in nanj kanete kapljico kave in vode, pokažete, kako se kapljici razlezeta po filtru, se srečata in obarvata rdeče. Pred javnostjo sem nastopal s takšnimi predstavami že v 17 državah, večkrat v Ameriki in Veliki Britaniji. Rad zabavam ljudi. Ko sem nastopal v Kalkuti v Indiji, si je moj nastop ogledalo 3500 ljudi. Prišli so, da bi videli »šov«. Napisal sem tudi štiri knjige o javni predstaviti kemije na zabaven način. Tam so vsi moji recepti, če me morda želi kdo posnemati. Konec tega tedna spet potujem v Indijo, kjer bom predaval na vrhunskem inštitutu za tehnologijo v Mumbaju.
Prejeli ste že veliko nagrad, denimo za inovativno delo v kemiji fluora in za anorgansko kemijo ter še Leibnizevo, Wilkinsonovo in Humboldtovo nagrado. Vam je katera od teh posebej pri srcu?
No, med mednarodnimi nagradami sem precej ponosen na tri ameriške. Da ameriško kemijsko združenje podeli kar tri nagrade Nemcu, je zelo neobičajno.
Vaše raziskovalno delo poznavalci povezujejo tudi z vesoljskim plovilom Rosetta, ki je nedavno spustilo robotiziran laboratorij na komet. So med Rosetto in vašim delom zares povezave?
Gre za posredne povezave, prek raziskav silicija. Zame je vesolje izjemno vznemirljivo. Če potujete milijone kilometrov daleč v vesolje, lahko najdete enake elemente, kot so na Zemlji, denimo vodik, kisik in tudi silicij. Želimo narediti molekule, ki so po reaktivnosti podobne molekulam v medzvezdnem prostoru. Tako lahko povežete Rosetto z mojimi raziskavami.
